Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala plačo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. člena do 129. člena ZDR-1, kar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 263,05 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za znesek 65,76 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); da tožniku obračuna sorazmerni del regresa za leto 2015 v znesku 131,79 EUR bruto, od navedenega zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za leto 2015, pred 2. 7. 2015 (II. točka izreka); da tožniku plača stroške prevoza na delo v znesku 75,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz III. točke izreka, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 30,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v III. točki izreka; da tožniku iz naslova nadurnega dela obračuna razliko v plači v zneskih, kot izhaja iz IV. točke izreka sodbe ter od navedenih zneskov obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožeči stranki plača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 415,07 EUR, v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jih je dolžna nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju (V. točka izreka). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 227,10 EUR stroškov v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter odloči o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je med strankama v postopku bilo nesporno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas do 28. 2. 2015, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela in sicer v mesecu marcu 2015 od 2. 3. 2015 do 6. 3. 2015 in od 9. 3. 2015 do 18. 3. 2015, o razlogih za odsotnost pa ni pravočasno obvestil delodajalca. Tožnik pa ni podal izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi okoliščin, ker naj bi delodajalec kršil obveznosti in mu naj ne bi zagotovil plačila za delo. Tekom postopka se je izkazalo, da so navedbe tožnika, da naj bi v mesecu februarju 2015 podal izredno odpoved, neresnične in izmišljene. Tožnik je na pristojen Inšpektorat RS za delo podal le prijavo v zvezi z neizplačanim sorazmernim delom regresa za leto 2015. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku poleg nakazil na njegov transakcijski račun plačala tudi zneske v gotovini na roke. Tožnik sam je navedel, da je prejel meseca avgusta 2014 znesek 250,00 EUR in oktobra 2014 znesek 300,00 EUR. Prav tako so o izročanju gotovine tožniku izpovedali A.A., B.B. in nazadnje tudi zakoniti zastopnik tožene stranke C.C., ki je izpovedal, da je tožniku večkrat plačal v gotovini in sicer najmanj 1.500,00 do 2.000,00 EUR, kar pa tožnik tekom postopka ni priznal in je navedeno zanikal. C.C. je izpovedal, da je tožnik dobil vse plačano, saj je vsa gotovinska plačila, ki jih je izročil tožniku, navedel v računovodstvu družbe, kjer so nato poknjižili število ur z gotovinskimi izplačili ter z izvedenimi izplačili preko transakcijskega računa. Izpovedal je tudi, da so evidence o opravljenih delovnih urah po posameznih dnevih, za vsak opravljen mesec, predstavljale osnovo za obračun. Tožnik je podpisal listine o številu opravljenih delovnih ur ter listino, ki jo je pripravil delodajalec in katera je bila izdelana na podlagi podatkov, ki jih je delodajalcu dal tožnik sam. Sodišče ne bi smelo upoštevati evidence tožnika, saj lahko vsak delavec napiše evidenco tako, da si izmisli število opravljenih delovnih ur po posameznih dnevih in nato zahteva plačilo za opravljene ure. Podpis tožnika na listini, je za delodajalca ključnega pomena, na podlagi katerega je bila obračunana in določena plača. Da so evidence tožnika netočne je bilo ugotovljeno tudi tekom postopka, saj je bilo ugotovljeno, da tožnik dne 23. 9. 2014 ni mogel delati v D. 19 ur. Delodajalec je vodil evidence skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti, zato mu sodišče neutemeljeno očita, da ni izkazal, da so evidence, ki jih je predložil sodišču, veljavne in da so realen prikaz opravljenih delovnih ur. Ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi C.C. priznal, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, temveč je le pojasnil, da se mesečni prikaz delovnih ur prikazuje v povprečju opravljenih delovnih ur, saj je tožnik enkrat delal več, drugih manj (od 6 do 10 ur), kar pomeni, da je v povprečju delal prav 8 ur na dan. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke in ker ga sodišče ni postavilo, je s tem bistveno kršilo določbe ZPP in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je dokazne predloge tožene stranke le pavšalno in neobrazloženo zavrnilo, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in prav tako ni storilo bistvene kršitve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni postavilo izvedenca finančne stroke, ki ga je tožena stranka predlagala z namenom, da naj izvedenec ugotovi, ali je glede na vsa prejeta in knjižena plačila tožnik prejel vse, kar mu pripada v zvezi z opravljenim delom. Dokazno breme, da je tožena stranka tožniku pravilno izplačala plačo in dodatek za nadurno delo je na toženi stranki in bi zato morala tožena stranka natančno opredeliti posamezna plačila (ali je šlo za plačo ali dodatek za nadurno delo) in v dokaz plačil predložiti listinsko dokumentacijo. Ne zadošča, da je tožena stranka navedla le, da je tožniku plačala vse, kar mu je bila dolžna in sicer s plačili na TRR tožnika in gotovinskimi plačili in da navedeno izhaja iz predložene listinske dokumentacije. Zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage, tožena stranka ne more nadomestiti s predlaganjem postavitve izvedenca finančne stroke, ki bi glede na predloženo listinsko dokumentacijo podal mnenje, da je vsa prejeta in knjižena plačila tožnik prejel in da je s tem prejel vse, kar mu pripada v zvezi z opravljenim delom. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke, je potrebno zavrniti tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice tožene stranke do izvedbe dokaza (ki bi sicer predstavljal kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokazov ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev in s tem kršilo 213. člen ZPP, saj je sodišče z dokazovanjem dolžno ugotavljati dejstva, pomembna za odločitev, seveda v okviru trditvene podlage.

6. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 11. 8. 2014 do 28. 2. 2015 ter da je v navedenem obdobju delo opravljal, spor med njima je bil le v obsegu opravljenega dela in plačilu zanj. Tožnik je trdil, da je v času zaposlitve opravil večje število nadur, za katere ni prejel plačila, tožena stranka pa je trdila, da tožniku delo preko polnega delovnega časa nikoli ni odredila. Glede na navedeno niso upoštevne pritožbene trditve, da se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, kako je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, ali na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ali na podlagi izredne odpovedi delodajalca. Pri tem tudi ni bistveno, ali je tožnik na pristojnem inšpektoratu RS za delo podal prijavo v zvezi z neizplačanimi plačami ali samo zaradi neizplačila sorazmernega dela regresa.

7. Tožena stranka se v pritožbi predvsem pritožuje glede odločitve sodišča prve stopnje, da je tožniku dolžna plačati razliko v plači iz naslova nadurnega dela. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na evidence o opravljenih delovnih urah po posameznih dnevih in mesecih, ki jo je predložil tožnik ter bi moralo upoštevati kot verodostojne le evidence, predložene s strani tožene stranke, ki so predstavljale podlago za obračun plače delavcem in tudi tožniku. Tožena stranka meni, da s tem, ko je tožnik podpisal plačilne liste, je tudi potrdil, da so evidence tožene stranke pravilne.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je upoštevalo tožnikovo evidenco opravljenih ur, predvsem zato, ker je iz evidenc, ki jih je predložila tožena stranka izhajalo, da je tožnik dnevno opravil 8 ur, kar pa je bilo v nasprotju z izpovedjo tožnika in prič E.E. in F.F., ki sta bila oba zaposlena pri toženi stranki in sta izpovedala, da so delo na gradbišču večinoma opravljali od 7. ure zjutraj do 17. ure in le izjemoma so delo zaključili ob 15. uri. Tudi inšpektor za delo G.G. je izpovedal, da je evidenca prisotnosti delavca na gradbišču izkazovala zgolj pavšalni 8 urni delovnik, čeprav je splošno znano, da delavci gradbene stroke, v času glavne gradbene sezone, vsakodnevno opravljajo delo na gradbišču v trajanju 10 delovnih ur, česar pa tožena stranka pri obračunu plače ni upoštevala. Zato sodišče prve stopnje predloženih evidenc tožene stranke o trajanju delovnega dneva na deloviščih, utemeljeno ni upoštevalo in je pravilno upoštevalo evidence, ki jih je predložil tožnik. Tudi po oceni inšpektorja za delo evidence, ki jih je predložil tožnik odražajo realno stanje v bistveno večji meri, kot pavšalni zapisi tožene stranke, da je tožnik dnevno opravil 8 ur dela.

9. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno povzelo izpoved priče C.C., da evidence ne odražajo dejanskega stanja, temveč da je mesečni prikaz delovnih ur prikazuje povprečje opravljenih ur tožnika, ki je enkrat delal več, drugič manj (6 do 10 ur) in glede na navedeno pravilno zaključilo, da tožena stranka evidence o opravljenih delovnih urah na gradbišču ni vodila v skladu s 6. in 7. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala plačo za opravljeno delo v skladu z določbami 126. člena do 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), kar pa ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika utemeljeno ugodilo.

11. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker ocenjuje, da za odločitev utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.