Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, in davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago (1. točka 1. odstavka 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavni zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi prvostopnega organa, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njemu opravljen promet blaga oziroma storitev oz. da tožnik ni izkazal, da sta izdajatelja računov dejansko zanj opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožniku dodatno odmerjen davek na dodatno vrednost (DDV) v znesku 53.473,37 SIT za davčna obdobja od decembra 2005 do januarja 2007, obračunane obresti z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, z ugotovitvijo, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ in da pritožba ne zadrži izvršitve (točke I - IV izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 22. 2. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih prvostopni organ ni upošteval, razlogi za neupoštevanje pripomb pa so razvidni tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 12 in 13).

Prvostopni organ tožniku ni priznal vstopni DDV za prejetih 24 računov, izdajatelja A. d.o.o., za delovne ure izdelave okvirjev ter za 8 prejetih računov B. d.o.o., za delovne ure izdelava okvirjev in izdelava Box palet. Prvostopni organ je ugotovil, da na spornih računih ni naveden direktor, ni podpisa osebe, ki je fakturirala ali pripravila račun, podpisa računovodje, številke naročila, osebe in datuma naročila, pod „izdal“ je le žig podjetja in paraf, dne 19. 11 in 30. 11 2006 je namesto A. d.o.o. enako storitev zaračunal B. d.o.o., s tem, da je bila ura dražja za 340 SIT. Tožnik je v zvezi s prejetimi računi v postopku predložil obračun delovnih ur (za obdobje november, december 2005, januar do oktober 2006) in pogodbi o sodelovanju z navedenima družbama z dne 16. 1. 2006 in 28. 7. 2006. Iz pogodb je razvidno, da sta oba izvajalca opravljala enake storitve in sicer naj bi „glede na potrebe naročnika zagotavljala dovolj delavcev za nemoteno proizvodnjo kovinskih delov in zračne filtre“, oziroma je za B. d.o.o. dodano naslednje delo „glede na potrebe naročnika izdeloval in dostavljal Box palete“.

Prvostopni organ ugotavlja, da je direktor tožnika opustil nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo opravljenega dela s tem, ko ni preveril, kateri delavci opravljajo delo, glede na status tujca ni preveril njihove identitete, delovnih dovoljenj, zavarovanja; glede na specifičnost dela v proizvodnji ga ni zanimala njihova izobrazba in usposobljenost; kljub nepoznavanju podjetja A. je verjel zastopniku na besedo, ni se pogajal za znesek, kljub 3,7-krat višji ceni delovne ure; visoke zneske nakazoval podjetju, ki ga ni poznal in se o njem ni pozanimal; da je šest mesecev kasneje sklenil z družbo B. d.o.o. dražjo pogodbo po delovni uri; direktor tožnika nima telefonske številke, kataloga ali drugega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je A. d.o.o. zaposloval kakšne delavce oziroma, ali je B. d.o.o. izdeloval palete. Tožniku očita, da je opustil dolžno nadzorstvo nad delavci, saj ni preveril prijave oz. delovna dovoljenja, zavarovanja; ni pridobil poimenskega seznama delavcev, njihovih dokumentov, izjave, da imajo zanje predpisano dokumentacijo. Tožniku očita, da je sodeloval pri goljufiji dela na črno ter utaji dohodnine in prispevkov, navaja določbo 31. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 4/2006 - v nadaljevanju ZDDT-UPB1), po katerem je tujec dolžan hraniti delovno dovoljenje na mestu, kjer dela.

Iz obrazložitve so razvidni razkriti podatki pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o., ki jih je prvostopni organ v skladu z 18. členom v povezavi s 24. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) pridobil pri DIN pri navedenih družbah. Ugotovljeno je bilo, da prva družba ni na registriranem naslovu, odgovorna oseba ni dosegljiva, nima zaposlenih, ni oddajala DDV obračunov. Kljub temu pa je izstavljala raznim osebam v Sloveniji račune za raznovrstne storitve in dobave blaga. Odgovorne osebe so dvigale gotovine iz TRR še isti dan, ko so bila sredstva nakazana s strani tožnika, brez dokumentacije, za kakšen namen je bila gotovina dvignjena ter uporabljena. Gre za fiktivne račune, saj storitev navedena družba ni mogla opraviti (nima prostora, nima zaposlenih, nima strojev, opreme). A. d.o.o. izdanih računov ni vključeval v svoje davčne evidence, ni izkazoval obveznosti za DDV. Za navidezen pravni posel po 5. odstavku 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 54/04-107/05, v nadaljevanju ZDavP-1) oziroma 3. odstavku 74. člena ZDavP-2, velja, da ne vpliva na obdavčenje. Iz razkritih podatkov izhaja, da navedena družba ni opravljala dejavnosti, da po 3. členu in 19. členu Zakona o davku na dodatno vrednost (ZDDV UPB4, Uradni list RS, št. 21/2006) niso nastali obdavčljivi dohodki in da niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV, prejemnik navedenih računov pa nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV.

Skriti podatki pri družbi B. d.o.o. kažejo, da gre za neplačujoč gospodarski subjekt po Uredbi Komisije ES št. 1925/2004, ki na račun izkazanega in dolgovanega DDV ustreznemu davčnemu organu ni plačala, in za goljufive transakcije. Vse prilive na TRR kot plačilo za izstavljanje račune so odgovorne osebe dvignile v obliki gotovine in kljub temu, da ni imela družba nobenih zaposlenih in resursov je raznim strankam izstavljala račune za dobavljanje blaga oziroma storitve, odgovorne osebe pa niso bile dosegljive, na naslovu sedeža in ni bilo mogoče dobiti kontaktne osebe. Družba je poslovala zgolj preko svojega TRR, pri tem pa so značilni zelo hitri in veliki transferji denarja.

Prvostopni organ v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da v postopku DIN tožnik ni predložil dokazov, ki bi nedvoumno potrjevali, da so bile storitve iz spornih računov tudi dejansko opravljene od navedenih družb A. d.o.o. in B. d.o.o. ter da tožnik ni dokazal, da so predložene listine verodostojne tudi po vsebini in kot takšne ustrezna podlaga za evidentiranje. Tožniku očita, da ni dokazal, da sta dela po prejetih računih opravili navedeni družbi ter da gre za fiktivne račune za opravljene storitve, ki temeljijo na neresničnih storitvah, zato prejemnik takih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV). Pri tem se sklicuje tudi na določbe Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 (77/388/EGS) in sodbo SES (št. C-439/04 in C 440/04 združeni zadevi) kot obvezujočo sodno prakso.

Navaja objektivne elemente oziroma okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV (družbi na registriranem naslovu nista dosegljivi, tožnik o poslovnem partnerju ne ve nič, ni bil nikoli na sedežu družbe, ne ve, kdo je posel dejansko opravil, ni preveril identitete in kredibilnosti podjetja, družba ne oglašuje svojih dejavnosti, ni znana širši javnosti, ni podatkov na internetu, telefonskih imenikih; oseba, ki je sklepala posle se je predstavila samo z imenom, tožnik nima nobene telefonske številke, komunikacija je potekala le preko osebe, ki se je pri tožniku pojavila; tožnik ni zbral drugih ponudb, z izbranima podjetjema ne sodeluje več, podjetji nimata referenc na področju izdelovanja palet in posredovanja delovne sile; tožnik se kot naročnik ni pozanimal, kdo mu bo opravljal storitve, ki zahtevajo specifično in strokovno znanje; cena ni bila določena ob sklenitvi posla; tožnik ni dobil kataloga, cenika, prospekta, niti garancije za opravljene storitve; družbi nimata zaposlenih delavcev, osnovnih sredstev, nista izkazovali DDV, niti oddajali DDV obračunov, niti nista obračunavali davka od dohodka pravnih oseb, niti davkov od osebnih prejemkov ter prispevkov; tožnik je sproti plačeval vse račune in pri tem odbijal vstopni DDV v mesečnih obračunih. Na podlagi navedenega davčni organ tožniku očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da s plačanimi storitvami sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV in da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV izvedena z goljufijo.

Pripombe tožnika prvostopni organ ni upošteval (stran 12 in 13 izpodbijane odločbe). Neobstoj podatkov o poslu na strani tožnika so zadosten dokaz o fiktivnosti posla, podatki DIN o dobaviteljih le dodatno potrjujejo ugotovitve obravnavanega inšpekcijskega nadzora ter kažejo, da tožnik ni le vedel, da gre za fiktivni posel, ampak da je pri davčni goljufiji tudi aktivno sodeloval. Davčni organ je ugotovitve glede objektivnih elementov oziroma okoliščin pridobil v postopku inšpekcijskega nadzora na podlagi listin tožnika, zapisnikov o izjavi direktorja ter iz razkritih podatkov dobaviteljev, ki so opisani v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru in obrazloženi v izpodbijani odločbi.

Pritožbeni organ se z izpodbijano odločbo strinja. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi dovoljevale odbitek vstopnega DDV. Tožnik ni predložil dokazila, da bi storitve bile opravljene s strani navedenih družb, navedbe, da ima naročilnice in dobavnice, ki jih ni predložil, pa pritožbeni organ kot pavšalne zavrne.

Dejstva in okoliščine kažejo, da je v obravnavanih nabavah prišlo do zlorabe sistema DDV in da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, ki bodo pripeljali do davčnih zatajitev. Objektivni elementi, ki kažejo na njegovo vedenje, so obširno obrazloženi, z njimi se strinja tudi tožena stranka, tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni uspel dokazati, da se je dogodek dobave blaga oziroma storitev opravil s strani oseb, ki so izdale sporne račune.

Ugotovitev poslovanja in davčnega obnašanja tožnikovih dobaviteljev, ki jih je prvostopni organ opredelil kot missing traderje, so po stališču tožene stranke le ena od okoliščin in ne glavni dokaz, na katerem temelji odločitev. Prvostopni organ tožniku ni priznal vstopnega DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune. Listine ne izkazujejo resničnosti nastanka poslovnih dogodkov, niso sestavljene v skladu z običajno poslovno prakso, sporni računi se ne sklicujejo na nobeno drugo listino, zato tudi z dodatnimi „listinami“ (pogodbami in specifikacijami ur) ni mogoče sanirati že formalnih pomanjkljivosti računov. Na priloženi specifikaciji ur, ki se ne sklicuje na sporne račune, so navedeni datumi, število delavcev in število opravljenih ur in njihov seštevek, iz njih pa ni razvidno, kakšna konkretna dela naj bi bila opravljena. V poslovnem svetu pa je običajno, da se naročnik in izvajalec natančno, pisno dogovorita tudi, kaj naj bi izvajalec opravil za naročnika. Konkretno navedenih listin tožnik ni predložil. Poslovno rabo stvari je potrebno v davčnih postopkih dokazati s pisnimi listinami v papirni obliki ali obliki elektronskih zapisov, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 118/05 in spremembe, v nadaljevanju SRS), št. 21.1., 22.15., 21.7., 21.12., 21.15., 22.15. in 28.45, 166. člen Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 - 117/06, v nadaljevanju PZZDV), 147. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, v nadaljevanju PZZDV-1) v povezavi s 56. členom ZDDV - UPB4 oziroma 85. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), 31. člen ZDavP-2 in 77. člen ZDavP-2. Kupec pa ni upravičen do odbitkov vstopnega DDV že samo zato, ker razpolaga s prejetim računom, o čemer je odločilo tudi sodišče Evropske skupnosti (C 342/87 z dne 13. 12. 1989).

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka organa, ki jo je po tem, ko je tožena stranka izdala drugostopno odločbo, razširil tudi na novo izdani akt. V tožbi navaja, da mu niso bili poznani načini in pravočasnost oziroma neplačevanje DDV za navedene poslovne partnerje oz. da gre za fiktivne posle. Pomembno mu je bilo, da sta družbi svoje obveznosti izpolnili, kar je bila podlaga za plačilo računov, kar je v poslovni praksi pogosto. Očitek, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov izveden z goljufijo, ker obračunanega DDV navedene družbe, ki so poslovale kot neplačujoči gospodarski subjekt, niso imele namena nikoli plačati, tožnik ne sprejema.

Ne strinja se s trditvijo inšpekcijskega organa, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje. Izpolnitev pravnega posla ni odvisna od tega, ali davčni zavezanec osebno pozna direktorja družbe ali ne, kot tudi ne od tega, ali je svojega dobavitelja kdaj preverjal, ampak od rezultata. Delo je preverjal sproti in nadziral, zato ni bilo treba nikakršnih garancij.

Pomanjkljivost računov, ki jih davčni organ očita, ni takšna, ki je navedena v zakonu, tožnik ni bil vprašan, da predloži sezname delavcev. Glede izobrazbe pa ni potreboval delavcev s posebnimi kvalifikacijami. Glede cene storitev v primerjavi s ceno zaposlenega delavca pri tožniku pa navaja, da je potrebno k urni postavki zaposlenega delavca prišteti še razne stroške, dodatke in omejitve, ter da je storilnost pri najetih delavcih 100% višja. Nesmiseln je očitek davčnega organa, da družbi nista imeli katalogov in prospektov. Sodišču predlaga, da odločbi odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na razširitev tožbe tožena stranka navaja, da so ugotovitve o poslovanju in davčnemu obnašanju missing traderjev le ena od okoliščin. Tožniku ni bil priznan vstopni DDV, ker listine niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev s strani tistih, ki so izstavili račune in samo ugotovitve o poslovnem in davčnem obnašanju oziroma ravnanju tožnikovih dobaviteljev praviloma niso zadostna podlaga, da se obdavči tožnika, v kolikor ne bi vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje v goljufivih transakcijah.

V odgovoru tožeče stranke na navedbe tožene stranke tožnik navaja, da se ugotovitveni postopek ni pravilno vodil in da ni bilo spoštovano načelo materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2). Zavrača očitek, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Sklicuje se na pogodbi o sodelovanju z navedenima družbama, po katerih je dobil garancijo za opravljene storitve od svojih dobaviteljev. Določbe glede dela tujcev pa v inšpekcijskem pregledu niso relevantne. Navedeni družbi naj bi imeli identifikacijski številki za DDV. Očita kršitev načela nevtralnosti. Veljavni predpisi še niso določali solidarne odgovornosti prejemnika računa za plačilo DD, pojasnilo DURS glede poslovanja z neplačujočimi gospodarskimi subjekti pa je bilo znano šele v začetku leta 2008. Dokazno breme o tem, kdo dejansko je za navedeni družbi izvajal storitev, v tem postopku ni na tožniku in so očitki v to smer s strani tožene stranke neutemeljeni. Očitek, da ni pojasnil, kdo je dejansko delo opravil, ker družbi nista imeli zaposlenih, pa je neutemeljen, saj to ni odločilno za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ne strinja se z ugotovitvijo davčnega organa, da je tožnik odbijal vstopni DDV na podlagi neverodostojnih listin in da zato obstajajo razlogi za sum, da gre za navidezne posle. Sklicuje se na pravila SRS 21. 12. ter navaja, da lahko iz listin, ki jih je predložil (pogodbe, računi, obračuni ur), vsaka strokovno usposobljena oseba spozna naravo in obseg dogodkov. Pri poslovanju z družbama pa je tožnik upošteval običajno poslovno prakso.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 106/05 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti oziroma missing traderji, tožniku pa se predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane dobave resnično opravljene s strani navedenih izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin pa prvostopni organ kot tožena stranka zaključujeta, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, ter mu odbitek iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso sodišča Evropske unije (primeri Halipax, Optigen, Exel Kitel).

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, in davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago (1. točka 1. odstavka 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavni zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi prvostopnega organa, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njemu opravljen promet blaga oziroma storitev oz. da tožnik ni izkazal, da sta izdajatelja računov (družbi A. d.o.o. in B. d.o.o.) dejansko zanj opravila storitve, ki sta jih zaračunala z računi, na podlagi katerih tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV. Bistveno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev, je v okoliščini, ali je tožeča stranka izkazala, da sta storitve res zanjo opravili navedeni pravni osebi.

Ugotovitve, na katerih temelji zaključek davčnega organa, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka, fiktivni, izhajajo iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in ki tudi po mnenju sodišča kažejo na pravilno sklepanje davčnega organa, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. kot neplačujoča gospodarska subjekta, ter da navedeni družbi nista imeli tudi realnih možnosti opraviti navedene storitve, niti nimata za to kakršnekoli dokaze, saj navedeni družbi ne izkazujeta nobenih dejanskih pogojev, da bi zaračunane storitve opravili in sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega ni dokazal. Dokumentacija, ki jo je tožnik v obravnavanem primeru vodil glede zaračunanih storitev, je nezadostna in tako kot pravilno ugotavljata oba organa, tudi neverodostojna v smislu SRS. Ni razvidno, kateri delavci so delo opravili, njihov status, izobrazba, usposobljenost, neobičajne pa so tudi okoliščine sklenitve posla, kar tudi po mnenja sodišča ni v skladu s poslovno prakso subjektov, ki nastopajo na trgu in se ukvarjajo s takšno dejavnostjo kot tožnik.

Sicer tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da navedeni družbi sodita med neplačujoče gospodarske subjekte, kot so takšni subjekti opredeljeni z Uredbo Komisije ES št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačali. Določba o solidarni odgovornosti prejemnika računa za plačilo DDV v Republiki Sloveniji je v veljavi šele z novelo ZDDV-1B, ki se uporablja od 1.1. 2010 dalje, kot pravilno navaja tožnik, kar pa na drugačno odločitev ne vpliva, saj je v obravnavanem primeru razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV okoliščina, da dobava s strani izdajateljev računov ni izkazana.

Sicer pa je prvostopni organ glede poslovanja tožnika z obema družbama natančno pojasnil, kako so posli potekali, iz razkritih podatkov pri obeh družbah pa je razvidno, da nista imeli zaposlenih delavcev, opreme, niti dokazil o poslih glede posredovanja delavcev. Tako kot je pravilno navedla tudi tožena stranka, razlogi za odločitev pa niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da sta navedeni družbi, ki sta izdali sporne račune, te storitve zanj tudi resnično opravili, saj tožnik ni predložil dokumentacije, s katero bi izkazal nasprotno.

Nima prav tožnik, ko meni, da v tem postopku dokazno breme ni na tožniku, ker naj bi ZDDV tega ne določal. Tudi po mnenju sodišča je tožnik tisti, ki mora izkazati okoliščine, da so bile storitve njemu opravljene s strani dobaviteljev, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Davčni zavezanec mora za svojo trditev v davčnem postopku predložiti dokaze (95. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 21/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1 oz. 76. člen ZDavP-2). Zato je tudi po mnenju sodišča tožeča stranka tista, ki bi morala v davčnem postopku dokazati, da v poslovanju z neplačujočima gospodarskima subjektoma na strani tožnika ni prihajalo do nepravilnosti, tega pa tožeči stranki, tudi po mnenju sodišča, ni uspelo dokazati. Očitke, da je tožnik vodil dobavo, da je razpolagal z naročilnicami, dobavnicami in da je vodil evidenco delovnih ur, pa sodišče kot pavšalne zavrača. Tožniku ni priznan odbitek vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV oz. 63. člena ZDDV-1. Ob takem stanju stvari pa ne gre za kršitve načela nevtralnosti DDV, kot zatrjuje tožnik, temveč za neizpolnjevanje pogojev za odbitek vstopnega DDV, ker tožnik ni izkazal, da so mu bile opravljene dobave blaga ali storitve po spornih računih.

Očitek tožnika glede kršitve postopka, ker naj bi se ugotovitve, ki se nanašajo na inšpekcijske postopke pri tretjih osebah, zanj ne bi mogle uporabiti, ni utemeljen, saj je prvostopni organ v zapisniku o inšpekcijskem pregledu navedel okoliščine, ki se nanašajo na neplačujoče gospodarske subjekte in dejstva, ki so jih pri navedenih subjektih ugotovili, s katerimi je bil tožnik v obravnavanem postopku inšpekcijskega nadzora seznanjen in je imel možnosti pripomb, ki jih je tožnik tudi podal, zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.