Jedro

Tožnica (invalidka III. kategorije) je še vedno zmožna opravljati drugo delo z določenimi omejitvami, zato pri njej ni mogoče ugotoviti izgube delazmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011 in št. ... z dne 21. 12. 2010. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu: ustrezno psihofizično nezahtevno delo brez zahtev po zahtevnejšem usposabljanju in priučevanju in brez vsiljenega tempa, izmenoma sede in stoje in s hojo, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice, kjer bremena pri dvigovanju in prenašanju ne bi presegala 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, od prvega naslednjega dne po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje. Nadalje je razsodilo, da ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine, s tem da bo odločbo o njeni višini in izplačevanju izdala tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila stranska intervenientka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodba v celoti nasprotuje izvedenim dokazom pa tudi samim razlogom sodbe. Po mnenju stranke intervenientke je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 23. 3. 2011 zakonita. Bistvena razlika med odločbo iz leta 2000 in odločbo iz leta 2011 je v kategoriji invalidnosti in v besedni zvezi "pretežno sede", ki se razlikuje od besedne zveze "deloma sede in deloma stoje" iz odločbe v letu 2000. Sodišče je odločitev izključno oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ne da bi mnenje kritično presodilo oziroma preizkusilo še ostale dokaze. Tako se sploh ni opredelilo do navedb stranske intervenientke, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo in je zato tudi zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Tožnica je sicer kasneje tožbeni zahtevek modificirala, sodišče pa je tej modifikaciji nekritično sledilo. Stranska intervenientka je ves čas trdila in dokazovala, da tožnica ni več sposobna opravljati svojega dela. Na to nezmožnost kaže tudi njen dolgotrajni bolniški stalež. Stranka intervenientka opozarja na neskladne izjave tožnice, ki je naprej zahtevala invalidsko upokojitev, kasneje pa se je premislila ter sodišče in izvedenca prepričevala, da je še nadalje sposobna opravljati dosedanje delo. Po mnenju stranske intervenienke gre zgolj za manipulacijo tožnice. Stranska intervenientka nadalje opozarja na izvide lečečih specialistov. Za stransko intervenientko je bilo izvedensko mnenje presenečenje. Sodišče bi moralo biti do njega bolj kritično oziroma bi moralo ustrezno obrazložiti, zakaj meni, da je bila tožnica sposobna za delo pod navedenimi omejitvami. Tožnica je ves čas trdila, da ni zmožna za delo in sicer vse dokler ji delodajalec ni podal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delodajalec namreč delovnega mesta, ki bi ustrezal omejitvam tožnice ni imel). Tožnica je zoper redno odpoved vložila tožbo zoper stransko intervenientko (delodajalca), s katero pa ni uspela in je sodba postala pravnomočna. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, kjer sodišče navaja, da gre pri omejitvah tožnice zgolj za "terminološko razliko brez pravne podlage", saj sodišče navedenega ustrezno ne obrazloži. Besedna zveza "deloma sede, deloma stoje" pa ni enaka besedni zvezi "pretežno sede". Sodišče tudi ni obrazložilo, v katerem delu je prišlo do spremembe zakonodaje. Sodbe tako niti ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišče predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ne gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje razloge bistvene za odločitev o zadevi. Sodišče je razloge, zakaj je sprejelo odločitev razvidno iz izreka sodbe tudi ustrezno obrazložilo. Sodbo je tako v celoti mogoče preizkusiti. Sodišče se je tudi opredelilo do izvedenih dokazov in tudi pojasnilo, zakaj šteje mnenje sodnega izvedenca za prepričljivo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2011, s katero je tožena stranka pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2010 zavrnila (z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja), hkrati pa je izpodbijano odločbo odpravila. Tožena stranka je tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo delo opravljala pretežno sede, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice. Bremena pri dvigovanju in prenašanju ne smejo presegati 5 kg. Delo opravlja s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2011 dalje. Med drugim je tožena stranka tudi izrekla, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo prvostopenjskega organa tožene stranke. Tožnica je s tožbo naprej uveljavljala odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožničin delodajalec je dne 2. 12. 2011 sodišču posredoval izjavo o vstopu v pravdo na strani tožeče stranke. S pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 7. 11. 2012 pa je tožnica modificirala tožbeni zahtevek tako, da se odpravi drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 23. 3. 2011 in da se potrdi prvostopenjska odločba z dne 21. 12. 2010, kar pomeni, da je tožnica še nadalje invalid II. kategorije invalidnosti s pravicami, kot so bile priznane z odločbo št. ... z dne 17. 1. 2000. Stranska intervenientka pa je nato z vlogo z dne 28. 11. 2012 priglasila stransko intervencijo na strani tožene stranke. Iz navedenega dopisa izhaja, da predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke z dne 23. 3. 2011 kot zakonita potrdi.

Sodišče prve stopnje je v zadevi presojalo, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Tožnica je bila namreč z 27. 1. 2000 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno lažje, fizično nezahtevno delo, kjer ne bo dvigovala bremen težjih od 5 kg in ne bo delala v prisilnem položaju, v predklonu, deloma sede, deloma stoje, s polovico polnega delovnega časa od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2000 dalje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 3. odstavku 397. člena določa, da uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena, torej uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma določenega v 446. členu ZPIZ-1, lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Kategorije invalidnosti pa ZPIZ-1 določa v 2. odstavku 60. člena.

Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti ter s tem v zvezi ali so izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic po določbah ZPIZ-1 med drugim razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Glede na tožničine zdravstvene težave so pri podaji izvedenskega mnenja sodelovali specialist medicine dela, prometa in športa, specialistka psihiatrinja in pa specialist ortoped. Iz podanega izvedenskega mnenja, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova izhaja, da pri tožnici za enkrat še ni prišlo do izgube dela zmožnosti. Po mnenju izvedenskega organa je tožnica še nadalje zmožna opravljati določeno delo s časovno razbremenitvijo, torej v skrajšanem 4 urnem delovnem času in pa z omejitvami pri delu in sicer, da delo opravlja izmenoma sede in stoje in s hojo, brez dolgotrajnih prisilnih drž hrbtenice in da bremena pri dvigovanju ter prenašanju ne presegajo 5 kg. Delo naj bo psihofizično nezahtevno, brez zahteve po zahtevnejšem usposabljanju ali priučevanju in brez vsiljenega tempa. Dodatne oziroma spremenjene omejitve so pri tožnici potrebne od 15. 12. 2010 dalje. Izvedensko mnenje je dodatno, zaslišan na glavni obravnavi, pojasnil član izvedenskega organa prof. dr. C.C., spec. medicine dela, prometa in športa.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, ki je bilo podano tako na podlagi preučitve medicinske dokumentacije kot tudi osebnega pregleda tožnice. Pri tožnici so poleg psihičnih težav še posebej izražene ortopedske težave. Tožnica ima namreč prirojen izpah kolka obojestransko in statične motnje hrbtenice, predvsem ledvene. Tako že lečeči ortoped ugotavlja poudarjane fiziološke krivine hrbtenice. Že v rehabilitacijskem timu so ugotovili slabše prilagoditvene sposobnosti in tudi nevrotsko komponento. Tožnica se težje prilagaja nepredvidljivim življenjskim razmeram. Ob spremembah postane poudarjeno anksiozna in se v socialnih obremenitvah težko znajde. Že v letu 2000 je bilo z odločbo tožene stranke ugotovljeno, da tožnica za delo "snažilka" pod splošnimi pogoji ni več zmožna. Zmožna pa je bila za drugo delo z določenimi omejitvami. Glede na izpoved zaslišanega člana izvedenskega organa se sicer odpira vprašanje, ali je pri tožnici sploh prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar je pogoj za priznanje novih pravic, vendar pa ker tožnica zoper prvostopenjsko sodbo, s katero so ji bile priznane nove pravice po določbah ZPIZ-1, ni vložila pritožbe, pritožbeno sodišče v tej smeri zadeve ni preizkušalo. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti. Iz prepričljivega mnenja izvedenskega organa jasno izhaja, da je tožnica še vedno zmožna opravljati drugo delo z določenimi že citiranimi omejitvami. Delodajalec namreč ni tisti, ki bi ugotavljal ali je delavec zmožen za pridobitno delo, temveč je to v okviru predsodnega postopka v pristojnosti tožene stranke oziroma njenih izvedenskih organov. Tako invalidska komisija prve stopnje kot tudi invalidska komisija druge stopnje, pa v predsodnem postopku prav tako nista ugotovili, da bi pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti. Nenazadnje je tudi tožnica sama, zaslišana kot stranka v postopku prepričljivo pojasnila, da je kot invalid III. kategorije opravljala delo. Res je bila veliko v bolniškem staležu, kar pa še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega podana izguba delazmožnosti.

Glede na pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi omejitev, ki je bila tožnici podana v predsodnem postopku, torej da drugo delo opravlja pretežno sede, medtem ko je bilo z odločbo izdano v letu 2000 tožnici določena omejitev, da delo opravlja deloma sede, deloma stoje. V zvezi s tem je zaslišani sodni izvedenec pojasnil, da je za tožnico primernejše delo, kjer lahko z ostalimi omejitvami opravlja delo sede in stoje ter s hojo v smislu krajšega počitka. Za tožnico je primernejše vsaj do neke mere razgibano delo, kot pa delo izključno sede. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo podanemu izvedenskemu mnenju, saj je bilo ustrezno strokovno obrazloženo. Ravno zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče tudi postavilo izvedenski organ. Vse omenjeno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Če je tožnica najprej uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kasneje pa zatrjevala, da je še vedno zmožna za delo v okviru III. kategorije invalidnosti, to ni mogoče šteti, da gre za manipulacijo tožnice, kot to v pritožbi navaja stranska intervenientka. Za odločitev so bistveni zdravstveni razlogi, ne pa posamezna mnenja, niti tožnice, niti delodajalca. V zadevi je glede ugotavljanja invalidnosti namreč potrebno izhajati iz določbe že citiranega 60. člena ZPIZ-1. Zdravstveno stanje in s tem v zvezi zmožnost opravljanja svojega poklica pa je bilo pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.