Jedro

Vloga oporočnih prič je v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, ter da lahko ti dejstvi potrdita. Vrstni red podpisovanja zato ni pomemben (in ga tudi zakon ne predpisuje).

Ni sam po sebi utemeljen predlog za postavitev novega, drugega izvedenca (iste stroke), če katera od strank z že podanim mnenjem ni zadovoljna. Nejasnosti podanega mnenja ali dvom vanj je treba najprej poskusiti odpraviti z zaslišanjem izvedenca, šele če to ni uspešno, je moč predlagati novega.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da je pisna oporoki pred pričami oporočiteljice E. Z. z dne 7. 3. 1993 neveljavna. Tožnika je obsodilo na povračilo 2.034,79 EUR stroškov tožencu, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

(2) Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Menita, da je materialno pravo napačno uporabljeno, saj je sodišče prve stopnje zanemarilo pomen vrstnega reda podpisovanja oporoke. Ker ta ni ugotovljen, tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Oporočni priči A. T. in M. T. sta izpovedovala bistveno različno glede tega, ali je bila oporoka prebrana in kdo jo je prebral. Najprej mora oporoko podpisati zapustnik, potem priči, A. T. pa je izpovedal, da je bilo obratno. Izpovedbi toženca in njegove žene priče J. Z., ki naj bi bilo oba prisotna ob sestavi oporoke, bi morali biti brez pomena, saj nista bili oporočni priči. Tudi če bi oporoko res podpisala zapustnica, ta zato ne bi bila veljavna. Sicer pa pritožnika še vedno trdita, da je ni podpisala, saj je že s prostim očesom vidnih več razlik (nekaj jih pritožnika naštevata) med siceršnjim podpisom zapustnice in podpisom na oporoki, pa jih izvedenec grafolog ni upošteval. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaza s postavitvijo novega izvedenca, saj se je najprej s takim predlogom strinjalo, ker pa je bil Center za forenzične preiskave prezaposlen, je tožeča stranka v tisti fazi predlagala, da izvedensko delo opravi Inštitut za celulozo in papir. Vseeno pa bi moral biti imenovan nov izvedenec grafološke stroke, kot je bilo to odločeno s sklepom 5.5.2009. (3) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo odločilno dejansko stanje in nato tudi pravilno uporabilo ustrezno materialno pravo, bistvenih postopkovnih kršitev pa pri tem ni storilo.

(6) Na podlagi prepričljivih in tehtnih dokazov, zlasti zaslišanja oporočnih prič, je prvo sodišče ugotovilo, da je oblika izpodbijane oporoke perfektna, saj jo je oporočitelj podpisal v navzočnosti dveh oporočnih prič M. T. in A. T., ki sta se na oporoko tudi podpisala. Izpovedbe toženca in njegove žene, ki sta bila ob sestavi in podpisu oporoke še prisotna, niso nepomembne, kot želi prikazati pritožba, saj sta oba potrdila, da sta se oporočni priči podpisali na zapustničino oporoko in da sta bili prisotni, ko jo je podpisala zapustnica ob tem, da je nedoumno izrazila, da je to njena oporoka.

(7) Da je podpis zapustničin, je potrdil izvedenec grafološke stroke. Njegovo mnenje je strokovno, temeljito in jasno, dvakrat je pisno logično in dosledno odgovoril na pripombe tožeče stranke, ki jih sedaj ta ponavlja v pritožbi. Podprto je tudi z mnenjem Inštituta za celulozo in papir. Prepričljivo je pojasnil, da pri tako velikem številu istovetnosti v primerjalnih podpisih zapustnice in spornem oporočnem podpisu ni mogoče ugotoviti kakršnih koli možnosti za ponarejanje njenega podpis. Te jasne in natančne ugotovitve med svoje razloge povzema sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa to dejansko stanje sprejema kot prepričljivo, skratka pravilno.

(8) Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS št. 15/76 s kasnejšimi spremembami; ZD). Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug in hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči, ta pristavek pa ni pogoj za veljavnost oporoke (64. čl. ZD; Oporoka pred pričami ).

(9) Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič, res predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti sočasno ( unitas actus ). Branje oporoke za njeno veljavnost ni potrebno, niti ni treba, da priči poznata vsebino oporoke, zato neskladja v izpovedbah prič glede tega, na kar opozarjata pritožnika, niso pomembna. Vloga oporočnih prič je namreč v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, ter da lahko ti dejstvi potrdita. Tudi vrstni red podpisovanja zato ni pomemben in ga tudi zakon ne predpisuje, kot to pojasnjuje že prvo sodišče. Razlike v izpovedbah oporočnih prič glede tega so zato neškodljive.

(10) Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno prvostopenjskega, da je oporoka E. Z. z dne 7. 3. 1993 popolnoma v redu oporoka pred pričami in da tožnika svojih trditev za njeno neveljavnost nista dokazala.

(11) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede neizvedbe dokaza s postavitvijo novega izvedenca za raziskave pisav. Načeloma sicer obstaja dolžnost sodišča izvesti dokaze, ki jih predlagajo stranke, ta dolžnost pa ni absolutna. Dokazne predloge lahko sodišče zavrne, če za to obstajajo sprejemljivi razlogi. Prvo sodišče je ocenilo, da je ponovitev dokaza z drugimi izvedencem grafološke stroke nepotrebna, pritožbeno sodišče pa razlog sicer pravilne odločitve popravlja: predlog je bil neutemeljen. Ni namreč sam po sebi utemeljen predlog za postavitev novega, drugega izvedenca (iste stroke), če katera od strank z že podanim mnenjem ni zadovoljna. Nejasnosti podanega mnenja ali dvom vanj je treba najprej poskusiti odpraviti z zaslišanjem izvedenca, šele če to ni uspešno, je moč predlagati novega (2. in 3. odst. 254. čl. ZPP). Na svoje dokazne sklepe sodišče prve stopnje tudi ni vezano (4. odst. 287. čl. ZPP).

(12) Sicer pa implicite zatrjevana kršitev določb postopka glede izvajanja dokaza z izvedencem, kot tudi kršitev po 8. tč. 339. čl. ZPP, nista več upoštevni, ker bi ju morala tožeča stranka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi njunih dokaznih predlogov. Ker tega ni storila, se na to ne more več sklicevati šele v pritožbi (286.b čl. ZPP).

(13) Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. čl. ZPP pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj so pritožbeni očitki neutemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo.

(14) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške, odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.