Jedro

Otroški dodatek, urejen v 70. členu ZSDP, ni denarna pomoč otroku, temveč je namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi. Temu je prilagojen njegov izračun, ki je odvisen od višine prejemkov družinskih članov, s katerimi otrok trenutno biva. Med te sodi tudi preživnina, zato ga pri njeni odmeri ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mladoletna otroka udeležencev A. A. in B. B. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu C. C. (I. točka izreka), dopustilo začasni dogovor med udeležencema glede stikov med poletnimi počitnicami v letu 2021 (II. točka izreka), uredilo tedenske, vikend, praznične in počitniške stike otrok z materjo D. D. (III. točka izreka), odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačevati za preživljanje mld. A. A. mesečno preživnino v višini 205 EUR, za mld. B. B. pa v višini 143 EUR, in sicer preživninske obroke, zapadle od 1. 5. 2020 do 30. 6. 2021, v 15. dneh, nadaljnje pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka do plačila (IV. točka izreka), drugačen predlog predlagatelja je zavrnilo (V. točka izreka) in udeležencema naložilo, da krijeta vsak svoje stroške postopka, stroške izvedenke pa do ene polovice.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotna udeleženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, saj ji ni bila dana možnost obravnavanja posnetka, na katerega se je v obrazložitvi sklicevalo sodišče, a ni povzet v dokaznem sklepu. Sodišče je glede vsebine posnetka sledilo izvedenki, ne da bi ga samo preverilo, zato je na njem utemeljena odločitev obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je izvedeniškemu mnenju zgolj sledilo, ni pa ga ocenilo. V obrazložitvi se je predvsem oprlo na pisno mnenje, zaslišanje izvedenke je povzelo le v delih, ki so bili izrazito v škodo nasprotne udeleženke. To velja za povzemanje incidenta na črpalki, kjer je grajalo njeno ravnanje glede klicanja policije, ne pa ravnanja predlagatelja, ki je k temu privedlo. Enako velja za očitek, da ne zna pomiriti otrok, kjer niso navedeni vzroki, ki so do odločitve, da se stik prekine, privedli. Glede na delno povzemanje mnenja ima nasprotna udeleženka občutek pristranskosti sojenja. Na to kaže tudi zavrnitev dokaznega predloga s širjenjem izvedenskega pregleda in mnenja na člane širše družine oziroma na nove partnerje, s katerimi sta otroka pogosteje v stiku. Predlagateljeve partnerke otroka izvedenki nista omenila, torej sta do nje indiferentna, medtem ko sta do njenega partnerja izrazila naklonjenost, že zato bi bilo treba mnenje širiti. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ji je bila kršena pravica do dokazovanja. Odločitev tudi ni v korist otrok, kar se je pokazalo ob (ne)izvajanju začasnega dogovora v mesecu avgustu. Sicer je soglašala, da se hči B. B. udeleži letovanja v S., vendar tudi sina k njej ni bilo, saj naj bi čakal sestro. Predlagatelj otrok ni zmožen ali pa noče pripraviti na stik.

Pri določitvi preživninske obveznosti je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zanemarilo kriterij materialnih in pridobitnih zmožnosti zavezanca. Sklep o tem (razen glede dohodkov) nima razlogov, prav tako ni jasno, kateri dohodek nasprotne udeleženke (s koronskim dodatkom ali brez) je sodišče upoštevalo. Zmotna je tudi odločitev, da se otroški dodatek ne upošteva pri obračunu, saj gre za pomoč države pri preživljanju otrok, to pa po vsebini pomeni, da se mora razdeliti med oba preživninska zavezanca. Odločba VS RS II Ips 186/2014 v konkretni zadevi ni primerljiva. Določenih zneskov preživnine ni sposobna plačati.

3. Na pritožbo je odgovoril predlagatelj in predlagal njeno zavrnitev. Posebej je pojasnil, da se stiki z nasprotno udeleženko v avgustu niso izvajali po začasnem dogovoru, ker sta se otroka z njo sama sporazumela drugače. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje celovito uredilo razmerja med udeležencema in njunima mladoletnima otrokoma, 11 letnim A. A. in 9 letno B. B., po razpadu življenjske skupnosti v letu 2019. Da bi sprejelo strokovno utemeljeno in pretehtano odločitev o tem, kateremu od staršev zaupati otroka v varstvo in vzgojo, je v postopek pritegnilo izvedenko klinične psihologije, ki je po opravljenih pregledih obeh udeležencev, njunih otrok in njihove medsebojne interakcije kot primernejšega za izvajanje te vloge izpostavila očeta. Izvedenka je v postopku podrobno odgovorila na vse pripombe na podano mnenje ter ob ustnem zaslišanju pri svoji odločitvi vztrajala, zato zgolj z drugačno laično interpretacijo posameznih okoliščin, na katerih je bilo mnenje zasnovano, nasprotna udeleženka dvoma v pravilnost izpodbijanega mnenja ne more vzbuditi.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dokaz (zvočni posnetek), ki ga v postopku ni izvedlo, temveč je o njem izpovedala le izvedenka. Ta dokaz, omenjen v 19. opombi sklepa, se namreč nahaja med prilogami predlagatelja1 in ga je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo. Nasprotna udeleženka se je tako imela možnost do njega opredeliti ter o kršitvi njene pravice do izjave ni mogoče govoriti.

7. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje obširno povzelo, nato pa, izhajajoč iz ugotovitev izvedenke, sprejelo svojo odločitev. Pri tem je ta dokaz štelo kot odločilen, se do njega opredelilo ter pojasnilo, zakaj mnenju sledi, kar po oceni pritožbenega sodišča za preizkus dokazne ocene zadošča. Poleg osebnostnih lastnosti staršev je v veliki meri na odločitev vplivala okoliščina, da se je nasprotna udeleženka odselila iz X. v Y. ter bi selitev za otroka predstavljala dodaten stres zaradi izgube socialne mreže in rednih stikov s starši predlagatelja, ki zanju predstavljata glavni osebi navezanosti, saj sta edina stalnica v njunih življenjih, jima dajeta oporo, občutek varnosti in predstavljata varovalni dejavnik, da ne bo prišlo do še večjih stisk. Posamične okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja nasprotna udeleženka (vloga očeta pri incidentu na bencinski črpalki ali pri pripravi otrok na stike), zgolj potrjujejo stališče izvedenke, da imata oba starša določene individualne značilnosti, ki se stopnjujejo, ko sta v stanju stresa, zato so njune starševske kapacitete šibkejše, a še zadovoljive. Vendar pa te okoliščine na končno odločitev izvedenke niso vplivale, kar je pojasnila ob ustnem zaslišanju, ko je pri svojem mnenju vztrajala, tej strokovno utemeljeni odločitvi pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Subjektivni občutek pristranskosti2, ki ga izpostavlja nasprotna udeleženka, ni objektivno utemeljen, saj je sodišče pri obeh starših opisalo osebnostne lastnosti, ki predstavljajo oviro pri izvajanju starševske skrbi in so se že odrazile v posamičnih dogodkih, zato je tudi oba pozvalo, da poskušata med seboj tvorneje komunicirati in si prizadevati za dobrobit otrok. Da je neugodnih lastnosti pri nasprotni udeleženki nekoliko več kot pri predlagatelju in imata otroka zato pri očetu boljše pogoje za osebnostno rast in razvoj, pa je izvedenka ugotovila na podlagi celovitega pregleda in ne samo na podlagi v pritožbi izpostavljenih dogodkov, od katerih so ji bili nekateri predočeni šele ob zaslišanju3. 8. Nasprotni udeleženki z opustitvijo razširitve psihološkega pregleda še na druge osebe, s katerima sta otroka v pogostem stiku (nova partnerja udeležencev, njuni otroci, starši predlagatelja), ni bila kršena pravica do dokazovanja. Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da za izdelavo izvedeniškega mnenja ob starših s še ustreznimi starševskimi kapacitetami zadošča, da se opravijo usmerjeni pregledi obeh staršev, otrok in njihove medsebojne interakcije, kar je v skladu z metodologijo dela kliničnih psihologov s področja družine. Ker v obravnavani zadevi niso bile izpostavljene rizične okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba zaradi varstva koristi otrok dodatno pozornost posvetiti posamični osebi izven družinskega kroga, ki bi lahko na otroka zaradi pogostih stikov vplivala negativno, tudi po oceni pritožbenega sodišča razširitev izvedeniškega mnenja z dodatno vključitvijo tretjih oseb in ugotavljanjem njihovih osebnostnih lastnosti ni bila potrebna. Predvsem pa razloga za dodatne preglede oseb izven kroga ožje družine ne more predstavljati izpostavljeno dejstvo, da otroka v razgovoru z izvedenko nista omenila partnerke predlagatelja4, medtem ko sta se o partnerju nasprotne udeleženke izražala z naklonjenostjo.

9. Pritožbene trditve, da odločitev sodišča ni v korist otrok, ker se začasni dogovor o stikih ni izvajal v celoti, se nanašajo na okoliščine, nastale po odločitvi sodišča prve stopnje, in že iz navedenega razloga nanjo ne morejo vplivati. Sicer pa bi za njegovo izvrševanje morala poskrbeti starša sama, saj sta ga sprejela soglasno. Nespoštovanje dogovora kaže na nesposobnost reševanja težav zaradi prevlade zamer iz nerazrešenega partnerskega konflikta, ki jih neprimerno in brez uvida v škodljivost svojega ravnanja prenašata na otroka. Nedoslednost do spoštovanja sprejetih obvez je napačen signal otrokoma, ki potrebujeta predvidljivost in varnost, tudi s trdno postavljenimi mejami in pravili glede stikov.

10. Nasprotna udeleženka ne izpodbija višine potreb, kot jih je ocenilo sodišča prve stopnje za oba mladoletna otroka (za A. A. okrog 410 EUR, za B. B. pa okrog 285 EUR mesečno). Zatrjuje zgolj, da se odločitve sodišča ne da preizkusiti glede zmožnosti zavezancev in da sama določene preživnine ni zmožna kriti. Ti očitki niso utemeljeni. Sodišče je podatke o dohodkih za obdobje od vložitve predloga pridobilo po uradni dolžnosti od finančne uprave in jih tudi korektno povzelo. Iz podatkov ne izhaja, kakšen znesek je bil izplačan na račun dodatkov (teh podatkov nasprotna udeleženka sama ni predložila), temveč celoten neto izplačani znesek za oba udeleženca. Ker je pri določitvi preživnine treba upoštevati okoliščine ob izdaji sklepa, iz teh pa izhaja, da je imela nasprotna udeleženka v zadnjem letu približno 50 % višji dohodek kot predlagatelj, je odločitev sodišča, da krije polovico preživninskih potreb za otroka, tudi ob upoštevanju njene preživninske obveznosti do sina E. v višini 90 EUR, ustrezna in nikakor ne v njeno škodo. Zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da dosojenega zneska ne bo zmogla plačevati, drugačne porazdelitve preživninskega bremena ne more doseči. 11. Stališče, da se pri odmeri preživnine otroški dodatek ne upošteva, ni bilo sprejeto iz razloga, ker bi bila njegova višina določena pred razpadom družinske skupnosti, kot zmotno poudarja pritožnica, temveč zaradi njegovega namena ter načina izračuna. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi VS RS II Ips 186/2014, otroški dodatek, urejen v 70. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ni denarna pomoč otroku, temveč je namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi. Temu je prilagojen njegov izračun, ki je odvisen od višine prejemkov družinskih članov, s katerimi otrok trenutno biva. Med te sodi tudi preživnina, zato ga pri njeni odmeri ni mogoče upoštevati.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep ( 2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 1. odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi s 101. členom ZNP-1. Glede na vse okoliščine primera je pritožbeno sodišče kot primerno ocenilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Priloga A 13. 2 Tega pritožnica utemeljuje z nepopolnim povzemanjem posamičnih dogodkov. 3 Zato se v mnenju do njih ni mogla opredeliti. 4 Ta takrat z njimi še ni živela.