Jedro

Sekundarni vodovod je sestavni del javnega vodovoda gospodarske javne infrastrukture, s katero upravlja izvajalec obvezne lokalne javne službe, zaradi česar sodi med komunalno opremo v smislu 1. točke 1. odstavka 71. člena ZPNačrt. Iz soglasja VO-KA je razvidno, da se bodo objekti priključili na predvideno javno vodovodno omrežje, ko bo zgrajeno in predano v upravljanje javni gospodarski službi. Če se tožnica ne strinja z navedbo o nezgrajenem javnem vodovodu, bi to morala uveljavljati v postopku izdaje tega soglasja kot samostojnega upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo naselja družinskih hiš (šestih enostanovanjskih in osmih dvostanovanjskih objektov) na zemljišču parc. št. 738/1 k.o. ..., skupaj s prometno, komunalno in zunanjo ureditvijo na naštetih zemljiščih v k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišče posega ni komunalno opremljeno, saj tožnica ni predložila dokazov iz 1., 2. in 3. točke 3. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz soglasja VO-KA d.o.o., Ljubljana, z dne 17. 11. 2008 je namreč razvidno, da se objekti priključujejo na predvideno javno vodovodno omrežje, ko bo zgrajeno.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da je tudi iz predložene dopolnitve projektne dokumentacije – 2, januar 2010, razvidno, da se bodo hiše priključile na javno vodovodno omrežje, ki bo potekalo /.../. Nadalje je v vodilni mapi (zbirno projektno poročilo) načrt javnega vodovodnega omrežja, iz vsebine katerega izhaja, da bo za vodooskrbo predvidenih objektov in požarno varnost treba zgraditi sekundarni vodovod. To potrjuje tudi s tožničine strani predloženo soglasje VO-KA z dne 17. 11. 2008, v katerem je med drugim še zapisano, da bo morala investitorka za pridobitev soglasja za priključitev na javno vodovodno omrežje dostaviti projekt za izvedbo. Zato se pritožbeni organ strinja s prvostopenjskim, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 7. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izgradnja naselja predvidena v enoti urejanja ... vzhod, za katero iz Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Škofljica (Uradni list RS, št. 1/08) izhaja, da je komunalno opremljena z vodovodom in cesto. Zemljišče parc. št. 738/1 k.o. ... se tako lahko priključuje na že zgrajeni javni vodovod v isti enoti urejanja. Nadalje meni, da soglasje VO-KA k projektnim rešitvam z dne 17. 11. 2008 pomeni soglasje iz 1. točke 3. odstavka 66. člena ZGO-1, ker da iz njega izhaja, da se naselje družinskih hiš priključuje na javno vodovodno omrežje na zemljišču parc. št. 737/7 k.o. ... Pojasnjuje, da je navedba v omenjenem soglasju, da se hiše priključujejo na predvideno javno vodovodno omrežje, posledica določbe 15. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo, kar pa ne pomeni, da zemljišče parc. št. 738/1 k.o. ... ne bi bilo komunalno opremljeno. Tožnica mora namreč zgraditi javno vodovodno cev ne zato, ker zemljišče ni komunalno opremljeno in v enoti urejanja v upravljanje ni predan javni vodovod, ampak zato, ker gradi več kot en objekt oz. več vodovodnih priključkov, kar pomeni več odjemnih mest, ki se priključujejo na obratujoči javni vodovod v enoti urejanja. Ker se več odjemnih mest priključuje na javni vodovod s skupno cevjo, se ta cev glede na 15. člen omenjenega pravilnika šteje za javno vodovodno cev. Poudarja, da je občina v svojih aktih to zemljišče uvrstila med komunalno opremljena, čemur odgovarja tudi dejansko stanje. V nadaljevanju pojasnjuje tudi zaplete pri odmeri komunalnega prispevka in svoja prizadevanja, da bi z občino sklenila pogodbo o opremljanju. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in izda gradbeno dovoljenje, podrejeno, naj odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s 7. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, ki po 2. odstavku istega člena med drugim vključuje tudi oskrbo stanovanjske stavbe s pitno vodo.

Sodišče meni, da v obravnavanem primeru omenjeni pogoj ni izpolnjen.

Tožnica namreč ne oporeka navedbi drugostopenjskega organa, da iz predloženega PGD - zbirnega projektnega poročila v vodilni mapi - izhaja, da bo za vodooskrbo načrtovanih objektov treba zgraditi sekundarni vodovod.

Sodišče ugotavlja, da je sekundarni vodovod po 6. točki 4. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06 in naslednji) omrežje cevovodov in z njimi povezanih tehnoloških objektov, ki je namenjeno za neposredno priključevanje stavb na posameznem poselitvenem območju, pri čemer so gradbeni inženirski objekti in oprema tega vodovoda občinska gospodarska javna infrastruktura, kar pa ne velja za priključke stavb na sekundarni vodovod. Glede na 7. točko istega člena pride voda do sekundarnega vodovoda po omrežju cevovodov, ki predstavlja t. i. primarni vodovod in ki zagotavlja oz. je namenjen transportu pitne vode od vodnega vira do sekundarnega vodovoda. Po 11. točki en ali več sekundarnih vodovodov, lahko pa tudi en ali več primarnih ali transportnih vodovodov, sestavlja javni vodovod, ki je kot občinska gospodarska javna infrastruktura namenjen opravljanju storitev javne službe. To pomeni, da je sekundarni vodovod sestavni del javnega vodovoda gospodarske javne infrastrukture, s katero upravlja izvajalec obvezne lokalne javne službe, zaradi česar sodi med komunalno opremo v smislu 1. točke 1. odstavka 71. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

Poleg tega je pritožbeni organ navedel, da iz načrta javnega vodovodnega omrežja (drugi gradbeni načrti) št. 179/D-08-PGD iz oktobra 2008, ki je del predloženega PGD, izhaja, da naj bi javni vodovod z oznako NL DN100 zgradila tožnica. Tudi temu tožnica ne ugovarja.

Tožnica je torej v predloženem PGD sama navedla, da sekundarni vodovod še ni zgrajen in vanj vključila načrte za gradnjo javnega vodovoda NL DN100, kar pomeni, da v času postopka za izdajo gradbenega dovoljenja javni vodovod ni bil zgrajen in predan v upravljanje izvajalcu javne službe oskrbe s pitno vodo v obsegu, ki bi zagotavljal minimalno komunalno oskrbo načrtovanih stavb s pitno vodo. Zato se sodišče strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da javno vodovodno omrežje očitno še ni zgrajeno.

Tožnica je v postopku sicer dokazovala, da je zagotovljena minimalna komunalna oskrba stavb s pitno vodo, s tem da je predložila soglasje VO-KA z dne 17. 11. 2008, glede katerega pa se sodišče strinja, da ne gre za dokaz v smislu 1. točke 3. odstavka 66. člena ZGO-1. Po tej določbi se v primeru, ko se minimalna komunalna oskrba zagotavlja tako, da se objekt priključuje na omrežje gospodarske javne infrastrukture, kot dokazilo za to oskrbo šteje soglasje o priključitvi, iz katerega izhaja, da je v tej enoti urejanja zgrajena in izročena v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, potrebni za zagotovitev minimalne komunalne oskrbe iz 2. odstavka tega člena, ter način, kako mora investitor izvesti priključek, da se bo lahko priključil na to infrastrukturo.

Navedeno pomeni, da je upravni organ v primeru predložitve tega dokaza dolžan preveriti le, ali iz njega izhaja, da je v enoti urejanja zgrajena in izročena v upravljanje komunalna oprema, v konkretnem primeru za oskrbo s pitno vodo, in ali je v soglasju opredeljen način izvedbe priključka na infrastrukturo. Če ima soglasje omenjeno vsebino, ga upravni organ sprejme kot primerno dokazilo za minimalno komunalno oskrbo objekta, v zvezi s katero je soglasje dano, sicer pa ne.

Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel in to ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v PGD, v katerem se nahaja soglasje VO-KA, da je iz njega razvidno, da se bodo objekti priključili na predvideno javno vodovodno omrežje, ko bo zgrajeno in predano v upravljanje javni gospodarski službi. To vsebino soglasja je potrdil tudi drugostopenjski organ. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno štel, da investitorka ni izkazala izpolnjevanja zahtevanega pogoja. Naloga upravnega organa v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja namreč ni, da preverja pravilnost izdanega soglasja. Če se tožnica ne strinja z navedbo o nezgrajenem javnem vodovodu, bi to morala uveljavljati v postopku izdaje soglasja kot samostojnega upravnega akta, ne more pa tega izpodbijati v obravnavanem postopku s trditvijo, da se predvideno naselje družinskih hiš priključuje na javno vodovodno omrežje na parc. št. 737/7 k.o. ... To navedbo je obravnaval tudi pritožbeni organ in jo je glede na že omenjeno vsebino PGD zavrnil. Tožnica pri tem vztraja tudi v tožbi, vendar pa sodišče meni, da je taka trditev z vidika še ne v celoti zgrajenega javnega vodovoda najmanj preuranjena.

Sodišče tako nima razlogov, da bi podvomilo v ugotovitev, da v zadevi ni izpolnjen obravnavani pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedeno nenazadnje potrjujejo tudi tožbene navedbe o tem, da si je tožnica ves čas postopka prizadevala z občino skleniti pogodbo o opremljanju, saj gre za pogodbo, na podlagi katere investitor sam zgradi del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi (1. odstavek 78. člena ZPNačrt).

Glede na tožničine navedbe v predloženem PGD o nezgrajenem sekundarnem vodovodu, glede na načrt javnega vodovodnega omrežja NL DN100 kot delu predloženega PGD za nameravano gradnjo naselja družinskih hiš in glede na jasno vsebino soglasja VO-KA z dne 17. 11. 2008, tožnica s sklicevanjem na Odlok o opremljanju stavbnih zemljišč Občine Škofljica in s pojasnili o naravi nezgrajene skupne cevi iz 15. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo ne navaja pravno pomembnih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za drugačno odločitev od izpodbijane.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.