Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik ugovarja različni obravnavi delovnih strojev, tj. bagrov, za katere se prizna pravica do vračila trošarine, na eni strani, in ostalih delovnih strojev, za katere se mu pravica do vračila zavrne. Trdi namreč, in v tem ima prav, da se v odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz sobesedila razlogov toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi in ne njihova uporaba. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
I. Tožba se v delu, ki se nanaša na prvi stavek 1. točke in na 2. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42331-50572/2018-6 z dne 24. 4. 2019, zavrže. II. Tožba zoper preostali del, to je zoper drugi stavek 1. točke, ter 3. in 4. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42331-50572/2018-6 z dne 24. 4. 2019, se zavrne.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje ob odločanju o zahtevku za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 5. 2018 do 31. 5. 2018, z izpodbijano odločbo zahtevku ugodila tako, da se tožeči stranki za energente v količini 15.771,00 litrov prizna vračilo trošarine v znesku 3.274,85 EUR, za preostalo količino 65.350,00 litrov energentov pa se zahtevek zavrne (1. točka izreka). Rok za vračilo trošarine je določen v 2. točki izreka, pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka). Po 4. točki izreka posebni stroški postopka organu niso nastali, medtem ko vlagatelj sam trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka.
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik uveljavljal vračilo trošarine za energente, ki so porabljeni za pogon strojev v gradbeništvu v količini 81.121,00 litrov. Gre za plinsko olje, ki ga je kot pogonsko gorivo v mesecu maju porabilo 26 delovnih strojev, ki so navedeni v tabeli 1 na 3. strani izpodbijane odločbe. Ob sklicevanju na prvi in drugi odstavek 93. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) ter na določbe 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik), davčni organ ugotavlja, da je zahtevek delno utemeljen.
3. Pri pregledu zahtevka je bilo ugotovljeno, da tožnik izvaja storitve z različnimi delovnimi gradbenimi stroji na različnih lokacijah (kamnolom A., B. in C. ter Luka Koper). Iz predloženih pogodb o izvajanju del je razvidno, da tožnik kot izvajalec opravlja razna dela odrivanja in dorivanja materiala, urejanje deponije in transportnih poti na deponijah železove rude in premoga v Luki Koper, dalje prevoz materiala, nakladanje materiala, režijska dela v kamnolomu, dela pri pridobivanju peska - narivanje z buldožerjem, nalaganje z bagrom, dela pri odvozu peskov do vsipnega lijaka v obratu Peskokop A. in ostala odrivalna, pripravljalna in pomožna dela ter pridobivanje dolomitnega materiala in ostala rudarska dela v kamnolomu C. Davčni organ opisanih del ni mogel prepoznati kot del, ki se uvrščajo v področje „F Gradbeništvo“ po standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD), od oddelka 41 do 43. V to področje spada splošno in specializirano gradbeništvo za stavbe in inženirske objekte, inštalacije in zaključna dela v stavbah, pri čemer se upoštevajo tako nove gradnje kot obnovitvena dela, popravila, vzdrževanje, postavljanje montažnih stavb ali objektov na gradbišču in tudi gradnja začasnih objektov. Ker stroji, navedeni v tabeli 2 na 4. strani izpodbijane odločbe, niso dejansko opravljali gradbenih del, ki se uvrščajo v omenjeno področje, tožnik po presoji davčnega organa za te stroje ne izkazuje upravičenosti do zahtevanega vračila trošarine.
4. Obenem davčni organ na podlagi pregleda predložene dokumentacije ugotavlja, da so se v mesecu maju 2018 izvajala tudi gradbena dela z delovnimi stroji, ki se glede na njihove karakteristike uvrščajo med statične stroje, to je med stroje, ki so mobilno omejeni in imajo naslednje značilnosti: - ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu; - med različnimi lokacijami delovišč se premikajo na posebnih vozilih za specialne prevoze; - njihova mobilnost je omejena na zaprto delovišče/gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem; - v času opravljanja svoje funkcije se ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji. Takšni so stroji, navedeni v tabeli 3 na 5. strani izpodbijane odločbe, njihova poraba goriva pa skupaj znaša 15.771,00 litrov.
5. Dalje se v obrazložitvi navaja, da je bil tožnik glede uvrščanja dejavnosti, ki jo izvaja s svojimi delovnimi stroji, v SKD, seznanjen že 28. 3. 2017 s pojasnilom davčnega organa, obenem pa mu je bilo pojasnjeno tudi, da v področje „F Gradbeništvo“ ni mogoče uvrstiti storitev „dajanja gradbenih strojev z upravljalci v najem“, kolikor dela, opravljena s temi stroji, ne predstavljajo del s področja gradbeništva. Pri tem se davčni organ sklicuje na določbe SKD v povezavi z evropsko statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti NACE Rev. 2 in njeno razlago. Poudarja, da je bil tožnik z navedenimi ugotovitvami seznanjen že z dopisom Seznanitev stranke z dne 14. 8. 2019, na katerega ni imel pripomb, pripomb pa tudi ni imel kasneje, do izdaje izpodbijane odločbe.
6. Iz navedenega tako po presoji davčnega organa sledi, da tožnik kot vložnik zahteve ni upravičen do vračila trošarine za delovne stroje, ki so zajeti v tabeli 2 in za katere uveljavlja vračilo trošarine v mesecu maju 2018 v skupni količini 65.350,00 litrov goriva, saj ne spadajo v skupino statičnih strojev in tudi niso dejansko opravljali gradbenih del, ki se uvrščajo v področje „F Gradbeništvo“ v skladu z določbami SKD. Pač pa je tožnik v skladu z določbami 93. člena ZTro-1 in Pravilnika upravičen do vračila trošarine za stroje, ki jih je šteti za statične (bagri) in so navedeni v tabeli 3. Zato je davčni organ tožniku priznal pravico do vračila trošarine za skupno 15.771,00 litrov plinskega olja in obenem zavrnil zahtevek za vračilo trošarine za skupno 65.350,00 litrov plinskega olja, porabljenega za delovne stroje, ki jih ni prepoznal kot statične delovne stroje, ker se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, in zato, ker se niso uporabljali pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „F Gradbeništvo“ na podlagi SKD. Davčni organ pojasni tudi izračun zneska trošarine, ki se vrne tožniku in ki znaša 3.274,85 EUR, kot sledi iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe.
7. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-498-3-24/2019-2 z dne 24. 12. 2019 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter se nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je določbe 93. člena ZTro-1 treba razlagati restriktivno, ker je vračilo trošarine ugodnost, ter da je treba pri tem izhajati iz njihove vsebine, in sicer tako, da se z njimi čimbolj dosledno prenašajo določbe Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (v nadaljevanju Direktiva), po kateri so do vračila trošarine upravičene osebe, ki so energent porabile za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah. Kar po presoji pritožbenega organa pomeni, da so do vračila trošarine upravičena podjetja, ki so po SKD registrirana za gradbeništvo in je bil energent tudi dejansko porabljen pri opravljanju gradbene dejavnosti. Zato pritožbeni organ pritrjuje ugotovitvam prve stopnje, po katerih buldožerji, nakladači, demperji in valjar niso delovali pri opravljanju gradbene dejavnosti, ki se v skladu s SKD uvršča v področje „F Gradbeništvo“, in da tudi ne spadajo med omejeno mobilne delovne stroje. Za stroje v gradbeništvu je namreč pomembno, da upravičenec do vračila s stroji dejansko opravlja tako vrsto dejavnosti, ki se po šifrantu SKD razvršča v omenjeno področje, to je, da opravlja dejavnost gradbeništva in torej določeno - gradbeno vrsto dela. Tožnik v kamnolomih in peskokopih ter Luki Koper s stroji, ki bi sicer lahko bili gradbeni stroji, ni opravljal dejavnosti, ki se uvršča v področje Gradbeništva po SKD, kar je zakonski pogoj za vračilo trošarine. V področje „F Gradbeništvo“ tudi ni mogoče uvrstiti storitev dajanje gradbenih strojev z upravljalci v najem, kolikor dela, opravljena s strojem, ne predstavljajo del s področja gradbeništva. Dela, ki jih izvaja s stroji tožnik v skladu s sklenjenimi pogodbami, pa niso takšna dela. Sicer pa predložene pogodbe o izvajanju različnih del tudi po vsebini ne izkazujejo, da gre za storitve dajanja gradbenih strojev z upravljalcem v najem, kot zatrjuje tožnik, temveč gre za pogodbe o izvajanju storitev s temi stroji. Ne glede na to, da je tožnik kot poslovni subjekt registriran za dejavnost gradbeništvo, je kot podizvajalec izvajal različna dela v kamnolomih, peskokopih in v Luki Koper, ki pa po SKD ne spadajo v področje gradbeništva. To pa pomeni, da energenti niso bili porabljeni pri opravljanju te dejavnosti, kar je pogoj za vračilo trošarine, niti ni mogoče strojev uvrstiti med mobilno omejene in s tem statične delovne stroje, saj nimajo značilnosti takšnih strojev in torej za vračilo trošarine niso izpolnjeni zakonski pogoji.
8. Sklicevanje tožnika na pojasnilo DURS št. 4230-356/2009-1 z dne 31. 12. 2009 in na točko 2.2 dokumenta FURS z naslovom Davek na dodano vrednost - Mehanizem obrnjene davčne obveznosti v določenih sektorjih pritožbeni organ zavrača, ker se nanašata na vprašanje povezano z DDV in ne s trošarino. Zavrne tudi sklicevanje tožnika na stališče Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS) z dne 7. 10. 2016 ter se sklicuje na kasnejše drugačno stališče SURS z dne 6. 2. 2019 in pripominja, da je bilo prvotno stališče, na katero se sklicuje tožnik, očitno zavzeto na podlagi pomanjkljivih informacij. Medtem ko je SURS v omenjenem drugem odgovoru jasno navedel, da storitve dajanja gradbene mehanizacije z upravljalcem v najem za negradbene namene ne sodijo v gradbeništvo.
9. Glede vračila trošarine za plinsko olje, ki so ga kot gorivo porabili bagri, pa pritožbeni organ pojasni, da je bila odločitev sprejeta v skladu s stališčem, ki ga je leta 2008 v skladu s takratno trošarinsko zakonodajo sprejel Generalni carinski urad v sodelovanju z GZS in Ministrstvom za finance. Organ prve stopnje je tudi razložil, zakaj se ne strinja s stališčem tožnika, da bagri ne sodijo med statične delovne stroje. Sicer pa je tožnik sam za omenjene delovne stroje vložil zahtevke za vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen, ki jih je prvostopenjski davčni organ pripoznal ter mu trošarino v tem delu vrnil. 10. Sklicevanje tožnika na predloženo izvedeniško poročilo organ druge stopnje zavrne. V tej zvezi ugotavlja, da ga je tožnik sam pridobil in da zato nima lastnosti dokaza. Poleg tega je razlaga določb Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti in njenih prilog v pristojnosti SURS in organa, ki odloča o zahtevku in zato odločitev ni odvisna od tega, kaj sta ugotovila izvedenca ustrezne stroke glede strojev in njihove uporabe v konkretnem primeru. Zato pritožbeni organ zavrne kot nepotrebno zahtevo po njunem zaslišanju in ogledu lokacij, kjer stroji opravljajo delo. Ne strinja pa se tudi z oceno, ki sta jo izvedenca opravila glede (mobilnosti) bagrov.
11. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitve pravil postopka, zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi posega v človekove pravice.
12. V tožbi navaja, da dela izvaja s stroji: buldožer, nakladač, bager, demper ter opiše njihove funkcije. Obenem izpostavlja, da naj bi po odločitvi davčnih organov bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču, kar je nelogično in ostaja brez pojasnila.
13. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na določbe prvega odstavka 93. člena ZTro-1 in na pojasnila iz Poročevalca k ZTro ter na stališče naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v več odločitvah (npr. I U 1461/2018, I U 1123/2018) glede razlage oziroma uporabe določb ZTro-1 in glede opredelitve opravljanja dejavnosti gradbeništva oziroma strojev, ki to dejavnost opravljajo. Sklicuje se tudi na določbe Direktive, katerih namen je določitev vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen, in med katerimi je vračilo predvideno tudi za stroje in opremo, uporabljene pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih. Kar po stališču tožbe pomeni, da Direktiva ne uvaja dodatnega pogoja, to je „opravljanje dejavnosti gradbeništva po določbah SKD“ ter da je zato privilegiranje izključno strojev, ki dejansko opravljajo dela s področja gradbeništva, v nasprotju z načelom primarnosti prava EU in z načelom njegove lojalne razlage. Po Direktivi se namreč, kot rečeno, zahteva le, da so stroji uporabljeni pri visokih in nizkih gradnjah in ne, da so dejansko izvajali gradbena dela. Takšen torej ni namen Direktive in s tem prava EU in kolikor je pravna norma nacionalnega prava z namenom prava EU v nasprotju, se mora umakniti, oziroma je pred tem treba preveriti, ali ni mogoče najti takšne njene interpretacije, ki bi bila v skladu s pravom Unije.
14. Sicer pa je po navedbah v tožbi interpretacija določb 93. člena ZTro-1, ki sta jo zavzela davčna organa, arbitrarna. Pojma - stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „F Gradbeništvo“ in - stroji, uporabljeni za gradbene namene, nista sinonima in ju ni mogoče enačiti. Jezikovna razlaga, ki se prvenstveno uporabi, zahteva zgolj „uporabo pri dejanskem opravljanju dejavnosti Gradbeništvo“ in je zato drugačna razlaga nezakonita. Dejstvo je, da so bili vsi stroji tožeče stranke, tj. bager, buldožer, nakladač in demper uporabljeni pri dejanskem opravljanju dejavnosti Gradbeništvo. Razen tega se za bager izrecno ugotavlja, da opravlja gradbena dela. Pri čemer tudi opravljena uvrstitev (bagrov) med statične delovne stroje ne temelji na zakonu, temveč na „sprejeti opredelitvi“, kar je po navedbah v tožbi in obsežnem sklicevanju na Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča kršitev načela zakonitosti iz 120. člena Ustave in podlaga za samovoljno in arbitrarno odločanje davčnih organov.
15. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki jih vsebujeta davčni odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z bagri dodatno pojasni, da je bil tožnik upravičen do delnega vračila za bagre, ker spadajo med mobilno omejene statične delovne stroje, s čimer so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Za buldožerje, nakladače, valjar in demperje, ki ne sodijo med mobilno omejene statične delovne stroje, pa so izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine zgolj v primeru, če se uporabljajo pri dejanskem opravljanju del, ki se po šifrantu SKD razvrščajo v področje „F Gradbeništvo“. Opravljanje takšnih del pa predložene pogodbe ne izkazujejo niti ne izkazujejo, da gre za najemne pogodbe in za storitev dajanja gradbenih strojev z upravljalcem v najem in zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za vračilo trošarine. Zatrjevano neskladnost zakonske ureditve z Direktivo in kršitev načela primarnosti toženka zanika ter se pri tem sklicuje na sodbo I U 1458/18 naslovnega sodišča. Zanika tudi neskladnost zakonske ureditve z Ustavo. Glede Pojasnila CURS pa navaja, da sicer ni pravni vir, zagotavlja pa enotno uporabo prava in s tem pravico zavezancev do enakosti pred zakonom.
**K I. točki izreka**
16. Tožba zoper 1. stavek prve točke in zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe ni dopustna.
17. Z izrekom v navedenem delu se zahtevku tožnika za vračilo trošarine za energente v količini 15.771,00 litrov ugodi, tako da se mu prizna vračilo trošarine v znesku 3.274,85 EUR, kar pomeni, da tožnik za tožbo zoper ta del izreka nima pravnega interesa, saj bi se mu s predlagano odpravo omenjene odločitve njegov položaj poslabšal, kar pa ni smoter postopka s tožbo. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.
**K II. točki izreka**
18. Tožba zoper preostali, zavrnilni del izpodbijane odločbe ni utemeljena.
19. Po prvem odstavku 93. člena ZTro-1 (vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen), ki je podlaga za izpodbijano odločitev, imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine, in sicer za tiste energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen). Pri tem je v drugem stavku istega odstavka določeno, da se za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „F Gradbeništvo“, v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti.
20. V konkretnem primeru ni sporna dejanska podlaga za odločitev. Tako ni spora o tem, na katere stroje se zahteva tožnika, vložena na podlagi citirane določbe ZTro-1, nanaša, ter da gre v vseh primerih za delovne stroje. Spora tudi ni o tem, kje in kakšno delo se s temi stroji opravlja ter kakšna je vsebina sklenjenih pogodb, na katerih izvajanje del temelji. Sporna je uporaba citiranih določb 93. člena ZTro-1 na ugotovljeno dejansko stanje.
21. V tem pogledu pa tožnik na prvem mestu ugovarja različni obravnavi delovnih strojev, tj. bagrov, za katere se prizna pravica do vračila trošarine, na eni strani, in ostalih delovnih strojev, za katere se mu pravica do vračila zavrne. Trdi namreč, in v tem ima prav, da se v odločbi na več mestih ugotavlja, da naj bi bager kot statični stroj izvajal gradbena dela, ostali delovni stroji pa ne, čeprav izvajajo dela na istem gradbišču. Vendar pa obenem iz sobesedila razlogov toženke dovolj jasno izhaja, da je prav statičnost bagrov tisti (in edini) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine ugodi in ne njihova uporaba. Zato (notranjega) nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje. Tožbeni očitek nelogičnosti oziroma različne obravnave delovnih strojev zato sodišče kot neupravičen zavrača. 22. Za ostale delovne stroje, razen bagrov, pa se omejena mobilnost oziroma njihova statičnost ne ugotavlja in temu tožnik v tožbi ne nasprotuje niti ni temu ugovarjal oziroma ni njihove statičnosti uveljavljal v upravnem postopku. Sodišče zato tožbene navedbe, s katerimi tožnik napada kriterije, po katerih se ugotavlja statičnost delovnih strojev, šteje za nerelevantne in se z njihovo presojo ne ukvarja. Pač pa tožnik ves upravni postopek in tudi v tožbi nasprotuje ugotovitvi, da pri omenjenih strojih ne gre za stroje v gradbeništvu in s tem razlogu, na katerem izrecno temelji zavrnitev njene zahteve. Pri tem nasprotuje uporabi zakonskih določb na način, da se priznanje pravice do vračila pogojuje z dejansko uporabo zadevnih delovnih strojev za dejavnost, ki se uvršča v področje „F Gradbeništvo“, saj meni, da takšna uporaba zakona nasprotuje določbam Direktive in da tudi ne sledi zakonskemu besedilu.
23. Kar se tiče zakonskega besedila, je po presoji sodišča njegova uporaba v konkretnem primeru pravilna. Kot sledi iz drugega stavka citiranega prvega odstavka 93. člena ZTro-1, se za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti s področja „F Gradbeništvo“ in torej ni dovolj, da gre za stroje, ki se uporabljajo v gradbeništvu, kot takšne, in kot to tožnik uveljavlja v tožbi. Poleg tega je potrebno upoštevati, da gre pri vračilu trošarine za izjemo z ozirom na siceršnjo obveznost plačila. Zato se zadevne zakonske določbe razlagajo restriktivno, predvsem pa njihove uporabe ni mogoče širiti na primere, ki v zakonskem besedilu niso izrecno zajeti. Da so se obravnavani delovni stroji tudi dejansko uporabljali pri gradbenih delih s področja „F Gradbeništva“ po SKD, pa tožnik v tožbi sicer trdi, vendar ne navede nobenih konkretnih (dejanskih) podlag za takšno trditev. Zato sodišče v tem pogledu sledi prepričljivim razlogom davčnih organov, po katerih dela, ki so jih opravljali zadevni delovni stroji, ne sodijo v gradbeno dejavnost in da zato energenti niso bili porabljeni pri opravljanju dejavnosti, kar je po zakonu pogoj za opredelitev „strojev v gradbeništvu“ in s tem za zahtevano vračilo trošarine.
24. Zaslediti pa po presoji sodišča tudi ni neujemanja zakonske ureditve s pravom EU in z Ustavo, ki se zatrjuje v tožbi. Direktiva je namreč po presoji sodišča pravilno upoštevana in prenesena v slovenski pravni red (tudi) kar se tiče strojev v gradbeništvu kot podlage za vračilo trošarine. Iz uvodnih izjav k Direktivi izhaja, da je njen namen harmonizacija obveznih najnižjih ravni obdavčitve energentov in električne energije. Pri tem daje Direktiva državam članicam določeno polje presoje. Če to ni škodljivo za pravilno delovanje notranjega trga in nima posledice za izkrivljanje konkurence, lahko države članice uvedejo različne stopnje obdavčitve, oprostitve ali davčna znižanja trošarin za energente, ki so porabljeni v določenih dejavnostih in industrijah. Tako lahko v skladu s prvim odstavkom 8. člena Direktive določijo nižje ravni obdavčitve za pogonska goriva, kot je določeno v preglednici B priloge I, vendar le za izdelke, uporabljene kot pogonsko gorivo za industrijske in komercialne namene, ki so opredeljeni v drugem odstavku 8. člena, med drugim tudi (v točki c) za stroje in opremo, uporabljeno pri visokih in nizkih gradnjah in pri javnih gradbenih delih. Ugodnejša trošarinska obravnava energentov je torej državam članicam dopuščena, vendar le v okviru, določenem z Direktivo. Izjemo po omenjeni točki (c) je zakonodajalec implementiral v slovenski pravni red v delu določbe prvega odstavka 93. člena ZTro-1 in to na način, ki je po presoji sodišča skladen z zahtevami Direktive. Tudi po Direktivi se namreč oprostitev trošarine za stroje in opremo veže na njihovo uporabo v gradbeništvu in torej ni dovolj, da gre za stroje, ki so zgolj namenjeni za takšno uporabo. Kolikor pa je zakonsko ureditev razumeti kot ožjo od tiste, ki je opredeljena z Direktivo, pa to z Direktivo, ki določa zgolj najširši dopustni okvir nižje ravni obdavčitve, prav tako ni v nasprotju.
25. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev v obravnavanem, zavrnilnem delu pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
26. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je šlo za spor med istima strankama, kot v zadevi I U 632/2019, prav tako pa je šlo za podobno dejansko stanje in enako pravno podlago. Sodišče je v omenjeni zadevi že (6. 7. 2022) pravnomočno odločilo.
**K III. točki izreka**
27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.