Jedro

Tožena stranka ni prerekala odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa.

Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 284/2013 z dne 12. 2. 2014 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 147185/2012 z dne 6. 10. 2012 ostane v veljavi tudi v tistem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje do plačila in 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila. II. Presežni del tožbenega zahtevka za plačilo 162,76 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila se zavrne in se citirani izvršilni sklep v tem obsegu razveljavi. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 387,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako,da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da povrne pritožniku vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo izključno na podlagi listinskih dokazov, saj je štelo, da je dejansko stanje že na podlagi listin dovolj razjasnjeno ter zaslišanje prič ne bi v ničemer pripomoglo k odločitvi. Zavrnilo je dokazne predloge tožeče stranke in tožene stranke za zaslišanje prič, med drugim tudi za zaslišanje priče S. Š.

4. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge z zaslišanjem prič zavrnilo neutemeljeno. Tožena stranka je zaslišanje priče S. Š. predlagala iz razloga, ker je navedeni bil direktor tožene stranke v času, ko sta se sklepala sporna pogodba in sporni prenos terjatev s tožečo stranko, zaradi česar bi lahko kot priča izpovedal o dejstvih glede poslovanja z odstopnikom terjatve, družbo E. d.o.o., glede poslovanja s tožnikom in glede plačila odstopljene terjatve odstopniku ali prevzemniku. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem prič A. M., M. C., predvsem pa S. Š., je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izjave in pravico do obravnave pred sodiščem, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z opisanim postopanjem zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo načelo kontradiktornosti, opisana kršitev pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

5. Nadalje pritožba trdi, da je zaradi ne izvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem priče S. Š. sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

6. Če bi namreč sodišče prve stopnje dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče S. Š., bi ugotovilo, da sta obvestilo o odstopu terjatev in izjava dolžnika o seznanitvi z odstopom terjatev z dne 17. 02. 2011 skupaj s prilogo, ponarejeni, posledično pa sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe na ti listini ne bi smelo opreti in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj do odstopa terjatev ni prišlo in je lahko toženec še vedno pravno veljavno terjatev poravnal tudi odstopniku.

7. Pritožba navede, da dejstva, da sta omenjeni listini ponarejeni, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, saj ji ta dejstva vse do izdaje sodbe niso bila znana. Trenutna direktorica tožene stranke N. T. je namreč z izpodbijano sodbo, ko jo je prejela, seznanila Š. z namenom, da ga kot zakonitega zastopnika tožene stranke v času odstopa terjatve tožeči stranki opozori, da je odgovornost za nastali strošek na njegovi strani. Š. je zaprosil, da se mu posredujeta tudi sporni izjavi o odstopu terjatev in o seznanitvi z odstopom z dne 17. 02. 2011 in ko je primerjal svoj podpis na izjavi ter svoj podpis na prilogi izjave, je ugotovil, da sta lega in velikost obeh podpisov popolnoma enaka. Oba podpisa se dotikata žiga v istem delu, prav tako pa se oba podpisa v celoti prekrivata, če ju zložiš skupaj enega na drugega. Na to dejstvo nobena izmed pravdnih stranka, vključno s sodiščem, ni bila pozorna, saj so bili vsi v dobri veri, da sta listini pristni. Ker je bila torej tožena stranka z opisanimi dejstvi seznanjena šele po prejemu sodbe, predstavljajo ta dejstva nova dejstva, ki pa jih toženec brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar tožena stranka glede navajanja teh dejstev v pritožbi ni prekludirana.

8. Tako pritožba pojasni, da izjava o seznanitvi dolžnika z odstopom terjatve z dne 17. 02. 2011 in priloga k temu obvestilu sicer vsebujeta podpis Š. S., a se on na ti dve listini ni nikdar podpisal, ampak je očitno nekdo uporabil podpis Š. iz neke druge listine, tako da je ta podpis (verjetno skupaj z žigom) prilepil na omenjeni listini, kar pomeni, da je nekdo listini ponaredil. Nemogoče je namreč, da bi se lahko kdorkoli na dve različni listini dvakrat podpisal s popolnoma identičnim podpisom (s podpisom enake velikosti, enakih linij enake lege, ...).

9. Glede na navedeno pritožba predlaga sodišču, da tožečo stranko pozove k predložitvi originala izjave o seznanitvi dolžnika z odstopom terjatve in priloge k tej izjavi, oboje z dne 18. 02. 2011, ter da zaradi ugotovitve pristnosti listine angažira ustreznega izvedenca grafologa, zasliši pričo S. Š., prebere priloženo pisno izjavo priče S. Š., ter v zvezi z izvedbo predlaganih dokazov izvede glavno obravnavo in izda sodbo, s katero naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko.

10. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

11. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da pritožbene navedbe niso utemeljene, deloma pa so tudi nerelevantne.

12. Tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka glede pritožbenih navedb prekludirana ali pa pritožbeni razlogi sploh ne obstojijo in ne drži, da naj bi bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje imela možnost, da podaja izjave, navede sva relevantna dejstva in predloži potrebne dokaze, pa tega ni storila. Zgolj zavrnitev dokazov zaslišanja predlaganih prič še ne pomeni, da je sodišče kršilo procesna pravila. Sodišče je namreč vezano na okvir zatrjevanj pravdnih strank in tožena stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni podala nobenih konkretnih navedb, zakaj bi zaslišanje predlaganih prič pripomoglo k razjasnitvi zadeve, saj je dejansko stanje pravilno in nesporno ugotovljeno glede vseh zatrjevanih dejstev že na podlagi predloženih listin. Tožena stranka je namreč zgolj navajala, da naj bi po obvestilu o odstopu terjatev poravnala svoje obveznosti tretji osebi z asignacijami, kar pa ne vpliva na odločitev v predmetnem sporu. Trditveno in dokazno breme, ki je neločljivo povezano, je bilo na toženi stranki, slednja pa ni navedla nobenih dejstev ali okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti že iz predloženih listin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič in s tem ni kršilo toženkine pravice do izjave in načela kontradiktornosti.

13. Tožena stranka je glede pritožbenih novot o ponarejenih listinah prekludirana, saj niso izpolnjeni pogoji iz 337. člena ZPP. Tožena stranka na prvi stopnji nikoli ni zatrjevala kakršnihkoli dejstev glede pristnosti predloženih listin - obvestila o odstopu terjatev in izjava dolžnika s prilogo, čeprav bi jih lahko in morala zatrjevati že na prvi stopnji (najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo). Tožena stranka se ne sklicuje na nova dejstva, temveč želi le prikazati, da gre za nova dejstva. Izvršilni postopek zoper toženo stranko je namreč v teku že vse od 5. 10. 2012, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo. Tudi po seznanitvi z vsemi dokaznimi predlogi, zlasti listinami, priloženimi k prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2013, tožena stranka ni nikoli (do pritožbe) zatrjevala dejstev ali okoliščin, ki bi vzbujale dvom o pristnosti predloženih listin. Tako se tudi sodišče prve stopnje do teh okoliščin sploh ni moglo in smelo opredeliti.

14. Na stranki je tudi breme, da še pred sodnim postopkom oziroma vsaj pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobi dovolj informacij, ki ji omogočajo kakovostno obrambo. Tožena stranka je ves čas rednega postopka sodelovala v njem, prejela vse vloge tožeče stranke, zastopal jo je tudi strokovnjak odvetnik. Tožena stranka bi lahko tako vse navedbe podala pravočasno na prvi stopnji, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, če bi ravnala z zadostno procesno skrbnostjo. Ker tega ni storila, tudi ni podan pogoj nekrivde in so njene navedbe glede pristnosti listin prepozne in kot take neupoštevne kot tudi izjava priče Š. Tožena stranka bi se lahko s pričo S. Š. sestala ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila. Tožena stranka pove v pritožbi, da je seznanila gospoda Š., da ga bremeni odgovornost za nastali strošek tožene stranke iz predmetne pravde, zato je povsem možno, da je izjavo podal v izogib nastanku obveznosti na njegovi strani. Nič nenavadnega ni, da se namreč oseba na listine, ki so podpisane ena za drugo, podpiše z enakim podpisom - to vsekakor še ne dokazuje ponarejenosti podpisa.

15. Tožeča stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

16. Pritožba ni utemeljena.

17. Pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe, za kar ima pravni interes, saj je pod tč. II izreka sodbe tožbeni zahtevek (delno) zavrnjen, kar je v korist tožene stranke in zato ta s pritožbo ne more doseči boljšega izida pravde (350. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da je z družbo E. d.o.o. kot odstopnikom 3. 5. 2001 sklenila Pogodbo o faktoringu, s katero se je odstopnik zavezal odstopati svoje terjatve do posameznih dolžnikov tožeči stranki in tako je odstopnik na podlagi navedene pogodbe dne 17. 2. 2011, obvestila o odstopu terjatev in izjave dolžnika z dne 17. 2. 2011, odstopil tožeči stranki tudi svoje terjatve do tožene stranke v skupni višini 12.000,00 EUR, ki so zapadle v plačilo 28. 2. 2011 in so opredeljene z računom št. 7/2011; - o navedenem odstopu terjatev je bila z obvestilom odstopnika z dne 17. 2. 2011 obveščena tudi tožena stranka in v tem tem obvestilu je izrecno navedeno, da mora tožena stranka zapadle obveznosti poravnati tožeči stranki, saj imajo samo takšna plačila učinek prenehanja obveznosti; - tožena stranka je z izjavo dolžnika med drugim potrdila, da je seznanjena z odstopom terjatev in da z njimi brez pridržka soglaša ter hkrati izrecno potrdila in priznala obstoj odstopljenih terjatev, kot so izkazane z računi, naštetimi v prilogi k izjavi ter je nepreklicno izjavila, da proti novemu upniku (tožeči stranki) ne bo uveljavljala ugovorov, reklamacij in nasprotnih zahtev oziroma terjatev, ki bi izvirale iz njenih razmerij proti odstopniku; - tožena stranka ni poravnala svojih obveznosti do tožeče stranke iz naslova odstopljenih terjatev, zato je tožeča stranka morala vložiti predlog za izvršbo za plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 dalje do plačila; - tudi po začetku izvršbe tožeča stranka ni prejela nobenih nakazil za poplačilo njene terjatve; - tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo in se pri tem sklicevala, da sta v 11. členu Pogodbe o faktoringu št. 259-2001-FD z dne 03. 05. 2001, ki jo je pravni prednik tožeče stranke kot faktor sklenil z družbo E. d.o.o. kot odstopnikom terjatev, pogodbeni stranki opredelili status dolžnikovih plačil odstopniku terjatev in kot je zapisano v prvem odstavku tega člena, se v primeru, če kakšna odstopljena terjatev delno ali v celoti preneha zato, ker je odstopnik prejel kakšno plačilo (ali pa se je obveznost poravnala s pobotom), šteje, da je odstopnik prejel takšno plačilo za račun faktorja (tožeče stranke), v drugem odstavku istega člena pa je določena obveznost odstopnika, da faktorju nemudoma plača vsak znesek, za katerega se v skladu s prvim odstavkom šteje, da ga je prejel za njegov račun; -tožena stranka je račun št. ... z dne 16. 02. 2011 poravnala odstopniku (družbi E. d.o.o.), torej se na podlagi 11. člena pogodbe o faktoringu šteje, da je odstopnik prejel plačilo za račun tožeče stranke in sicer je poravnala svojo obveznost iz računa št. 7/2011 odstopniku do višine 11.200,00 EUR, pri čemer preostanek dolga v višini 800,00 EUR v tem postopku pripoznava; - tožena stranka je račun v znesku 11.200,00 EUR poravnala v treh delih na podlagi treh asignacij, podpisanih s strani tožene stranke kot asignata, družbe E. d.o.o. kot asignanta ter družbe E. d.o.o. kot asignatarja in je na ta način tožena stranka na račun asignatarja 22. 03. 2011 nakazala 5.000,00 EUR, 25. 03. 2011 znesek 1.000,00 EUR in 28. 02. 2011 še 5.200,00 EUR, iz vseh treh asignacij pa je razvidno, da bo asignat (tožena stranka) z izvedbo nakazila zapiral obveznost do asignanta (E. d.o.o.) po pogodbi o odstopu terjatev (2. člen asignacij), kar pomeni, da se je E. d.o.o. kot odstopnik terjatev tožeči stranki ob podpisu asignacij zavedal, da prejema plačilo za terjatev, ki jo je sicer že odstopil tožeči stranki in je torej plačilo v višini 11.200,00 EUR prejel za račun tožeče stranke v skladu z 2. členom pogodbe z dne 03. 05. 2011 in je tako odstopnik bil na račun tožeče stranke neupravičeno obogaten, saj je prejel plačilo za prodano terjatev s strani tožeče stranke, nato pa še plačilo odstopljene terjatve s strani tožene stranke; - tako bi morala tožeča stranka od odstopnika zahtevati vrnitev zneska, za katerega je bil obogaten, čeprav tožena stranka prenosa vtoževane terjatve ne prereka, prereka pa jo po višini v znesku 11.200,00 EUR, ki je bil že poravnan; - tožeča stranka je ugovor pasivne legitimacije prerekala in poudarila, da obvestilo o odstopu terjatev toženi stranki že na podlagi obligacijskih določil pomeni, da lahko ta veljavno izpolni svojo obveznost zgolj novemu upniku, pri tem pa se je tožena stranka s podpisom izjave celo zavezala, da bo obveznost ob zapadlosti poravnala tožeči stranki brez ugovorov, reklamacij ali nasprotnih zahtev, medtem ko Pogodba o faktoringu, sklenjena med tožečo stranko in odstopnikom učinkuje inter partes in za tretje osebe, torej tudi za toženo stranko, ne ustvarja nobenih pravic in obveznosti, razen tistih, ki izhajajo iz zakona - obveznosti poravnave dolga novemu upniku; - v konkretnem primeru odstopljena terjatev ni prenehala, saj je dolžnik ni izpolnil na pravilen način - s plačilom na račun novega upnika; - tožeča stranka je izrecno poudarila, da od trenutka prejema obvestila o odstopu terjatev lahko dolžnik veljavno izpolni svojo obveznost izključno novemu upniku.

19. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, toženo stranko prikrajšalo za polno izjasnitev v postopku in kršilo načelo kontradiktornosti.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo: - da je tožeča stranka 3. 5. 2011 z E. d.o.o. sklenila pogodbo o faktoringu (listina A4 v spisu), na podlagi katere ji je E. d.o.o. odstopil bodoče terjatve svojih dolžnikov, med njimi tudi tožene stranke; - da je bila tožena stranka 17. 2. 2011 obveščena o odstopu terjatve in z dejstvom, da se bodo samo tista plačila, ki bodo izvršena novemu upniku upoštevala kot plačila z učinkom prenehanja obveznosti; - da je tožena stranka navedeno potrdila s svojim podpisom in hkrati podala izjavo, da obstoji njena obveznost do odstopnika v višini 12.000,00 EUR (A5 listina);

21. Sodišče prve stopnje do drugačnih dejanskih ugotovitev ni moglo priti, saj tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli prerekala po tožeči stranki zatrjevane ter za presojo v sporni zadevi odločilne okoliščine in sicer, da je tožena stranka bila dne 17. 2. 2011 obveščena o odstopu terjatve, in da je istega dne podpisala izjavo, da je seznanjena z odstopom terjatve in podpisal obvestilo, da je odstopljena terjatev po računu št. ... z dne 16. 2. 2011 na znesek 12.000,00 EUR.

22. Ob takšnih nespornih trditvah tožeče stranke je po stališču pritožbenega sodišča vsekakor zadoščalo, da je sodišče prve stopnje za presojo teh trditev dokazno dopustilo in izvedlo le listinske dokaze, kot sta jih v spis predložili pravdni stranki, pri čemer je sodišče prve stopnje tisto, ki presoja, katerega od predlaganih dokazov bo izvedlo (213. člen ZPP) in ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagata stranki.

23. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič, ni v ničemer tožene stranke prikrajšalo za polno izjasnitev postopku in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopa po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo načelo kontradiktornosti, saj je toženi stranki omogočilo, da je podala svoje trditve v postopku in ugovarjala trditvam tožeče stranke in za svoje trditve predlagala dokaze. Tožena stranka pa ni prerekala prej navedene odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa (primerjaj sodbo VS RS III Ips 57/2012 z dne 17. 12. 2012).

24. Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.

25. Pritožba sama dejansko potrdi, da so se zanjo sporna dejstva pokazala po prejemu izpodbijane sodbe in sicer gre za spornost obvestila o odstopu terjatve in izjave dolžnika o seznanitvi z odstopom terjatve z dne 17. 2. 2011 s prilogo, zato pa trditev in dokazov ni mogla predlagati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

26. Pritožba trdi, da je predlagana priča S. Š. šele potem, ko je bil seznanjen iz izpodbijano sodbo in ko mu je bilo rečeno, da bo odškodninsko odgovarjal, ker je podpisal izjavo o seznanitvi z obvestilom o odstopu terjatve, pa je kljub temu tožena stranka po odstopu terjatev plačala odstopniku z asignacijo, razen 800,00 EUR, natančno pogledal dokumenta in ugotovil, da sta dokumenta ponarejena, saj ju ni nikoli podpisoval , zato meni, da sme takšne trditve in dokaz - izjavo priče Š. in dokaz z izvedencem grafologom, predlagati kot dopustne šele v pritožbi.

27. Pritožba nima prav, saj je dokazni predlog z zaslišanjem priče S. Š. tožena stranka podala že pred sodiščem prve stopnje, vendar v zvezi z naslednjimi trditvami (listna številka 48 spisa): “Ker je toženec račun št. ... z dne 16. 2. 2011 poravnal družbi E. d.o.o. na način kot je to obrazloženo v nadaljevanju, se šteje, da je družba E. d.o.o. kot odstopnik po sklenjeni pogodbi o faktoringu št. ... z dne 3. 5. 2011, prejela plačilo za račun faktorja, torej tožnika v postopku. Glede na navedeno je za vložitev tožbe v delu, v katerem je bil dolgovani znesek iz spornega računa poravnan, pasivno legitimirana družba E. d.o.o. in je potrebno tožbo zoper toženca v tem delu zavreči.”

28. Tožena stranka je torej dokazni predlog z zaslišanjem priče Š. podala zgolj s trditvijo, da je vtoževani dolg pretežno poplačala na način, da ga je plačala odstopniku in sicer po treh asignacijah in ničemer drugim.

29. Tožena stranka ne more kot dopustno pritožbeno novoto navajati dejstev, ki bi jih ob potrebni skrbnosti morala navesti že pred sodiščem prve stopnje, saj je več kot očitno, da se s predlagano pričo sploh ni posvetovala in ji ni predložila na vpogled listin, ki so sedaj pritožbeno sporne. Če bi to storila tedaj, ko je pričo predlagala kot dokaz, bi pravočasno podala tako trditve glede ponareditve listin in dokazni predlog z njenim zaslišanjem.

30. Ker se tožena stranka torej ne more uspešno sklicevati, da brez lastne krivde ni mogla podati trditve v zvezi s ponarejenimi listinami in pravočasno podati dokaznih predlogov v zvezi s temi trditvami, je pritožbeno sodišče štelo te pritožbene trditve kot pritožbeno novoto in jih ni obravnavalo (337. člen ZPP).

31. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbenega sodišča zadosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje že na podlagi izvedenih dokazov in pravilno uporabilo materialno pravo ter je tako pritožba v celoti neutemeljena .

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo ter so ti razlogi prepričljivi in nedvoumni ter jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

32. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožeča stranka 3. 5. 2001 z E. d.o.o. sklenila Pogodbo o faktoringu (A4), na podlagi katere ji je E. d.o.o. odstopil bodoče terjatve svojih dolžnikov, med njimi tudi tožene stranke; - da je bila tožena stranka 17. 2. 2011 obveščena o odstopu terjatev in z dejstvom, da se bodo samo tista plačila, ki bodo izvršena novemu upniku, upoštevala kot plačila z učinkom prenehanja obveznosti in da je tožena stranka omenjeno potrdila s svojim podpisom in hkrati podala izjavo, da obstoji njena obveznost do odstopnika v višini 12.000,00 EUR, proti novemu upniku pa ne bo uveljavljala ugovorov, reklamacij in nasprotnih zahtevkov (A5); - da je tožena stranka torej bila o odstopu terjatev obveščena 17. 2. 2011, asignacije kot način izpolnitve svoje obveznosti odstopniku pa je sklenila 28. 2. 2011, 22. 3. 2011 in 25. 3. 2011, torej po tem, ko je že bila seznanjena, da je novi upnik tožeča stranka in se je med novim upnikom in dolžnikom s prejemom obvestila o odstopu terjatve vzpostavilo tako imenovano kavzalno razmerje in da je bistvo nastalega kavzalnega razmerja med dolžnikom in novim upnikom v tem, da se pravni položaj dolžnika zaradi odstopa terjatve ne sme poslabšati, zato mu zakon omogoča, da ohrani ugovore zoper prvotnega upnika, ki bi jih lahko uveljavljal proti njemu do takrat, ko je izvedel za odstop; - da dolžnik kot ugovorni razlog navaja razloge, ki se nanašajo na razmerje med cedentom in cesionarjem, s tem ko se sklicuje na določilo 11. člena pogodbe o faktoringu (v 11. členu Pogodbe o faktoringu št. ... z dne 03. 05. 2001, ki jo je pravni prednik tožeče stranke kot faktor sklenil z družbo E. d.o.o. kot odstopnikom terjatev, sta pogodbeni stranki opredelili status dolžnikovih plačil odstopniku terjatev in kot je zapisano v prvem odstavku tega člena, se v primeru, če kakšna odstopljena terjatev delno ali v celoti preneha zato, ker je odstopnik prejel kakšno plačilo (ali pa se je obveznost poravnala s pobotom), šteje, da je odstopnik prejel takšno plačilo za račun faktorja (tožeče stranke), v drugem odstavku istega člena pa je določena obveznost odstopnika, da faktorju nemudoma plača vsak znesek, za katerega se v skladu s prvim odstavkom šteje, da ga je prejel za njegov račun).

33. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je factoring moderen posel bančnega prava, pri katerem proti ustreznemu plačilu odstopnik faktorju odstopi (proda) vse bodoče terjatve, ki jih bo imel iz svojega obligacijskega razmerja z dolžnikom. Gre za mešan pravni posel, ki ima znake kupne pogodbe, posojila in cesije.

34. Pravilno je štelo, da je sestavni del tega pravnega posla tudi odstop terjatev in je zato sporno razmerje utemeljeno presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo odstop terjatve s pogodbo. - cesija (417. do 426. člen OZ).

35. Skladno s prvim odstavkom 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, za kar po prvem odstavku 419. člena OZ ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora upnik obvestiti o odstopu. Izpolnitev obveznosti pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost svoje obveznost, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ).

36. Dokler je cesija posel med cedentom in cesionarjem, učinkuje samo v razmerju med njima. V razmerju do dolžnika pa začne cesija učinkovati z naznanilom - obvestilom dolžnika o cesiji (419. člen OZ). S tem dejanjem je ustvarjen položaj, ko lahko dolžnik veljavno izpolni svojo obveznost samo še cesionarju (novemu upniku) in ne več cedentu (prvemu upniku, odstopniku terjatve).

37. Tako je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je tožena stranka bila o odstopu terjatev obveščena 17. 2. 2011, asignacije kot način izpolnitve svoje obveznosti odstopniku pa je sklenila 28. 2. 2011, 22. 3. 2011 in 25. 3. 2011, torej po tem, ko je že bila seznanjena, da je novi upnik tožeča stranka, pravilno materialno pravno presodilo, da dolžnik ohrani ugovore zoper prvotnega upnika, ki bi jih lahko uveljavljal proti njemu do takrat, ko je izvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ), da pa ne more kot ugovorni razlog navajati razloge, ki se nanašajo na razmerje med cedentom in cesionarjem, ki je podlaga za odstop terjatve. Zato je pravilen nadaljnji materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je določilo 11. člena pogodbe o faktoringu del notranjega razmerja med odstopnikom in prevzemnikom terjatev, ki učinkuje zgolj med pogodbenima strankama, torej inter partes, za tretje osebe - za toženo stranko- pa ne ustvarja nobenih pravic in se tožena stranka zato ne more sklicevati na določilo 11. člena, ki iz previdnosti predvideva situacijo dolžnikove nepravilne izpolnitve odstopniku.

38. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da s tem, ko je tožena stranka podpisala obvestilo o odstopu, bila seznanjena, da bo tožeča stranka z učinkom prenehanja njene obveznosti upoštevala samo tista plačila, ki jih bo tožena stranka izvršila na njen TRR in ker tega slednja ni storila v razmerju do tožeče stranke, še vedno obstoji njena obveznost plačila 12.000,00 EUR.

39. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževane terjatve 12.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj tožena stranka zamuja s plačilom denarne obveznosti, zato je dolžna poleg glavnice plačati tudi zamudne obresti (378. člen OZ), v zamudo pa je prišla tedaj, ko svoje obveznosti ni poravnala v roku, določenem za njeno izpolnitev (299. člen OZ).

40. Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki ter 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

41. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

42. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu glede izpodbijane I. in III. točke izreka zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

43. Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).