Jedro

Prošnje štipendista za priznanje zaposlitve pri organih EU kot izpolnitev študijskih obveznosti (namesto zaposlitve pri toženi stranki), ni mogoče šteti za pisno odklonitev zaposlitve pri toženi stranki, na podlagi katere bi tožena stranka (štipenditor) lahko zahtevala vrnitev izplačanih štipendij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep (pravilno: sodba) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 29. 11. 2004 ter 13. 4. 2005 (oba št. ...), s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik dolžan vrniti vse kadrovske štipendije, prejete v obdobju od 1. 10. 2000 do 31. 3. 2003 v višini takratnih 2.793.363,00 SIT (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 2.899,95 EUR v osmih dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka sklepa – pravilno: sodbe).

Zoper navedeno sodbo in sklep (o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bila prav tožena stranka tista, ki je ravnala v nasprotju s 7. in 8. členom pogodbe o kadrovski štipendiji, medtem ko naj bi tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz pogodbe o štipendiranju. Tožena stranka se z navedenim ne strinja in pri tem izpostavlja, da je na podlagi tretjega aneksa k pogodbi o štipendiranju z dne 21. 7. 2003 tožena stranka tožniku odobrila odlog sklenitve delovnega razmerja v organu državne uprave do 31. 8. 2004, vendar je tožeča stranka sama priznala, da je sklepala nove pogodbe o zaposlitvi v .... Evropskega parlamenta še pred 31. 8. 2004, kar je eklatantna kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, ki jo je prvostopenjsko sodišče povsem ignoriralo. Tožeča stranka je ves čas vedela, da prejema štipendijo zaradi zaposlitve za potrebe organov državne uprave, to je ministrstev, organov v sestavi ministrstev, vladnih služb in upravnih enot in ne zaradi zaposlitev za potrebe institucij EU, med katere sodi tudi Evropski parlament. Tožena stranka nikoli ni bila mnenja, da tožeča stranka v Evropskem parlamentu ni opravljala dela za potrebe Slovenije, je pa neizpodbitno dejstvo, da mu štipendije ni podelila zgolj iz pavšalno določenega naslova bodočega dela za potrebe Slovenije, ampak iz naslova bodoče sklenitve delovnega razmerja v organu državne uprave. Zato je neutemeljen očitek toženi stranki, da se ni opredelila do predloga tožeče stranke o priznanju izpolnitve obveznosti iz pogodbe o kadrovski štipendiji zaradi sklenitve delovnega razmerja v Evropskem parlamentu. Glede na jasna in nedvoumna določila 2. člena Pravilnika o štipendiranju bi takšna odločitev pomenila očitno kršitev navedenega pravilnika. Prvostopenjsko sodišče je med razlogi, kdaj mora tožeča stranka vrniti prejete zneske štipendije, izrecno citiralo nepripravljenost skleniti delovno razmerje v skladu s pogodbo o štipendiranju. Ne gre torej zgolj za dejstvo, da štipendist odkloni sklenitev delovnega razmerja, zadošča že njegova nepripravljenost skleniti delovno razmerje v organu državne uprave, ki jo je mogoče izraziti neposredno ali s konkludentnim ravnanjem, kar se je v konkretnem primeru zgodilo. Pisni predlog tožeče stranke, da se ji zaposlitev v EU šteje za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, dokazuje, da tožeča stranka ni bila več pripravljena skleniti delovnega razmerja v organu državne uprave, zlasti ker je pogodbe o zaposlitvi v ... Evropskega parlamenta sklepala pred 31. 8. 2004, to je pred odlogom sklenitve delovnega razmerja v organu državne uprave, kar je bilo enako pisnemu sporočilu, da ni pripravljena skleniti delovnega razmerja v skladu s pogodbo o kadrovski štipendiji. To pa je po 3. členu tretjega aneksa z dne 21. 7. 2003 razlog za vrnitev prejetih zneskov štipendij in stroškov. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče toženi stranki neutemeljeno očitalo kršitev obveznosti iz 7. in 8. člena pogodbe o kadrovski štipendiji.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe, pri čemer poudarja, da je celovito izveden dokazni postopek pokazal, da tožniku po krivdi tožene stranke nikoli ni bila ponujena sklenitev delovnega razmerja. Priča V.G. je potrdila, da je tožnik dosledno izpolnjeval svoje obveznosti in da mu nikoli ni bilo ponujeno nikakršno delovno razmerje pri toženi stranki in da pri tem tudi nikakršno domnevno konkludentno sklepanje ni igralo nikakršne vloge.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo s sodbo in sklepom, čeprav četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) določa, da se o zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Odločitev o stroških postopka je v takih primerih kot je obravnavani vključena v izrek sodbe (in se ne izdaja v obliki sodbe in sklepa).

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep (pravilno: sodbo) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Prvostopenjsko sodišče je izpodbijana sklepa razveljavilo kot nezakonita, ker je štelo, da nimata razlogov, ki bi vsebinsko utemeljevali sprejeto odločitev oz. nimata relevantnih razlogov, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. Pri tem je izpostavilo, da v sklepih ni navedeno, s čim je tožnik kršil pogodbene obveznosti iz štipendijskega razmerja niti kdaj je izjavil, da se ne želi zaposliti pri toženi stranki, niti kdaj je tožena stranka tožnika pozvala k sklenitvi delovnega razmerja, poleg tega pa tožena stranka v navedenih sklepih tudi ni zavzela stališča o tožnikovi prošnji, da se mu prizna zaposlitev pri EU kot izpolnitev štipendijskih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo tudi po vsebini in pri tem ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila konkretne zaposlitve oz. ga niti ni pozvala, da se jasno izjavi, ali želi pri toženi stranki skleniti delovno razmerje ali ne, zato je ravnala v nasprotju z obveznostmi iz 7. in 8. člena pogodbe o kadrovski štipendiji z dne 3. 11. 1995, poleg tega pa tudi tožnikovega predloga z dne 25. 8. 2004 ni obravnavala niti ni v pritožbenem postopku vsebinsko odgovorila na tožnikove pritožbene navedbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik zaposlitev pri toženi stranki s konkludentnimi dejanji odklonil, zaradi česar naj bi bil ob dejstvu, da do 1. 9. 2004 ni sklenil delovnega razmerja v enem izmed organov državne uprave, v skladu z zavezo iz 2. člena aneksa št. 2 (pravilno: št. 3) k pogodbi o kadrovski štipendiji z dne 21. 7. 2003 dolžan prejeto štipendijo in vse stroške izobraževanja vrniti. Povsem nelogično bi bilo od tožnika pričakovati, da bo vse do izteka roka, ki je bil s tretjim aneksom k pogodbi o zaposlitvi določen za odlog sklenitve delovnega razmerja v organu državne uprave, čakal z iskanjem zaposlitve za obdobje po končanem pripravništvu (sprva je pri drugem delodajalcu sklenil pogodbo o zaposlitvi le za dva meseca!), zlasti ker je organ, ki ga je štipendiral v času študija, izrecno izjavil, da zaposlitve zanj nima in ga ne potrebuje oz. da ga daje na razpolago drugim državnim organom, tožena stranka pa, čeprav je vedela, da tožnikovo pripravništvo oz. odlog zaposlitve traja do 31. 8. 2004, tožniku niti do izteka tega roka niti kasneje ni posredovala nobene ponudbe oz. obvestila o možnosti zaposlitve v državnih organih niti ga ni pozvala, da se izjavi, ali se želi zaposliti pri toženi stranki ali ne. Če se je tožnik po končanem pripravništvu zaposlil drugje, to še ne pomeni, da je s konkludentnimi dejanji odklonil zaposlitev pri toženi stranki, kot zmotno meni tožena stranka, saj zaposlitev pri drugem delodajalcu ni ovira za sprejem morebitne ponudbe za zaposlitev pri toženi stranki. Zlasti pa je zgrešeno stališče tožene stranke, da naj bi tožnik že zgolj s tem, da je toženi stranki dne 29. 8. 2004, to je pred iztekom roka za odlog zaposlitve pri toženi stranki po 2. členu navedenega aneksa, poslal predlog oz. prošnjo za priznanje zaposlitve pri EU kot izpolnitev štipendijskih obveznosti, odklonil zaposlitev pri toženi stranki. V 1. členu tretjega aneksa k pogodbi o štipendiranju je namreč določena obveznost, da bo tožnik najkasneje do 1. 9. 2004 sklenil delovno razmerje v enem izmed organov državne uprave, v 3. členu aneksa pa se je tožnik zavezal vrniti prejete štipendije in stroške, če pisno sporoči, da ni pripravljen skleniti delovnega razmerja pri toženi stranki. Prošnje za priznanje zaposlitve pri EU kot izpolnitev štipendijskih obveznosti, ki ji je tožnik priložil tudi potrdilo o končanju magistrskega študija, ni mogoče šteti za pisno sporočilo oz. odklonitev zaposlitve pri toženi stranki v smislu citiranega 3. člena aneksa z dne 21. 7. 2003. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno presodilo, da tožena stranka v času do izteka odloga sklenitve delovnega razmerja zaradi opravljanja pripravništva na ... Evropskega parlamenta v Luxembourgu do 31. 8. 2004 niti po izteku tega roka tožniku ni ponudila konkretne zaposlitve in sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki in da je s tem kršila svoje obveznosti iz 7. in 8. člena pogodbe o kadrovski štipendiji, po katerih bi morala tožniku omogočiti zaposlitev. Tožena stranka je tista, ki bi morala tožniku ponuditi konkretno zaposlitev, ne pa da je te aktivnosti oz. iskanje zaposlitve opustila, ker tožnik, kot je izpovedala tudi priča V.G., državna podsekretarka na Ministrstvu za ..., ni podal prošnje oz. ni izrazil želje, kje bi svoje delo želel opravljati. Tudi potem, ko je tožnik toženi stranki podal prošnjo za priznanje zaposlitve na ... Evropskega parlamenta v Luxembourgu kot izpolnitev štipendijskih obveznosti, mu tožena stranka ni ponudila nobene konkretne zaposlitve v enem od organov državne uprave, prošnje pa tudi ni obravnavala oz. jo je očitno zavrnila z izdajo izpodbijanega sklepa o vrnitvi štipendije. Zato tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati kršitve obveznosti, prevzete v 2. členu aneksa k pogodbi o štipendiranju z dne 21. 7. 2003, da bo po končanem enoletnem pripravništvu (na ... Evropskega parlamenta v Luxembourgu), to je najkasneje do 1. 9. 2004, sklenil delovno razmerje v enem izmed organov državne uprave. Ker niso nastopili pogoji iz citiranega 3. člena navedenega aneksa, tožnik prejete štipendije in drugih stroškov izobraževanja ni dolžan vrniti, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita in ju razveljavilo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo ter odločitev o stroških postopka.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.