Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu s tem, ko je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved, kot ji nalaga pravilo o dokaznem bremenu po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Takšen pritožbeni zaključek je napačen. V sferi dokazovanje toženca, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in nosi dokazno breme, je bilo dokazovanje, da je tožnik dne 18. 9. 2017, ko je opravil prijavo škodnega zavarovalnega primera na svojem vozilu, lažno prikazal, da se je škodni dogodek zgodil dne 15. 9. 2017, medtem, ko je v isti prijavi zavarovalnega primera zamolčal škodni dogodek z dne 18. 9. 2017. V pravdnem postopku je toženka (kot delodajalec) postavila takšne trditve in jih dokazovala z dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da škodnega dogodka z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel pri prijavi škode prav na navedeni dan. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožnika, ki je dokazoval možnost obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v prijavi pri zavarovalnici. Izvedensko mnenje sicer dokazuje, da je tožnikov avtomobil lahko bil poškodovan v dveh dogodkih in da drugega dogodka ni mogoče izključiti, hkrati pa izvedensko mnenje ne potrdi z gotovostjo obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, kot ga je predstavil tožnik. Tožnik torej obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v zavarovalni prijavi dne 18. 9. 2017, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal ter posledično ni prevalil dokaznega bremena nazaj na toženko, medtem ko je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno dokazano, da v prijavi škodnega primera z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel škode, ki je nastala na vozilu prav ta dan. Skladno z navedenim so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu neutemeljene.

Toženka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno, kot to neutemeljeno navaja pritožba. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. Ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa od delodajalca ni sprejemljivo zahtevati, da tožniku ne sme podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni podal. Ni namreč enakosti v nepravu (VSRS VIII Ips 179/2016, VSRS VIII Ips 117/2017).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik; pritožnik), da sta sklep tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) z dne 31. 7. 2018, št. ... o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ..., z dne 5. 9. 2018, št. ... nezakonita in se razveljavita, da ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 5. 9. 2018 in še traja z vsemi pravicami, ki bi tožeči stranki pripadale, v kolikor do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo, ter da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto policist v uradniškem nazivu policist II v Ministrstvu za notranje zadeve, Policije, Policijski upravi A., Policijski postaji B., skladno s pogodbo o zaposlitvi, št. ... z dne 17. 1. 2015 z aneksi, jo prijaviti v obvezno zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 6. 9. 2018 do vrnitve tožeče stranke na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezne evidence pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za to obdobje ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožeče stranke na delo priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja: plačati nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, tj. v višini vsakokratnega mesečnega bruto zneska 1.758,43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega zneska 1.147,83 do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožeči stranki izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in eventualna božičnica, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov ter prejemkov do plačila, pod izvršbo (točka I izreka izpodbijane sodbe).

Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da sta sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, z dne 5. 9. 2018 nezakonita in se razveljavita, da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 5. 9. 2018 in traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od vključno 6. 9. 2018 do dneva odločitve sodišča prve stopnje vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezno zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 6. 9. 2018 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, ji zagotoviti vpis delovne dobe v ustrezne evidence pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za to obdobje ter ji za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja: plačati nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, to je v višini mesečnega bruto zneska 1.758,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska 1.147,83 EUR od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožeči stranki izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov teh prejemkov do plačila, pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (nadomestila) namesto reintegracije v znesku 14.067,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila (točka II izreka izpodbijane sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Nesporno je bil o predlogu za izredno odpoved, poslanim z nujno pošiljko, seznanjen vodja službe generalnega direktorja policije C.C. o odpovedi dne 29. 6. 2018, sporno pa je, ali je bil generalni direktor o predlogu res obveščen šele dne 2. 7. 2018; v kolikor je bil o predlogu obveščen že 29. 6. 2018, potem izredna odpoved ni pravočasno podana. Sodišče ni podvomilo, da je bil generalni direktor obveščen šele dne 2. 7. 2018, in ni pojasnilo, zakaj verjame delavcu tožene stranke, da o vsebini nujne pošiljke svojega predstojnika generalnega direktorja ni prej obvestil. Bistvo odpovedi je zapisano v sklepu tožene stranke z dne 31. 7. 2018, zato sodišče o vsebini odpovedi ne more zaključevati na podlagi kazenske ovadbe, ki ni dokaz, poleg tega pa je SDT kazensko ovadbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je bilo na podlagi ovadbe SDT vnaprej na stališču, da dogodka ni bilo, zato je v tej smeri obrazložilo tudi dokaze in le v tistem delu, ko je dokaze lahko uporabilo v prid vnaprejšnji odločitvi.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj za uporabo tega pravila ni bilo podlage, in je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP. Ugotovilo je, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal, kot mu očita tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti pravilo o dokaznem bremenu in zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved. Pritožnik zatrjuje prestroga merila sodišča prve stopnje pri ocenjevanju izpovedb prič, pri tem pa je prišlo v nasprotje z mnenjem izvedenca D.D. glede možnosti nastanka poškodb na tožnikovem vozilu. Sodišče je napačno uporabilo pravila izkušenj, ko je analiziralo izpovedbe tožnika in prič E.E., F.F. in G.G., saj dva zavarovalna primera v razmaku nekaj dni predstavljata življenjsko možen dogodek. Izvedenec je potrdil, da je mogoč nastanek obeh škodnih dogodkov, kot jih opisujejo tožnik in priče. Mogoče je, da so določene poškodbe nastale ob vzvratni vožnji neznanega vozila, sodišče pa je v tem delu dalo večjo težo izpovedbam strank in prič ter zapisalo, da če se upoštevata strokovno in izvedensko mnenje, tehnično gledano vzvratna vožnja ne bi mogla povzročiti poškodb avtomobila H.. Sodišče je naredilo neobrazložen zaključek o tem, da tehnično gledano z vožnjo F.F. ne bi mogel povzročiti poškodb H., kar je odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje zapiše, da naj se ure dne 15. 9. 2017, ko sta tožnik in E.E. odšla na I., ne bi ujemale. Bistveno je, da je tožnik službo zaključil ob 15:00 in da se je dogajanje odvijalo septembra, ko je bilo svetlo do 18:00 in se s tega vidika ure, ki ni vezana na nek poseben dogodek ni mogoče zapomniti. Ravnanje F.F., ko je dne 15. 9. 2017 povzročil poškodbo avtomobila H., nato odšel domov in se potem vrnil na kraj poškodbe z motorjem, je življenjsko sprejemljivo. F.F. je dal prednost svojim premoženjskim interesom, ob prihodu domov pa se je ustrašil, da ga je kdo videl, zato se je vrnil na kraj nesreče. Sodišče je izpustilo bistvo izpovedbe prič, da se F.F. in tožnik na dan nesreče 15. 9. 2017 nista poznala. Sodišče se ni opredelilo do dogajanja kot celote, to je, da sta se tožnik in E.E. po zaključku tožnikove službe ob 15:00 dobila na naslovu tožnika, šla na sejem, ga na hitro obhodila, se vrnila k avtu, ki je bil poškodovan po levi strani. Kasneje se je izkazalo, da je bil povzročitelj škode F.F.. Tožnik je napisal in natisnil izjave ostalih treh prič v postopku pri zavarovalnici in to v delovnem sporu ni bilo sporno. Pri mnenju izvedenca D.D. je sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključilo, da do zatrjevane poškodbe tožnikovega vozila dne 15. 9. 2017 ni moglo priti, čeprav je izvedenec zatrdil, da je tehnično gledano lahko prišlo do nezgode, kot so jo zapisali tožnik in tri priče. Tega tehničnega zaključka ni mogoče preizkusiti in je sodišče prve stopnje kršilo tako 14. kot tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1, saj bi tožena stranka morala dokazati, da škodnega dogodka dne 15. 9. 2017 ni bilo, vendar temu bremenu ni zadostila in ni dokazala, da je tožnik dogodek lažno prikazal, kar je bil očitek iz izredne odpovedi. Toženka je predlagala le strokovno mnenje, ki ga je pridobila zavarovalnica in bi ga sodišče lahko upoštevalo le kot del toženčeve trditvene podlage. Tožeča stranka je temu mnenju nasprotovala, zato bi morala tožeča stranka predlagati postavitev izvedenca prometne stroke, ki pa ga ni predlagala. Medtem je tožeča stranka pridobila izvedensko mnenje D.D., ki je v korist tožeče stranke, in tako nedvomno obstoji spoznavna kriza glede obstoja dogodka dne 15. 9. 2017. Sodišče prve stopnje je mnenje J.J. upoštevalo kot dokaz, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka.

Pritožba navaja, da je razumljivo, da pritožnik dne 18. 9. 2017 v prijavi ni navedel škode, ki ni izhajala iz kasko zavarovanja. Da je imel namen škodo prijaviti, dokazuje kasnejša prijava z dne 6. 10. 2017. Logično je pojasnil, da ni podal prijave takoj, ker se je ustrašil, da mu škode ne bi priznali. Sodišče prve stopnje na dogodek ni pogledalo kot na celoto in je povzemalo navedbe tožene stranke, listine, iz katerih je zaključevalo v škodo tožnika. Tožnik zato ni bil enako obravnavan in je kršena njegova pravica do izjave. Pritožba nadalje zatrjuje, da so nedokazani očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da je tožnik dne 18. 9. 2017 podal škodno prijavo na zavarovalnico, glede dogodka dne 15. 9. 2017, čeprav je vedel, da je škoda nastala 18. 9. 2017, in da je dne 6. 10. 2017 podal škodno prijavo na zavarovalnico glede škodnega dogodka dne 18. 9. 2017 in navedel, da je bilo vozilo na tem mestu pred tem že poškodovano. Izvedensko mnenje izvedenca D.D. potrjuje dva škodna dogodka, tožena stranka pa škodnega dogodka dne 15. 9. 2017 ni prerekala. Pri sodbi je sodišče prve stopnje tako prekoračilo trditveno podlago tožene stranke in zato obstaja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Bistvo odpovedi je bilo v tem, da poprejšnjih poškodb vozila ni bilo, tožnik pa je dokazal, da so bile. Pritožba zatrjuje, da toženka tudi ne očita tožniku znaka kaznivega dejanja, in sicer, da je imel tožnik namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, kar izhaja iz celotne določbe 211. člena KZ-1 in velja za vse izvršitvene oblike. S tem niso izpolnjeni vsi zakonski znaki za kaznivo dejanje goljufije in zato ne obstoji odpovedni razlog po prvem odstavku 110. člena ZDR‑1. Prav tako v prvostopenjski sodbi ne obstajajo razlogi o tem, zakaj tožnik in toženka ne moreta nadaljevati delovnega razmerja še v odpovednem roku, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožnik tudi navaja, da gre za diskriminatorno obravnavanje in navaja primer delavca K.K., ki je lažnivo prikazal, da je poškodoval službeno vozilo v službenem času, vendar je od toženca, njegovega delodajalca, prejel le opomin. Ni razumnega razloga, zakaj bi bil tožnik obravnavan drugače. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo metodološki napotek za izdelavo dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Takšnih nepravilnosti pri uporabi določb ZPP, ki naj bi vplivale na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče ne ugotavlja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Nadalje pritožba zatrjuje kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami (protispisnost). Po vpogledu v pravdni spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek protispisnosti ni utemeljen. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sicer tožnik vse tri absolutne bistvene kršitve uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je prvostopenjsko sodišče ustrezno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se bo do teh pritožbenih navedb opredelilo v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 31. 7. 2018 podala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.; v nadaljevanju: ZDR-1), to je, ker delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je toženka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sklepu z dne 31. 7. 2018, št. ... tožniku očitala, da je dne 18. 9. 2017 pri Zavarovalnici L. uveljavljal nastanek zavarovalnega primera za poškodbe na vozilu H., ki naj bi nastale v dogodku dne 15. 9. 2017 ob 16:00 uri, ob prijavi dne 18. 9. 2017 ob 11:07 uri pa ni navedel, da je bilo istega dne isto vozilo ob 9:30 udeleženo v prometni nesreči. Škodni dogodek z dne 18. 9. 2017 je tožnik zavarovalnici prijavil dne 6. 10. 2017. Za odpravo posledic škodnega dogodka je zavarovalnica tožniku izplačala odškodnino v višini 3.204,56 EUR. S tem naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.; v nadaljevanju: KZ-1). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom z dne 5. 9. 2018 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe. Glede istega dogodka je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: SDT) vodilo tudi predkazenski postopek, ki je bil ustavljen z zavrženjem ovadbe zoper tožnika, kot sledi iz obvestila tožniku z dne 5. 4. 2019 iz pravdnega spisa (A16).

9. Glede pritožbenega očitka o nepravočasnosti odpovedi pritožbeno sodišče poudarja, da ni utemeljen. Generalni direktor toženca M.M. je bil o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščen dne 2. 7. 2018, zato je bila odpoved tožniku z dne 31. 7. 2018 podana pravočasno, v 30-dnevnem zakonskem roku. Priča C.C. (vodja uprave generalnega direktorja pri tožencu v kritičnem času) in priča M.M. (generalni direktor toženke v kritičnem času) sta namreč pojasnili, kakšen je bil notranji postopek pri toženki, to je, da se generalnega direktorja obvešča o zadevah takrat, ko je zbrana vsa dokumentacija. Četudi je PU A. o razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela dne 22. 6. 2018 in je bila priča C.C. o nameravani izredni odpovedi informirana preko elektronske pošte dne 29. 6. 2018, je odločilno, kdaj je bil o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi obveščen M.M.. Generalni direktor, ki je zastopal toženko, pa je bil o razlogih za izredno odpoved obveščen dne 2. 7. 2018 in je bila tako dne 31. 7. 2018 podana odpoved pravočasna, kot je tudi pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 10. Pritožba nadalje neutemeljeno očita prvostopenjski sodbi, da se sklicuje na kazensko ovadbo SDT zoper tožnika z dne 22. 6. 2018 in da se prvostopenjska sodba ne izreče o zavrženju kazenske ovadbe. Prvostopenjsko sodišče je korektno in celovito povzelo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede zavrženja kazenske ovadbe, ki se nanaša na predkazenski postopek, ki sicer temelji na istem dejanskem stanju, pa se pravdno sodišče ni dolžno opredeljevati, kakor je povsem pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu s tem, ko je ugotovilo, da ni mogoče z gotovostjo potrditi obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, kar pomeni, da ga je tožnik lažno prikazal (24. točka izpodbijane sodbe). Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo zaključiti, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved, kot ji nalaga pravilo o dokaznem bremenu po drugem odstavku 84. člena ZDR-1. Takšen pritožbeni zaključek je napačen. V sferi dokazovanje toženca, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in nosi dokazno breme, je bilo dokazovanje, da je tožnik dne 18. 9. 2017, ko je opravil prijavo škodnega zavarovalnega primera na svojem vozilu, lažno prikazal, da se je škodni dogodek zgodil dne 15. 9. 2017, medtem, ko je v isti prijavi zavarovalnega primera zamolčal škodni dogodek z dne 18. 9. 2017. V pravdnem postopku je toženka (kot delodajalec) postavila takšne trditve in jih dokazovala z dokumentacijo, iz katere nedvomno izhaja, da škodnega dogodka z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel pri prijavi škode prav na navedeni dan. S tem se je dokazno breme prevalilo na tožnika, ki je dokazoval možnost obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v prijavi pri zavarovalnici (izpovedba tožnika in prič E.E., F.F., G.G.). Izvedensko mnenje D.D. sicer dokazuje, da je tožnikov avtomobil lahko bil poškodovan v dveh dogodkih in da drugega dogodka ni mogoče izključiti, hkrati pa izvedensko mnenje ne potrdi z gotovostjo obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017, kot ga je predstavil tožnik (že navedena 24. točka izpodbijane sodbe). Tožnik torej obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017, katerega je navedel v zavarovalni prijavi dne 18. 9. 2017, po presoji prvostopenjskega sodišča ni dokazal ter posledično ni prevalil dokaznega bremena nazaj na toženko, medtem ko je bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno dokazano, da v prijavi škodnega primera z dne 18. 9. 2017 tožnik ni navedel škode, ki je nastala na vozilu prav ta dan. Skladno z navedenim so pritožbene navedbe o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu neutemeljene.

12. Osrednji pritožbeni očitek se nanaša na dokazno oceno izpovedi tožnika in prič E.E., F.F. in G.G. ter na presojo prvostopenjskega sodišča glede obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017. Prvostopenjsko sodišče je natančno obravnavalo izpovedbe treh navedenih prič in obrazložilo, da izpovedi tožnika in priče E.E. glede obiska I. v A. dne 15. 9. 2017 ni upoštevalo zaradi neujemanja njunih izjav z listinami, ki izkazujejo prisotnost tožnika na delovnem mestu. Prepričljivo je pojasnilo, da ne verjame izpovedbi priče F.F., da je s svojim vozilom povzročil poškodbe na vozilu tožnika, se odpeljal s kraja škodnega dogodka na svoj dom, nato pa se z motornim kolesom zopet pripeljal nazaj na kraj škodnega dogodka, kjer je srečal tožnika in pričo E.E. ter ob tem obema zamolčal, da naj bi prav on poškodoval tožnikovo vozilo. Omenjene izpovedbe tožnika in prič E.E. ter F.F. je prvostopenjsko sodišče utemeljeno označilo za neverodostojne. Neprepričljivo je tudi zatrjevanje tožnika, da je škodni dogodek z dne 18. 9. 2017 prijavil kot zavarovalni primer šele 6. 10. 2017, ker se je bal, da mu zavarovalnica ne bo povrnila škode. Pritožnik navaja, da je razumljivo, da v prijavi dne 18. 9. 2017 ni navedel škode, ki ni izhajala iz kasko zavarovanja, vendar takšna trditev ne prestane logičnega preizkusa. Tožnik je poznal pogodbeno ureditev po zavarovalni pogodbi (zavarovan delni kasko) in mu je bilo znano, da do povračila škode iz škodnega dogodka dne 18. 9. 2017 pogodbeno ne bo upravičen, zato je njegov zagovor neprepričljiv in pritožbeno sodišče v tem delu soglaša s presojo sodišča prve stopnje. Pri tem je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje skrbno in prepričljivo ocenilo navedene izpovedbe, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje selektivno povzemalo izpovedbe prič, saj se je v prvostopenjski sodbi celovito opredelilo glede izvedenih dokazov, tožnikova pravica do izjave pa ni bila kršena. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati in takšni zahtevi je sodišče prve stopnje tudi zadostilo.

13. Pritožba nadalje neutemeljeno graja tudi dokazno oceno glede presoje obstoja škodnega dogodka dne 15. 9. 2017 v luči ugotovitev sodnega izvedenca v predkazenskem postopku. Izvedenec D.D. je za potrebe predkazenskega postopka v svojem pisnem izvedenskem mnenju (A18) z dne 5. 2. 2019 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje) ugotovil, da poškodbe na vozilu H. niso mogle nastati v enem škodnem dogodku, ali so poleg škodnega dogodka dne 18. 9. 2017 na N. cesti v O., dejansko nastale tudi v škodnem dogodku z dne 15. 9. 2017 v A., na način, kot to navajajo priče in tožnik, pa z vidika stroke ni mogoče nedvoumno potrditi ali ovreči, je pa takšen način poškodb mogoč (izvedensko mnenje, 1. alineja 4. točke; str. 19). Izvedenec nadaljuje: "Nastanek obeh škodnih dogodkov, kot jih opisuje P.P. ..., je tehnično mogoč predvsem iz razloga, ker nastanka vseh poškodb ni mogoče pripisati škodnemu dogodku z dne 18. 9. 2018." Izvedenec D.D. je torej ugotovil, da je bilo škodnih dogodkov (poškodb) vozila H. več, v čemer je njegovo mnenje v nasprotju s strokovnim mnenjem J.J. z dne 2. 2. 2018 (B17; v nadaljevanju: strokovno mnenje). J.J., ki ga je angažirala zavarovalnica in je njegovo mnenje predložila toženka, je ugotovil, da se pri vozilu H. na levem prednjem bočnem delu osebnega avtomobila ne vidi dvojnih poškodb in da je iz poškodb vozila H. razvidno, da to vozilo vključuje poškodbe le ene prometne nesreče (str. 7 strokovnega mnenja). Strokovno mnenje in izvedensko mnenje sta tako glede vprašanja, ali so poškodbe nastale v enem ali v več škodnih dogodkih, diametralno nasprotni. Glede na sodno prakso je potrebno zasebno izvedensko mnenje kategorizirati kot argumentirane trditve pravdnih strank. V takšno kategorijo je potrebno uvrstiti tako strokovno mnenje toženca kot tudi izvedensko mnenje iz predkazenskega postopka, ki ga je predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je v točki 20 izpodbijane sodbe povzelo tako izvedensko mnenje kot tudi strokovno mnenje, pa tudi izjave F.F. glede vzvratne vožnje na parkirišču. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zaključke iz izvedenskega mnenja, vprašanje obstoja škodnega dogodka z dne 15. 9. 2017 pa je povsem pravilno presojalo skupaj z analizo izjav tožnika in prič. Zaključilo je, da priči F.F. ne verjame, da naj bi prav ona poškodovala tožnikovo vozilo dne 15. 9. 2017 (že omenjena 24. točka izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo, da je glede na pisne izjave prič do maja 2018 veljalo, da naj bi tožnikovo vozilo 15. 9. 2017 poškodoval neznan voznik. Šele, ko je F.F. prejel vabilo na razgovor v predkazenskem postopku, je ugotovil, da so se stvari resno zapletle in se je dogovoril s tožnikom, da bo plačal, kolikor je potrebno. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da zavrženje ovadbe zoper tožnika v predkazenskem postopku za rešitev delovnopravnega spora ni bistveno (VSRS VIII Ips 436/2009). Pravdno sodišče je glede istega dejanskega stanja vezano samo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Skladno z navedenim je pritožbeni očitek glede neustrezne presoje izvedenskega mnenja neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje dokazno oceno oblikovalo v skladu z zakonskimi metodološkimi napotki.

14. Pritožnik v nadaljevanju tudi izpostavlja, da se prvostopenjsko sodišče ne opredeli do očitka, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov, in sicer ne vsebuje zakonskega znaka namena pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče glede znakov kaznivega dejanja v opisu kršitve delovne obveznosti izpostavlja, da mora delodajalec kršitev obveznosti opredeliti tako, da je mogoče iz njenega opisa ugotoviti znake kaznivega dejanja. V delovnem sporu se ne ugotavljata kazenska odgovornost za kaznivo dejanje, pač pa le, ali ima kršitev obveznosti znake kaznivega dejanja (VSRS VIII Ips 127/2015). Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da je toženka v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem konkretno izpostavila, da je imel tožnik namen pridobiti si protipravno korist (izmislil si je domnevno prometno nesrečo, sicer odškodnine ne bi dobil – 8. stran sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2018, A4). S tem je toženka zadostila zahtevi, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

15. Toženka pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ravnala diskriminatorno, kot to neutemeljeno navaja pritožba. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. Ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa od delodajalca ni sprejemljivo zahtevati, da tožniku ne sme podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni podal (pritožba izpostavlja primer K.K., zaposlenega delavca pri toženki). Ni namreč enakosti v nepravu (VSRS VIII Ips 179/2016, VSRS VIII Ips 117/2017). Tako je neutemeljen očitek o dolžnosti enake obravnave delavcev ob podanih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).