Jedro

V določbah ZOZKD ni podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji za tovrstni ugotovitveni postopek po določbah ZUP (144. člen) niso izpolnjeni.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj št. ... z dne 28. 1. 2008 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj je z izpodbijano odločbo zahtevi tožnika za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj delno ugodila in mu priznala odškodnino v višini 400 EUR. V preostalem je zahtevek zavrnila. Iz obrazložitve sledi, da tožnik na podlagi Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 101/2005, v nadaljevanju ZOZKD) uveljavlja zahtevek za odškodnino za telesne bolečine zaradi okvare zdravja in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v skupnem znesku 11.500 EUR. Komisija ugotavlja, da je vloga pravočasna, (po njeni dopolnitvi) popolna in zahteva za odškodnino za telesne bolečine po temelju utemeljena. V skladu z določbami Pravilnika o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (Uradni list RS, št. 94/2006, v nadaljevanju Pravilnik) komisija obrazloženo oceni, da gre za telesno poškodbo, ki sodi v kategorijo srednje hudih primerov, za katero se po določbi 9. člena ZOZKD lahko določi odškodnina v razponu od 100 do 1000 eurov. Pri določitvi višine odškodnine v tem okviru je komisija upoštevala vse okoliščine primera, stopnjo bolečin zaradi poškodbe ali okvare zdravja, trajanje bolečin in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določila odškodnino v višini 400 EUR. Odškodnina za duševne bolečine se na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika, na katerega napotuje 10. člen ZOZKD, prizna le za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Take oblike škode tožnik ni dokazal. Zgolj navajanje težav, ki naj bi jih imel pri hoji in kopija članske izkaznice Nogometnega kluba A. pa ni dovolj za zaključek, da bi bile tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Zato v skladu z določbami ZOZKD ni pogojev, da bi komisija njegov zahtevek v tem delu lahko ocenila kot utemeljenega in mu na tej osnovi priznala odškodnino za duševne bolečine.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Sodišču predlaga, da v zadevi opravi glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze in razsodi tako, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku prizna odškodnina v višini 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 1. 2008 dalje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, ker ne navaja meril, ki jih je tožena stranka uporabila pri določitvi višine odškodnine za telesne bolečine in je zato v tem delu (po višini) ni mogoče preizkusiti. Pri odločitvi v tem delu je tožena stranka premalo upoštevala okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavane poškodbe. Tožnik je bil v zvezi z utrpelimi poškodbami v okviru kazenskega postopka pregledan pri izvedencu, zato je toženi stranki predlagal pribavo spisa Okrožnega sodišča v ..., opr. št. K 20/2007. Tega tožena stranka ni storila, zato tožnik predlaga, da to stori sodišče, oziroma da imenuje izvedenca medicinske stroke. Glede na navedeno in upoštevaje posebne okoliščine primera, v katerem je šlo za streljanje, tožnik meni, da je upravičen do odškodnine za telesne poškodbe v višini 1.000 EUR. Tožnik je v zahtevi uveljavljal tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot eno od oblik nematerialne škode po Obligacijskem zakoniku. Pri tem je navajal, da zaradi strelne rane ne more več v polnosti obremeniti desne noge, da mora pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti doma in na delovnem mestu vlagati več napora, da ne zmore več daljše hoje in daljšega stoječega položaja, ravno tako tudi ne igranja nogometa. Ker je član komisije tudi zdravnik, ki sicer opravlja delo sodnega izvedenca v postopkih pred sodišči, ki bi lahko na podlagi navedb tožnika in predložene medicinske dokumentacije ter na podlagi podobnih poškodb ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnik imenovanja izvedenca medicinske stroke ni predlagal. Tožena stranka v nasprotju s tožnikovimi pričakovanji dejanskega stanja ni ugotavljala, niti ni tožnika povabila na pregled in zaslišanje. Glede na navedeno je, ob upoštevanju okoliščin dogodka, tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine v višini 2.000 EUR.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

O kategoriji telesne poškodbe med strankama ni spora. V tej zvezi je sporna le višina z odločbo določene odškodnine, ki je, glede na kategorijo poškodbe, zakonsko maksimirana z višino 1.000 EUR. Tožbeni očitek, da je odločba v tem pogledu bistveno pomanjkljiva, je po presoji sodišča utemeljen. V obrazložitvi odločbe namreč niso navedeni razlogi (konkretne okoliščine primera ter stopnja in trajanje bolečin), ki znotraj zakonsko določenega razpona, narekujejo z odločbo določeno višino odškodnine.

Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno. Za svoje navedbe mora predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Trditveno in dokazno breme je po navedenih določbah 140. člena ZUP, ki se na podlagi 3. člena ZOZKD smiselno uporablja glede vprašanj postopka, ki s tem zakonom niso urejena, torej na stranki, ki zahtevek uveljavlja. Na organu, ki vodi postopek pa je, da pravno pomembna dejstva ugotovi do takšne stopnje zanesljivosti, ki izključuje vsakršen dvom in s tem prepreči, da bi stranka svojo pravico uveljavila v škodo javne koristi. Stališče, ki ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe o dokaznem bremenu smiselno zavzame tožena stranka, je po navedenem pravilno. Vendar pa navedeno pravilo v upravnem postopku ni absolutno, saj že isti člen ZUP določa postopanje organa v primeru, ko stranka dokazov ne predloži. Na navedeni podlagi bi morala tožena stranka tožnika pred odločitvijo pozvati, da predlaga oziroma predloži dokaze k zatrjevanemu (trajnemu) zmanjšanju življenjskih aktivnosti, česar pa, kot izhaja iz podloženih upravnih spisov, ni storila. V delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine, je odločitev zaradi navedene bistvene kršitve pravil postopka, po presoji sodišča preuranjena. Sodišče ugotavlja še, da tožeči stranki v nasprotju z določbami ZUP ni bila omogočena udeležba v (ugotovitvenem) postopku. Skladno z 9. členom ZUP (načelom zaslišanja stranke) in 146. členom ZUP bi namreč morala tožena stranka tožečo stranko pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja in ji s tem omogočiti, da se o njem izreče in da še pred izdajo odločbe dopolni in pojasni svoje trditve. V določbah ZOZKD namreč ni podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji za tovrstni ugotovitveni postopek po določbah ZUP (144. člen) niso izpolnjeni.

Zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo na podlagi 3. in posledično 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo komisiji v ponovni postopek. Zahtevi tožeče stranke, da o pravici odloči samo, pa ob upoštevanju določb 65. člena ZUS-1, sodišče ni sledilo. V sporu polne jurisdikcije namreč lahko sodišče odloča le izjemoma, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki jih za tovrstno odločanje predpisuje zakon.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravi akt odpravi, tožniku, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, priznajo stroški v višini 350 EUR.