Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v višini 4.827,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 do plačila; v presežku za plačilo 4.672,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2011 je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.425,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi se tožnik lahko s postavitvijo ščita ubranil brce, saj je udarec v koleno prejel od strani, kot je potrdil tudi tožnik. Tožnik bi udarec moral opaziti, saj se je s tem namenom usposabljal. Glede na navedeno ni pogojev za odgovornost tožene stranke, ki je storila vse, da do škode ne bi prišlo. Tožniku je zagotovila varovalno opremo, ga poslala na usposabljanje in ga že pred usposabljanjem seznanila z ukrepi na takih „demonstracijah“, zato je tožnik vedel, da lahko pride do situacije, da se bo moral braniti. Takšne situacije pa niso razlog, zaradi katerega bi bilo treba usposabljanje kvalificirati kot nevarno dejavnost. Tožnik je moral sprejeti tveganje, da ga bo mogoče kdo od nasprotnih udeležencev z odrivom vrgel na tla ali ga brcnil. Navaja še, da je prisojena odškodnina previsoka, saj je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, hude telesne bolečine pa je trpel le tri dni. Tožnik sploh ni utrpel pravno relevantnega strahu, saj je bil primarni strah hipen, sekundarni pa je bil lažje narave. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku 19. 6. 2010. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik tega dne kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Sodeloval je pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, v kateri so poleg vojakov sodelovali pogodbeno najeti civilisti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik opremljen z zaščitno opremo, ki sestoji iz zaščite za roke, noge in vrat, kot vojak v prvi vrsti pa je bil opremljen tudi s ščitom. Na kolenih je imel nameščene ščitnike. Do poškodbe tožnika je po ugotovitvi sodišča prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno tožnika, pri čemer je udarec tožnik prejel od strani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka za škodo objektivno odškodninsko odgovorna, saj predstavlja vojaška vaja, na kateri pride do eskalacije nasilja, nevarno dejavnost. Tožniku po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati soodgovornosti za nastali dogodek, prav tako se tožena stranka se more razbremeniti odgovornosti zaradi ravnanja tretje osebe, saj pojav nasilja na teh vajah ni bil nepričakovan. Tožena stranka pa po presoji sodišča prve stopnje odgovarja tudi krivdno, ker ni poskrbela, da bi vsi udeleženci vaje ravnali v skladu s pravili, tj. tako, da ne bi prišlo do nasilja.

6. Pravna podlaga za odločanje v sporu, v katerem delavec od delodajalca zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu, je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ta določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

7. Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da izvedena vojaška vaja ni nevarna dejavnost, zato ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, nevarna dejavnost. Vojaške dejavnosti sicer res same po sebi niso nevarne(1) in je kriterij nevarnosti pri teh dejavnostih višji, kot če bi iste dejavnosti izvajali običajni ljudje(2). Vendar pa okoliščine v konkretnem primeru izvedene vojaške vaje nakazujejo, da je obstajalo večje tveganje za nastanek poškodb in da tega tveganja ni bilo mogoče povsem obvladovati. Iz izpovedi tožnika namreč izhaja, da je bila zmeda, da so demonstranti metali dimne bombe, da je bila goreča guma. Eden izmed vojakov (t. i. lovilec) in vodja skupine demonstrantov sta se zapletla, vojak je padel, demonstranti so ga skušali odvleči med množico, zato so ostali vojaki vskočili, demonstranti pa so skočili v njih. Glede na takšno izpoved tožnika je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji tožena stranka v pritožbi nasprotuje), da je prišlo do eskalacije nasilja. Pri oceni, ali je izvedeno vojaško vajo šteti za nevarno dejavnost ali ne, ni nepomembna tudi okoliščina, da je bila vaja izvedena z namenom usposabljanja vojakov, kar pomeni, da ti vojaki še niso bili usposobljeni in torej še niso imeli zadostnega znanja, kako se odzvati na takšno situacijo. Posledično so bili manj sposobni obvladati tveganje za nastanek poškodb in je bila zato večja možnost, da do njih pride. Neutemeljeno pa pritožba tudi navaja, da bi moral tožnik prevzeti tveganje za nastanek poškodb v takšni vojaški vaji. Kot že pojasnjeno, je kriterij nevarnosti pri vojaških dejavnostih višji, kar pomeni, da morajo vojaki nase prevzeti tudi določeno tveganje, ki ga običajnim ljudem ni treba. Vendar pa od njih ni mogoče zahtevati, da nase prevzamejo vsakršno tveganje. Tako zavzeto stališče bi avtomatično pomenilo izključitev odgovornosti delodajalca za škodo, za kar ni podlage niti v zakonu niti v sodni praksi(3) , ki odškodnino priznava tudi vojakom in policistom. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da tveganja za nastanek poškodb, kakršno je bilo v konkretni situaciji, vojaki, še posebej, če gre za vojake na usposabljanju, niso bili dolžni prevzeti, zato tožena stranka za škodo odgovarja objektivno.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati nikakršne (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Poleg navedenega je treba upoštevati, da je bil tožnik na usposabljanju in zato njegova sposobnost pravilnega in pravočasnega reagiranja gotovo ni bila takšna, kot če bi bil že usposobljen za ravnanje v tovrstnih situacijah. Glede na navedeno ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (izpoved priče Uroša Zoriča), da je do izbruhov nasilja pri izvajani vojaški vaji vedno oziroma vsaj redno prihajalo. Da izbruhi nasilja za toženo stranko niso bili nepričakovani, pa dokazuje tudi dejstvo, da so bili vojaki opozorjeni na možnost provokacij s strani demonstrantov in da se na njih niso smeli odzvati s silo (izpoved tožnika).

9. Ker je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke in s tem obveznost plačila odškodnine že na tej podlagi, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ugotovljene krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

10. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno višino odškodnine. Tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel udarnino in zvin desnega kolena ter vtisni odlom zunanje grče desne golenice, je sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti priznalo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, iz naslova strahu pa odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Od priznane odškodnine v višini 5.000,00 EUR je odštelo zavarovalnino v revalorizirani višini 172,21 EUR, izplačano na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ker je premije plačevala tožena stranka. Tožnik je sicer odškodnino zahteval tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja (zoper to odločitev ni pritožbe).

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti upoštevalo naslednje okoliščine. Po ugotovitvi izvedenca medicinske stroke je tožnik hude telesne bolečine trpel tri dni, srednje hude bolečine 25 dni s presledki in lažje bolečine 10 dni, te pa se mu lahko pojavijo tudi v prihodnje. Zdravljenje je trajalo do 19. 6. 2010, v tem času je tožnik imel več pregledov, jemati je moral analgetike, hoditi z berglami, opraviti ultrazvočno in magnetno resonančno preiskavo ter rentgensko slikanje, hoditi na fizioterapijo in imeti nameščen steznik. Tožnik je izpovedal, da po poškodbi ni mogel stopiti na nogo in da je bolečine čutil dva meseca, težave s kolenom pa je imel približno pol leta. Pritožbeno sodišče se strinja, da glede na ugotovljene okoliščine znesek 4.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in je tudi skladen s sodno prakso(4) .

12. Ustrezna in skladna s sodno prakso v podobnih primerih je tudi prisojena odškodnina iz naslova strahu. Tožnik je utrpel sekundarni strah, saj tožnik za resnost poškodb ni vedel kar nekaj ur po škodnem dogodku, sam pa je izpovedal, da je šele ob opravljeni magnetni resonanci izvedel, da vezi niso pretrgane, ampak le natrgane. Strah za izid zdravljenja je tudi po ugotovitvi sodnega izvedenca trajal ves čas zdravljenja. Glede na to, da je tožnik utrpel sekundarni strah, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine iz naslova strahu ne vpliva bistveno ugotovitev, da je bil pri tožniku prisoten le hipen, nekaj sekund trajajoč, primarni strah. Pritožbeno sodišče pa tudi dvomi v pravilnost takšne dejanske ugotovitve, sploh glede na izpoved tožnika, da zaradi udarca ni mogel stopiti na nogo, zato se je oprl na vojake, da je lahko prišel do hiše v ozadju, kjer se je ulegel. 13. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej na primer sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 80/2015 z dne 10. 9. 2015. (2) Glej na primer sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2386/2010 z dne 8. 12. 2010 in opr. št. II Cp 3446/2013 z dne 14. 5. 2014. (3) Glej na primer odločbe v zadevah, opr. št. Pdp 161/2013, Pdp 752/2014, Pdp 35/2014, Cp 268/2011, II Cp 823/2009, II Cp 2386/2010, II Cp 3446/2013. (4) Primerjaj odškodnine v zadevah, opr. št. II Ips 81172007, II Ips 605/2008, II Ips 410/2006, II Ips 140/2006 in II Ips 790/95.