Jedro

Razlogi iz odločbe sodišča druge stopnje pravilno utemeljujejo uporabo kasatoričnega pooblastila, saj vprašanji celotnega kompleksa dejstev v zvezi z višino tožbenega zahtevka in s pobotnim ugovorom predstavljata taki samostojni pravni celoti, da bi bilo poseženo v strankino pravico do pritožbe (v načelo instančnosti), če bi sodišče druge stopnje prvič samo odločilo o njiju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženec plačati znesek 2.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2021 dalje do plačila, s stroškovno posledico (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka glede plačila 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2021 dalje do plačila ter v II. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče je prvostopenjskemu sodišču očitalo zmotno uporabo materialnega prava (pravil o neupravičeni obogatitvi), ki je rezultirala v napačni odločitvi glede temelja zahtevka. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede višine zahtevka (plačila uporabnine za zemljišče v višini 1.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnim obrestmi). Presojan tudi še ni bil podani pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče je ob sprejemu take odločitve pojasnilo, da ne more samo dopolniti dokaznega postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankino pravico do pritožbe, saj pravno relevantna dejstva v zvezi z navedenima še odprtima sklopoma pravnih in dejanskih vprašanj predstavljajo samostojni pravni celoti, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu nista bili predmet presoje na prvi stopnji.

4. Tožnica je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo po 357.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V njej trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje glede na vsebino pritožbe opraviti (obligatorno) pritožbeno obravnavo, na kateri bi izvedelo potrebne dokaze in nato samo sprejeti vsebinsko odločitev. Meni, da so izpolnjeni pogoji, ki jih za razpis glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje določa procesni zakon (drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP, prvi in drugi odstavek 354. člena ZPP ter prvi in drugi odstavek 355. člena ZPP) in da je v taki procesni situaciji pritožbeno sodišče dolžno izvesti obravnavo. To utemeljuje s povzemanjem odločilnih dejstev zadeve in svojih pritožbenih navedb. Citira sklep Vrhovnega sodišča Dsp 7/2020 z dne 13. 10. 2020. Opozarja, da proti tožencu vodi dlje časa trajajoče postopke pred različnimi sodišči, zaradi česar je tudi zbolela. Ker pritožbeno sodišče neutemeljeno ni samo odločalo v zadevi in odpravilo sodišču prve stopnje očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ji je bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Meni, da ni res, da sodišče druge stopnje samo ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti brez pretiranega posega v ustavno zagotovljene pravice strank in da dejstva v zvezi z višino uporabnine in pobotnim ugovorom ne predstavljajo samostojni pravni celoti, ki ne v pravnem in ne v dejanskem pogledu nista bili predmet presoje na prvi stopnji. Meni, da ni prepričljiva obrazložitev sodišča druge stopnje o tem, zakaj ni moglo odločiti samo. Navodila pritožbenega sodišča ne nakazujejo, da bi šlo za pretirano obsežen postopek, ki bi bil časovno in stroškovno tako zamuden, da bi smotrnost njegove izvedbe pred sodiščem prve stopnje pretehtala pred interesom strank, da o zahtevku dokončno odloči že pred pritožbenim sodiščem. Sodišče druge stopnje bi bilo pri dopolnitvi dokaznega postopka v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Nesmotrnost izvedbe pritožbene obravnave ni obrazložena. Ker sta stranki neposredni sosedi, ki sta prisiljeni vsakodnevno sobivati, pri čemer med strankama ni komunikacije, pač pa le spori in slaba volja, nemir in obup, je še posebej pomembna hitrost postopka. Pritožbeno sodišče bi moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje, z napotitvijo, da sodišče druge stopnje strankam ponudi mediacijo. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba je bila vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Cilj pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu URS, ki bi lahko bilo ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo1, da je po ureditvi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema - praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Vendar je istočasno treba varovati tudi druge ustavno zagotovljene ustavne pravice, predvsem pravico do pritožbe iz 25. člena URS.

8. Pravica do pritožbe uveljavlja načelo instančnosti, ki posamezniku zagotavlja drugostopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. A te pravice ni razumeti tako, da mora biti vsaka dokazna ali pravna ocena rezultat presoje dveh sodišč, ampak da je zadeva kot celota obravnavana na dveh stopnjah. V judikaturi Vrhovnega sodišča2 je že uveljavljeno stališče, da pritožbeno sodišče (z vidika dopustnosti omejitve pravice do pritožbe) ni pooblaščeno, da v primeru ugotovitve napačne uporabe materialnega prava prvič samo sprejme svoja in (zato) neizpodbitna stališča (na katera bi nato oprlo svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka) glede vprašanj, ki pomenijo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje.3

9. Za takšen primer gre v konkretni zadevi. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje utemeljeno razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v izpodbijanem delu v novo odločanje, ker ugotovljenih pomanjkljivosti iz prvega sojenja pred sodiščem prve stopnje, kot posledico drugačne materialno pravne presoje zahtevka, ki jo je sprejelo, ni moglo samo odpraviti. To odločitev je z zgoraj povzetimi razlogi ustrezno in pravilno vsebinsko tudi utemeljilo. V tč. 15 obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje zapisani razlogi tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno utemeljujejo uporabo kasatoričnega pooblastila, saj vprašanji celotnega kompleksa dejstev v zvezi z višino tožbenega zahtevka (višino uporabnine) in s pobotnim ugovorom (za odgovor na katerega je treba izvesti tudi dodatne dokaze, ki še niso bili izvedeni) predstavljata taki samostojni pravni celoti, da bi bilo poseženo v strankino pravico do pritožbe (v načelo instančnosti), če bi sodišče druge stopnje prvič samo odločilo o njiju.

10. Ob tem ni najti razlogov za utemeljenost pritožbenih zavzemanj, da je pritožbeno sodišče z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje prekomerno poseglo v tožničino pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se postopek ne bi mogel bistveno skrajšati. Za stališče, da bi izvedba pritožbene obravnave z izvajanjem dokazov pred sodiščem druge stopnje skrajšala postopek, pa niti tožnica ni ponudila konkretnih razlogov.

11. Ker ZPP v drugem odstavku 357. člena pritožbene razloge omejuje na preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil iz 354. in 355. člena ZPP, pritožbene navedbe, v katerih pritožnica meri na presojo pravilnosti vsebinskega vidika odločitve sodišča druge stopnje, presegajo domet tega pritožbenega preizkusa in so kot take nerelevantne.

12. Vrhovno sodišče je pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

13. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. sklepe VSRS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019, Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018, idr. 2 Prim. sklepe VSRS Cp 7/2021 z dne 21. 4. 2021, Cp 23/2023 z dne 4. 10. 2023, idr. Tako tudi pravna teorija npr. Betetto, N.: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98) / 2020, str. 5 in 8. 3 To je sicer omejila določba drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določa prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Merilo dopustnosti posega v strankino pravico do pritožbe v razmerju do pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je treba presojati po strogem testu sorazmernosti.