Jedro

Rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluzivni rok. Mora pa zapuščinsko sodišče v primeru, ko na pravdo napotena stranka tožbe ni vložila, nadaljevati z zapuščinskim postopkom in ga dokončati, ne glede na zahtevke, glede katerih je bila stranka napotena na pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica in sodedič A. A. krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zapuščino, ki jo tvori dobroimetje na zapustničinem osebnem računu pri banki, dedujeta zakoniti dedinji – zapustničini hčeri – vsaka do ene polovice, medtem ko so se zapustničini trije sinovi dedovanju odpovedali.

2. Pritožuje se zakonita dedinja, ki je podedovala ½ zapuščine. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo odločitve ali pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je pritožnica v teku postopka uveljavljala nujni dedni delež od premoženja, ki ga je zapustnica z izročilno pogodbo prenesla na sodediča A. A. Izročilna pogodba je veljavna le, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, ki pridejo v poštev za dedovanje. Pritožnica pri sklenitvi pogodbe ni sodelovala in se torej z izročilno pogodbo ni strinjala. Sodišče jo je napotilo na pravdo, da dokaže, v kakšni meri izročilna pogodba predstavlja darilo, ki ga je zaradi dopolnitve nujnih deležev potrebno vrniti v zapuščino. Tožbe ni vložila, kar pa ni odločilno. S 550. čl. Obligacijskega zakonika je namreč določeno, da se v primeru, ko se kakšen potomec z izročitvijo premoženja ni strinjal, drugim potomcem izročeni deli premoženja štejejo za darila. Sodišče torej na pravdo ni napotilo prave osebe. Kateri deli izročenega premoženja predstavljajo darilo, je dejstvo in ne pravica ali pravno razmerje, zato predpostavke iz 181. čl. ZPP za vlaganje take tožbe ni. Dejstvo, da pritožnica tožbe ni vložila, zato ni pomembno. Z vlaganjem tožbe bi nastali samó stroški. Sodišče bi bilo na pravdo dolžno napotiti A. A., ki trdi, naj bi bila sklenjena pogodba po vsebini odplačna pogodba o dosmrtnem preživljanju. Ker se izročeno premoženje šteje za darilo, bi moral dedič, ki je premoženje dobil, dokazati, da ni šlo za darilo. Taka je sodna praksa (I Cp 2454/2013). Prevzemnik je prejel 7 ha veliko kmetijsko posestvo. Iz pogodbe izhaja, da sta bili tudi sodedinji podarjeni dve parceli. Nujni dedni delež znaša 1/10, vendar se je zaradi dedne odpovedi treh dedičev povečal. Sodišče čiste vrednosti zapuščine sploh ni ugotavljalo, zato je bil kršen postopek. Ugotovitev čiste vrednosti zapuščine je podlaga za izračun nujnega dednega deleža. Zanika, da bi bile z izročilno pogodbo dogovorjene tudi obveznosti prevzemnika (protistoritve). Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, ker ni upoštevana neveljavnost izročilne pogodbe in ni odločeno o zahtevanem nujnem dednem deležu. Ker je bilo s pogodbo izročeno premoženje darilo, bi moralo biti odločeno, da se vrne v zapuščino. Ker sodišče ni uporabilo določb Obligacijskega zakonika, je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Ker se sodišče do predlaganih dokazov oz. navedb ni opredelilo, so kršena procesna pravila. Kršena sta 22. čl. Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do enakega sodnega varstva in 25. čl. Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pritožbe. Odločitev je arbitrarna, ker je eden od dedičev priviligiran. Opozarja, da pritožnica, ki je laična stranka, ni bila deležna materialno procesnega vodstva.

3. Sodedič A. A. je na pritožbo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je pritožnica povzročila z očitno neutemeljeno pritožbo. Opozarja, da nobena od dedinj, ki sta bili napoteni na pravdo, tožbe ni vložila. Meni, da pravilnosti napotitvenega sklepa v tej fazi postopka ni možno presojati. Pritožnica je odvetnika B. imela že v času, ko je bil rok za vložitev tožbe odprt. Meni, da je bil tožničin pravni interes za tožbo izkazan z napotitvijo zapuščinskega sodišča. Vrednost zapuščine je pravilno ocenjena. Do kršitve človekovih pravic ni prišlo. Za presojo pravne narave pogodbe njen naziv ni pomemben; pomembna je vsebina pogodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je bila s sklepom z dne 28.12.2015 napotena, da sproži pravdni postopek zaradi dokazovanja, v kolikšni meri izročilna pogodba SV 392/2009 z dne 21.4.2009 predstavlja darilo, ki ga je potrebno vrniti v zapuščino zaradi dopolnitve nujnih dednih deležev. Ker v danem enomesečnem roku tožbe ni vložila, je zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju odločilo o dedovanju premoženja, ki ga je zapustnica imela ob smrti. Podlago za táko postopanje je imelo v četrtem odstavku 213. čl. Zakona o dedovanju. Da bo v primeru nevložene tožbe takó postopalo, je sodišče na pravdo napoteni dedinji opozorilo s III. točko izreka sklepa o napotitvi na pravdo. Očitek pomanjkljivega procesnega vodstva zato ni utemeljen. Iz predloženega pooblastila odvetnika B. je razvidno, da je pritožnico v tem postopku zastopal že v času, ko je tekel rok za vložitev tožbe, zato pritožničina laičnost ni razlog, zaradi katerega bi bilo zapuščinsko sodišče na pritožničine interese dolžno posebej paziti (166. čl. Zakona o dedovanju). Pooblastilo je datirano z datumom 11.1.2016, pritožnici pa je bil sklep o napotitvi na pravdo vročen 6.1.2016. Razen tega rok za vložitev tožbe, ki ga je določilo zapuščinsko sodišče, ni prekluzivni rok. To je razvidno iz petega odstavka 213. čl. Zakona o dedovanju, ki daje na pravdo napoteni stranki pravico, da pravdo sproži tudi po izteku roka in celo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

6. Že zgoraj navedeni razlogi potrjujejo pravilnost odločitve zapuščinskega sodišča. Zgolj kot pojasnilo pritožbeno sodišče navaja, da pritožnici zaradi napotitvenega sklepa pravnega interesa v pravdi, na katero je bila napotena, ne bi bilo treba dokazovati. Tudi s pritožbenim zatrjevanjem, da je iz izročilne pogodbe razvidno, da sodediču izročeno premoženje predstavlja darilo, ni mogoče soglašati. Pomembna je vsebina pogodbe, iz katere je razvidno, da gre za odplačno pogodbo, saj se je prevzemnik zavezal, da bo kot odmeno za izročeno mu premoženje staršema nudil potrebno pomoč, nego in oskrbo v obsegu, kot jo bosta do smrti potrebovala, po smrti pa poskrbel za pogreb in grob oskrboval. Sprejel je tudi obveznost plačila denarnih zneskov. Upoštevajoč, da je iz vsebine pogodbe, katere pravna narava naj bi se presojala v pravdnem postopku, na katerega je bila pritožnica napotena, razvidna njena odplačnost, so pritožničine trditve o neodplačnosti pogodbe manj verjetne od trditev sodediča, da gre za odplačno pogodbo. Pravilno je, da je bila na pravdo napotena pritožnica, ki v nasprotju s sklenjeno pogodbo trdi, da je neodplačna.

7. Nujni dedni delež sta uveljavljali dedinji, ki sta bili z izpodbijanim sklepom o dedovanju določeni za dedinji – vsaka do ½ – premoženja, ki ga je zapustnica imela ob smrti. Na zapuščinski obravnavi 28.12.2015 sta z izjavo, da nujni dedni delež zahtevata iz sodediču A. A. podarjenega premoženja, obe smiselno zahtevali vrnitev darila zaradi prikrajšanosti njunega dednega deleža. Ker pravdnega postopka, na katerega sta bili napoteni, nista sprožili, vrednosti zapuščine, na osnovi katere se izračunava nujni dedni delež, sodišču ni bilo treba ugotavljati.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena. Pritožnica in sodedič, ki je na pritožbo odgovoril, krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. V zapuščinskem postopku stroške, ki so nastali med postopkom ali zaradi postopka, trpi stranka sama (174. čl. Zakona o dedovanju). Ni mogoče soglašati s stališčem iz odgovora na pritožbo, da je pritožbene stroške sodediča zakrivila pritožnica, saj je z vložitvijo pritožbe izkoristila svojo ustavno pravico.