Jedro

Izjavo o premoženjskem stanju, v kateri prosilka ni navedla, da ima njen družinski član odprt bančni račun, na katerem ima denarna sredstva, je treba šteti kot neresnično.

Ker tožena stranka dejstva o premoženjskem stanju prosilca ugotavlja na podlagi podatkov v izjavi o premoženjskem stanju in na podlagi podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti, lahko odločbo izda, ne da bi prosilcu dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 7. 10. 2011 (I. izreka). V točki II. izreka odločbe je ugotovil, da je tožnica na podlagi odločbe z dne 12. 10. 2011 neupravičeno prejela nujno brezplačno pravno pomoč. Tožnici je naložil, da neupravičeno prejeto pravno pomoč v višini 519,36 EUR (nagrada in stroški odvetnika) v roku 15 dni vrne na transakcijski račun sodišča (točka III. izreka). Ugotovil je, da je vračilo prejete pomoči prihodek proračuna RS (IV. točka izreka). Pod točko V izreka pa je odločil, da tožnica nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožnici na podlagi 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z odločbo z dne 12. 10. 2011 odobrena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 661/2010 z dne 24. junija 2011. Po povzemanju podatkov, v zvezi s premoženjskim stanjem tožnice in njenih družinskih članov, ki izhajajo iz tožničine prošnje in podatkov, ki so bili pridobljeni po uradni dolžnosti, tožena stranka ugotavlja, da ima tožničin družinski član A.A. poleg TRR računa odprtega pri Banki B., tudi TRR račun pri Banki C., s stanjem na dan 28. 10. 2011 950,00 EUR in da tega računa tožnica ni navedla niti v prošnji in niti po pozivu k dopolnitvi prošnje z dne 19. 10. 2011. Ker tožnica v prošnji ni navedla vseh relevantnih podatkov glede premoženja je tožena stranka tožničino prošnjo zavrnila in je v skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP odločila, da nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Na podlagi ugotovitve, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 36. člena ZBPP štela, da je neupravičeno prejela nujno brezplačno pravno pomoč v višini 519,36 EUR. Skladno z drugim odstavkom 43. člena ZBPP je zato tožnici naložila vračilo neupravičeno prejetega zneska.

Tožnica v tožbi navaja, da sama, niti njen mož v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista navedla računa pri Banki C., ker zanj nista vedela. V zvezi s tem navaja dejstva in okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo njuno sklepanje, da je račun pri navedeni banki že bil ukinjen. Navaja še, da peti odstavek 20. člena ne določa, da je posledica navajanja neresničnih podatkov zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč in odločitev o vračilu že priznanih sredstev. Ne strinja se niti s stališčem, da subjektivni odnos oziroma namen prosilca pri navajanju neresničnih podatkov ni relevanten. Toženi stranki zato očita zmotno uporabo petega odstavka 20. člena ZBPP. Samo dejstvo, da kakšen podatek v prošnji ni naveden, po mnenju tožnice ne more pomeniti, da sodišče lahko prošnjo zavrne brez ugotavljanja namena prosilca. V nadaljevanju tožnica zatrjuje, da ji je mogoče očitati le, da je navajala nepopolne podatke kar pa ne pomeni, da so bili navedeni podatki neresnični. Meni, da iz njenih ravnanj ni mogoče zaključiti, da je želela pridobiti brezplačno pravno pomoč, ki ji ne bi pripadala. Prepričana je tudi, da bi bila do brezplačne pravne pomoči upravičena kljub znesku 950 EUR na računu pri Banki C. Ker je ugotovitev premoženjskega stanja eden od bistvenih pogojev za presojo, ali je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, tožena stranka pa v konkretnem primeru tega ni ugotavljala, toženi stranki očita, da je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Po zatrjevanju tožnice je tožena stranka kršila tudi pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ji, po tem, ko je ugotovila, da ima njen mož račun pri Banki C., ni dala možnosti, da se o tem izjasni in poda svoje navedbe v zvezi s tem, temveč je brez izjave tožnice odločila v zadevi (146. člen ZUP), očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze in tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so tožnici nastali v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz dejanskih in pravnih razlogov navedenih že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Očitek zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka zavrača, ker meni, da je peti odstavek 20. člena ZBPP uporabila tudi v skladu z upravnosodno prakso. Ker zakon ne določa, da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oz. njihovega zamolčanja izkazan namen, je za odločitev bistveno, da je tožnica podatek zamolčala. Po upravnosodni praksi pa se kot navajanje neresničnih podatkov šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov. Tožena stranka meni, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je premoženjsko stanje tožnice in njenih družinskih članov tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov v pisni izjavi tožnice o premoženjskem stanju in na podlagi pridobljenih po uradni dolžnosti. Meni, da ugotavljanje dejstev v zvezi s cenzusom, glede na določbo petega odstavka 20. člena ZBPP, na kateri temelji izpodbijana odločitev, v konkretnem primeru ni potrebno. Ker je tožničin mož sam odprl račun pri banki C., je po mnenju tožene stranke izkrivljena trditev tožnice, da niti tožnica in niti njen mož, zanj nista vedela. Ob dejstvu, da je navedeni račun pri Banki C. še vedno odprt, so brez dejanske podlage tudi navedbe v zvezi z danim nalogom za preklic računa in v zvezi z njegovo ukinitvijo. Tožena stranka ob dejstvu, da je izdala ugotovitveno odločbo zaradi navajanja neresničnih podatkov skladno z vsebino petega odstavka 20. člena ZBPP, meni, da je zato ker ugotavljanje namena zamolčanja premoženja ni potrebno, sprejela izpodbijano odločitev brez posebne izjave tožnice.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih spisov, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila Zakon o brezplačni pravni pomoči. Sodišče zaradi tega sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve ZBPP in kršitve pravil postopka podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

V zadevi ni sporno, da tožnica v izjavi o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njenih družinskih članov, podani pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek 20. člena ZBPP), ni navedla TRR, pri Banki C., na katerem je imel tožničin mož denarna sredstva v višini 950,00 EUR. Sporno ostaja zato le vprašanje ali ta podatek, ob upoštevanju določbe petega odstavka 20. člena ZBPP, zadošča za zavrnitev tožničine prošnje za brezplačno pravno pomoč in za nastop drugih posledic določenih v ZBPP.

Tudi po presoji sodišča v ZBPP za drugačno tolmačenje določb prvega in petega odstavka 20. člena, tožena stranka ni imela podlage. Iz zakona namreč ne izhaja, da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oz. njihovega zamolčanja izkazan namen. Ugotavljanje dejstev in okoliščin glede namena zato v konkretnem primeru na drugačno odločitev ne more vplivati. To pa pomeni, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela podlage za izvajanje dokazov o pravno nepomembnih dejstvih, ki jih v tožbi predlaga tožnica.

Iz razlogov navedenih v 12. točki te obrazložitve pa je zmotno tudi stališče tožnice, da bi morala tožena stranka kljub ugotovljenemu zamolčanju podatka o denarnih sredstvih na TRR tožničinega moža, ugotavljati premoženjsko stanje tožnice in njenih družinskih članov, zato ker denarna sredstva v višini 950,00 EUR na TRR, ne bi mogla vplivati na izpolnjevanje finančnega pogoja. Za nastop pravnih posledic iz petega odstavka 20. člena ZBPP namreč zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke. Zato po presoji sodišča ugotavljanje teh dejstev ni potrebno in zato tudi niso podane kršitve, ki jih tožnica očita toženi stranki.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da pomanjkljivost podatkov o premoženjskem stanju ne pomeni neresničnosti podatkov. Podatek o denarnih sredstvih na TRR je glede na določbe ZBPP pravno pomembno dejstvo, ki ga mora prosilec navesti v izjavi o premoženjskem stanju določeni v prvem odstavku 20. člena ZBPP. Zato je tudi po presoji sodišča izjavo, v kateri prosilec ni navedel pravno pomembnega podatka potrebno šteti kot neresnično.

Dejstva o premoženjskem stanju, ugotavlja organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi podatkov v izjavi o premoženjskem stanju in na podlagi podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti (20. člena ZBPP). V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku je tožena stranka zato lahko sprejela izpodbijano odločitev po skrajšanem postopku. Ker je uporaba določbe četrtega odstavka 146. člena ZUP predpisana za poseben ugotovitveni postopek in ne za skrajšani postopek, je tožena stranka v skladu z določili ZUP lahko izdala izpodbijano odločbo, ne da bi tožnici dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Ker tožnica z navedbami v tožbi ne izpodbija višine zneska, ki ga je neupravičeno prejela, na podlagi odločbe št. Bpp 646/2011 o odobreni nujni brezplačni pravni pomoči, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tudi v točkah III., IV. in V. izreka, pravilno temelji na tistih določbah ZBPP, ki jih je pri odločanju, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, uporabila tožena stranka.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejstva in okoliščine, za katere predlaga tožnica dokaze, za odločanje v obravnavani zadevi iz že, v predhodnih točkah sodbe navedenih razlogov, niso pravno pomembna, sodišče za njihovo ugotavljanje ni imelo podlage. Zato je o tožbi odločilo na seji senata.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.