Jedro

Soglasje veže stranko najkasneje od takrat naprej, ko vloga (h kateri je bilo podano soglasje) prispe k upravnemu organu. Stranka ne more preklicati soglasja, potem ko soglasje prispe k upravnemu organu.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 3. 2001 (ki je v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 275/2003 z dne 7.4.2004), odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 7.11.2000, s katero je le-ta dovolila spremembo dosedanjega priimka B. mladoletnemu A.B., tožnikovemu sinu, v nov priimek C.C. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila s prvostopenjsko odločbo tožnikovemu sinu dovoljena sprememba osebnega imena, in sicer priimka. Tožnik je podal svoje soglasje na zahtevi za spremembo otrokovega imena, ki jo je podala otrokova mati. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je podal izjavo o preklicu svojega podpisa na tej zahtevi. Prvostopenjsko sodišče se je na glavni obravnavi prepričalo, da je tožnik umaknil soglasje k zahtevi za spremembo osebnega imena potem, ko je prvostopenjski organ že odločil. 3. odstavek 7. člena Zakona o osebnem imenu (ZOI; Ur.l. RS, št. 16/74, 28/81, 38/86; Ur.l. RS, št. 5/91) predvideva, da vloži zahtevo za spremembo osebnega imena roditelj, pri katerem živi mladoletni otrok. Drugi roditelj mora s tem soglašati. S preklicem podpisa je tožnik umaknil soglasje, to pa v obravnavani zadevi šteje enako kot umik zahteve. Umik zahteve je možen tudi še v pritožbenem postopku, vse do vročitve odločbe o pritožbi (134. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; Ur.l. RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP). Ker umik zahteve v pritožbi ni bil izrecen, bi morala tožena stranka razjasniti, ali gre za pravno upoštevno izjavo o umiku. Ker je v resnici šlo za umik zahteve, bi morala prvostopenjsko odločbo odpraviti in ustaviti postopek (135. člen ZUP). Po ZUP za umik zahteve (soglasja) ni potreben opravičljiv razlog, npr. dejanska zmota. Sporazum, ki naj bi ga tožnik in otrokova mati (ki je stranka z interesom v upravnem sporu) dosegla glede otrokovega osebnega imena, tožnika ne zavezuje. Zato tudi ni ovira pri umiku soglasja za spremembo otrokovega imena.

V pritožbi navaja stranka z interesom (otrokova mati), da se izjava o določitvi novega osebnega imena poda na zapisnik pri pristojnem občinskem upravnem organu (2. odstavek 3.a člena ZOI). Prvostopenjsko sodišče naj bi zmotno uporabilo 4. odstavek 9. člena ZOI zato, ker ni upoštevalo, da je sprememba osebnega imena na podlagi 3.a člena ZOI veljavna z dnem podaje izjave. Navaja tudi nekatera dejstva, ki po njenem mnenju osvetljujejo tožnikov odnos do svojega sina.

Ker se je s 1.1.2007 začel uporabljati ZUS-1, je bilo treba s pritožbo stranke z interesom, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1), zato na revizijske razloge materialnopravne narave pri svojem preizkusu ni vezano. Z revizijo pa ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Prvostopenjsko sodišče je odločalo še na temelju ZOI. Njega je v svojem 27. členu razveljavil Zakon o osebnem imenu iz leta 2006 (ZOI-1; Ur.l. RS, št. 20/2006) v času, ko je bila pritožba (ki se sedaj obravnava kot revizija) že vložena. Vrhovno sodišče RS bo kot pravni temelj za svoj preizkus sodbe prvostopenjskega sodišča vseeno uporabilo ZOI, saj v tej zadevi Vrhovno sodišče RS preizkuša pravilnost odločbe prvostopenjskega sodišča (1. odstavek 83. člena ZUS-1), posredno pa tudi drugo- in prvostopenjskega upravnega organa. Takšen preizkus pa je mogoče opraviti, če se uporabi isti materialnopravni predpis, kot ga je prvostopenjsko sodišče (in pred njim tudi oba upravna organa), zlasti še, ker v prehodnih in končnih določbah ZOI-1 za takšno zadevo, kot je ta, ni predpisana uporaba ZOI-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije še pojasnjuje, da bo v nadaljevanju uporabilo oštevilčenje ZOI, ki temelji na prvotnem besedilu (objavljenem v Ur.l. SRS, št. 16/74, vključno z vsemi kasnejšimi spremembami). Tako se je odločilo, ker sta ga uporabila tako prvostopenjsko sodišče kot tudi revidentka. To pomeni, da ne bo navajalo oštevilčenja členov, ki bi ustrezalo prečiščenemu besedilu (Ur.l. SRS, št. 2/87).

V tej zadevi je šlo za spremembo imena mladoletnega otroka, ki živi pri stranki z interesom (materi). Tožnik v upravnem sporu (oče), pri katerem mladoletni otrok ne živi, je s spremembo priimka kot dela osebnega imena sprva soglašal. S prvostopenjsko odločbo upravnega organa je bilo odločeno, da se osebno ime spremeni. Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo je tožnik podal izjavo, ki jo je bilo mogoče razumeti kot preklic že prej danega soglasja.

Če roditelja živita skupaj, potem sta vlagatelja zahteve za spremembo osebnega imena oba starša skupaj (2. odstavek 7. člena ZOI). To pomeni, da imata le oba roditelja skupaj materialno upravnopravno pravico, da zahtevata spremembo osebnega imena. Če pa nasprotno roditelja mladoletne osebe živita ločeno, lahko glede na 3. odstavek 7. člena ZOI zahteva spremembo osebnega imena le tisti roditelj, pri kateri živi mladoletna oseba. Drugi roditelj (tisti, pri katerem mladoletna oseba ne živi), mora z zahtevo soglašati, sicer sprememba osebnega imena na temelju 3. odstavka 7. člena ZOI ni mogoča. Vendar pa drugi roditelj nima pravice, da bi zahteval spremembo osebnega imena. Ni vlagatelj vloge, niti sam, niti skupaj z roditeljem, pri katerem živi mladoletna oseba.

Krog upravičencev za uveljavljanje pravice do spremembe osebnega imena je torej odvisen od tega, ali roditelja živita skupaj, ali ne. V tem primeru je mladoletna oseba živela pri materi. Zato je prišla v poštev uporaba 3. odstavka 7. člena ZOI.

Nepravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je otrokov oče razpolagal z zahtevkom, saj je zgolj preklical soglasje. Soglasje otrokovega očeta. je bilo po 3. odstavku 7. člena ZOI potrebno zaradi popolnosti vloge in zato, da je bilo o vlogi sploh mogoče vsebinsko odločiti. Ob času odločanja prvostopenjskega organa je bilo soglasje po ZOI še podano in je prvostopenjski organ o vlogi lahko odločal. Soglasje k zahtevi za spremembo osebnega imena je bilo sestavni del vloge. Soglasje je zato tožnika vezalo vsaj od takrat naprej, ko je zahteva za spremembo osebnega imena prispela do upravnega organa, saj se je s prispetjem vloge začel upravni postopek (1. odstavek 125. člena ZUP). Ker ZUP ne predvideva, da bi se podana izjava volje v upravnem postopku lahko preklicala, to torej ni mogoče. Ni potrebno odločiti, ali bi se nemara lahko izpodbijala zaradi zmote (smiselna uporaba 61. člena ZOR). Tožnik namreč niti ni trdil, da je ravnal dovolj skrbno. Za smiselno uporabo 61. člena ZOR torej manjka ena bistvenih predpostavk.

»Preklic podpisa«, kot je v pritožbi zoper prvostopenjsko upravno odločbo svoj naknadni preklic soglasja opisal tožnik, torej nima nikakršnega učinka na upravni postopek. Ne pomeni niti umika zahteve, niti zaradi njega naknadno ne odpade že prej dano soglasje. Drugostopenjskemu upravnemu organu zato ni bilo treba razjasniti, ali gre za pravno upoštevno izjavo o umiku, niti odpraviti prvostopenjske odločbe, niti ustaviti postopka, kot je zmotno menilo prvostopenjsko sodišče. Zmotno je prepričanje revidentke, da pride v poštev uporaba 3.a člena ZOI. 3.a člen ZOI se namreč uporablja le za otroke, ki jim je bilo priznano očetovstvo. To izhaja že iz 1. odstavka 3.a člena ZOI, potrjuje pa tudi 2. odstavek istega člena. Za ugotavljanje očetovstva pa v tem primeru sploh ni šlo. Ker se 3.a člen ZOI ne more uporabiti, tudi za uporabo 4. odstavka 9. člena ZOI ni nobenega razloga. S trditvami, ki jih je revidentka na novo postavila v reviziji o tožnikovem odnosu do svojega sina, pa se revizijsko sodišče glede na 2. odstavek 85. člena ZUS-1 ni ukvarjalo.

Vrhovno sodišče RS je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bilo materialno pravo v prvostopenjski sodbi uporabljeno zmotno, posledično pa tudi 1. odstavek 134. člena ZUP. S to sodbo je zato ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 94. člena ZUS-1).