Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom. Razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi (usposabljanje in priprava na delo), očitno ni resničen, glede na to, da je v obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zapisano, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Poleg tega pa tudi ta drugi razlog, to je začasno povečan obseg dela, ni izkazan, ker gre za stalno delo, za katero je tožena stranka zaposlila druge delavce.

Kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato tudi v obravnavanem primeru ni zakonske podlage za to, da bi se delodajalcu naložila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba delno spremeni v III. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku osem dni.

Kar zahteva tožeča stranka več (to je, da se toženi stranki naloži, da je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v osmih dneh), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče: - ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 28. 9. 2015 sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da je delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 30. 9. 2016 (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v roku osmih dni (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ne izkazan na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi in na podlagi dokazov, ki jih je predlagala. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, so sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s priloženimi dokazi, zato je sodišče zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba za določen čas sklenjena iz razloga usposabljanja in priprave na delo, nato pa slepo sledilo tožbenim navedbam, da tožeča stranka ni bila seznanjena z razlogi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena za določen čas. V predloženi pogodbi je jasno zapisan razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, tožeča stranka pa je pogodbo podpisala in bila z razlogom seznanjena. Zato je zaključek sodišča prve stopnje napačen, zlasti ker je tožeča stranka v tožbi sama navedla, da ni imela dveh let delovnih izkušenj, ko se je na delovno mesto prijavila. Sodišče prve stopnje v sodbi navaja, da potreba po delu pri toženi stranki še vedno obstaja, saj je sklenila pogodbe o zaposlitvi z drugimi štirimi delavci, zato ni sprejemljiv razlog začasno povečanega obsega dela. Začasno povečan obseg dela ni bil razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, kot izhaja iz pogodbe. V obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bilo res po pomoti navedeno, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena zaradi povečanja obsega dela, vendar je šlo zgolj za pisno napako, poleg tega pa to obvestilo glede na določbe ZDR nima nikakršne pravne veljave. Pogodba o zaposlitvi je prenehala zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena. Obvestilo nima nikakršne pravne veljave in ne predstavlja dokaza, ki bi potrjeval navedbe tožeče stranke, da ni vedela, iz kakšnega razloga je bila z njo sklenjena pogodba za določen čas, niti da je bila sklenjena nezakonito in je zato prešla v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas. Obrazložitev sodbe, da je tožena stranka sklenila pogodbe z drugimi štirimi delavci, temelji na pavšalnih trditvah, ki jih tožeča stranka ni podkrepila z nikakršnimi dokazi - niti z navedbo zaposlenih, niti s predložitvijo pogodb o zaposlitvi drugih zaposlenih niti s predlogom za njihovo zaslišanje. Tudi če bi tožeča stranka izkazala, da je tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavci, to ne pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožečo stranko sklenjena nezakonito, saj delodajalec prosto odloča, s kom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi.

V 7. točki obrazložitve sodišče navaja, da iz tožbenih navedb izhaja, da delo in pogoji, pod katerimi je tožnik opravljal delo, ne ustrezajo objavljenemu oglasu niti vsebini pogodbe o zaposlitvi ter obvestilu o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je odločitev oprlo na pavšalne tožbene navedbe, ki niso izkazane z nobenim dokazom. Tožeča stranka niti objavljenega oglasa ni predložila niti ni utemeljila razlik med zaposlitvenim oglasom in delovnim razmerjem, ki je bilo sklenjeno na podlagi sporne pogodbe o zaposlitvi. Skladno z 212. členom ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker tožbenih navedb ni z ničemer izkazala, je sodišče v nasprotju z 212. členom ZPP sodbo oprlo na nedokazane tožbene navedbe.

V tožbi je tožeča stranka potrdila, da ni bila dovolj usposobljena za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav z namenom uvajanja in priprave na delo jo je tožena stranka sprva zaposlila za določen čas enega leta. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz utemeljenega razloga, to je zaradi usposabljanja in priprave tožeče stranke na delo, je sodišče napačno in v nasprotju z določili ZDR-1 ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas ter da je delovno razmerje nezakonito prenehalo. V nasprotju z določbami ZPP je izdalo zamudno sodbo, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ki bi bila potrjena z dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila.

V nasprotju z določbami ZDR-1 in ZPP je tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja. V zvezi s III. točko izreka tožena stranka izpostavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, ni nobene osnove, da bi morala tožena stranka s tožečo skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Izrek izpodbijane odločbe je v nasprotju s samim seboj.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba, zlasti ne kršitve iz 14. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. V sodbi ni nikakršnih nasprotij, njena obrazložitev pa vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, nasprotja pa ni niti med I. in III. točko izreka zamudne sodbe, saj je deloma napačna odločitev v III. točki izreka posledica deloma zmotne pravne presoje. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za izdajo zamudne sodbe so bili podani vsi pogoji, določeni v zakonu, zato je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

7. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu odločitve iz III. točke izreka sodbe, s katero je bila toženi stranki naložena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s tožnikom, ki je napačna zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Sodišče prve stopanje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odgovor na tožbo vložila dne 6. 1. 2017, to je po preteku 15-dnevnega roka, ki se je iztekel dne 5. 1. 2017, zato ga ni moglo upoštevati.

9. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala, sodišče pa jih upošteva kot dejansko podlago sodbe in dokaznega postopka ne izvaja. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev tožena stranka ne more uspešno uveljavljati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP. To pa pomeni, da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na pomoto oziroma pisno napako tožene stranke v obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2016, zaradi katere naj bi bilo jasno, da je razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožnikom, naveden v pogodbi o zaposlitvi, to je usposabljanje in priprava na delo, ne pa začasno povečan obseg dela. Iz istih razlogov so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločilo v nasprotju z določbo 212. člena ZPP, ker je sodbo oprlo na nedokazane tožbene navedbe in da ni upoštevalo določbe 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Iz te določbe namreč ne izhaja, da bi morala stranka že v tožbi navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, saj to lahko po določbah 286. člena ZPP stori v kasnejših fazah postopka. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da naj bi bile tožbene navedbe pavšalne in da naj tožeča stranka zanje ne bi predlagala dokazov. Sodišče namreč, kot je že navedeno, šteje tožbene navedbe za resnične in priznane, in dokaznega postopka ne izvaja. Preveriti mora le, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke 318. člena ZPP, to je, ali je tožba sklepčna in ali so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožba sklepčna in da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ugotovilo je, da iz tožbenih navedb izhaja, da je v pogodbi o zaposlitvi kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas naveden razlog usposabljanja in priprave na delo, v obvestilu z dne 5. 9. 2016, s katerim je tožečo stranko obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas z dnem 30. 9. 2016, pa je naveden drug razlog kot v pogodbi o zaposlitvi, in sicer, da je bil tožnik zaposlen za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela in da je razlog prenehal, ker potrebe po delu ni več. Poleg tega iz tožbenih navedb izhaja, da potreba po delu tožnika še obstaja, ker je tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi s drugimi delavci, tožnik pa nikoli ni bil seznanjen z (resničnimi) razlogi, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena za določen čas.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom. Razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi (usposabljanje in priprava na delo), očitno ni resničen, glede na to, da je v obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zapisano, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Poleg tega pa tudi ta drugi razlog, to je začasno povečan obseg dela, ni izkazan, ker gre za stalno delo, za katero je tožena stranka zaposlila druge delavce.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi dodatni pogoj iz 4. točke prvega odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da naj bi obstajalo nasprotje med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi. Samo dejstvo, da je v pogodbi o zaposlitvi naveden razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - usposabljanje in priprava na delo, ob tem, da je v obvestilu o prenehanju pogodbe navedeno, da je pogodba, sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, prenehala veljati, ker ni več potrebe po tožnikovem delu, ni v nasprotju z navedbami tožnika, da z resničnim razlogom za sklenitev pogodbe za določen čas ni bil seznanjen. Med tožbenimi navedbami in vsebino pogodbe o zaposlitvi torej ni nobenega nasprotja, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. V listinah tožene stranke same so navedene različne opredelitve razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je v pogodbi o zaposlitvi naveden razlog usposabljanja in priprave na delo, v obvestilu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa začasno povečan obseg dela, pri čemer je v njem navedeno, da potrebe po delu tožnika ni več. Ker je tožena stranka, kot izhaja iz tožbenih navedb, sklenila nove pogodbe o zaposlitvi (za določen čas) z drugimi štirimi delavci (ki so se zaposlili istočasno s tožnikom), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da potreba po delu še vedno obstaja in da tudi ob sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom razlog začasno povečanega obsega dela ni bil podan, ker gre za objekte, ki jih ima tožena stranka ves čas v upravljanju. Kadar gre za delo, ki ima naravo stalnega dela, ni pogojev za sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito sklenjena za določen čas, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 54., 56. in 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Na tej podlagi je pravilno odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko z dne 28. 9. 2015 sklenjena za nedoločen čas in da mu je prenehala nezakonito (s potekom določenega časa, čeprav je bila nezakonito sklenjena le za določen čas), s tem v zvezi pa ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnika.

14. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev v III. točki izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče toženi stranki založilo, da je s tožečo stranko dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, se v skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato tudi v obravnavanem primeru ni nobene zakonske podlage za to, da bi se delodajalcu naložila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je sicer pravilno odločilo sodišče v I. točki izreka izpodbijane sodbe, se namreč že obstoječa pogodba o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, ki sta jo sklenili pravdni stranki, šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To pa pomeni, da je sodišče neutemeljeno naložilo toženi stranki obveznost sklenitve nove pogodbe, saj bi moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

15. Ker so pritožbeni razlogi podani le v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče na podlagi določb prvega odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano zamudno sodbo v III. točki izreka sodbe tako, kot izhaja iz izreka. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po kateri v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne glede na izid postopka praviloma sam krije svoje stroške postopka.