Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje oceni višjega sodišča, da je vsebina toženčevega komentarja žaljiva tako za višje sodnike kot za sodnike prve stopnje in tiste osebe, ki pomagajo sodnikom pri delu. Gre za trditve, da sodišče ne bere vlog, ker ne upošteva ugovora zastaranja, da ne bere niti pritožb, pa bi jih moralo, da bi si sodniki zaslužili enormno visoke plače in si s tem olajšali slabo vest, ki jih mora pošteno črvičiti, če so vsaj malo poštene sorte, nadalje trditve o nizkem IQ avtorja umotvora take zahteve za plačilo sodne takse, ki bi moral poiskati službo z manj miselnimi napori, če je to sploh mogoče itd. Take trditve predstavljajo vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva že sama po sebi, žaljiva je tudi v subjektivnem pogledu v razmerju do konkretnih oseb, ki jim je namenjena. Poleg tega taka vrednostna ocena skuša jemati ugled sodstvu in izraža preziranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o denarni kazni.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo proti sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.2002 pod opr. št. VI P 882/98-13, s sklepom pa je toženca kaznovalo z denarno kaznijo 150.000 SIT zaradi žalitve sodišča. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija sklep o izrečeni denarni kazni, ker ni spodkopaval ugleda sodišča ali preziral sodstva, saj mu to nikoli ni storilo nič žalega. Njegovi izrazi bi bili bolj prefinjeni, če bi imel več izobrazbe, tako pa uporablja le osnovni šoli primerne izraze. V postopku je bilo storjeno nekaj zmot, ki jih zameri, vendar ne sodišču kot instituciji, pač pa konkretni strokovni sodelavki, ki je podpisala sklep z dne 16.12.2002. Z njim mu je prepustila na izbiro le dve možnosti: da plača tožnici zahtevanih 9.280 SIT ali da pritožbo taksira z 22.800 SIT. Da stane pritožba dvakrat več kot znaša sporni znesek, je skregano z zdravo pametjo. Doseči pravico se torej ne splača. S tako zahtevo se sodišče odkrito postavi na stran ene stranke. Sodišč pri taki sodni praksi sploh ne bi več potrebovali. Zato toženec vztraja pri svojem prepričanju, da je strokovna sodelavka storila hudo napako in ji ni več mesta na okrajnem sodišču. Pisanje, zaradi katerega je bil kaznovan, je treba razumeti le kot upravičeno kritiko strokovne sodelavke in nič drugega. Sicer pa ni res, da ni zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks. Da je to storil, je razvidno iz fotokopije pritožbe zoper prvostopno sodbo in zato to fotokopijo prilaga sedanji pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Toženčevo nestrinjanje s sklepom sodišča prve stopnje z dne 16.12.2002, ki je vseboval tudi zahtevo za predložitev dokaza o plačilu takse za pritožbo v znesku 22.800 SIT, je bilo neutemeljeno. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (prečiščeno besedilo v Ur. l. RS, št. 20/2004 - ZST) mora takso plačati tisti, ki predlaga opravo določenega dejanja. Po določbi 4. člena ZST obveznost za plačilo takse za vlogo nastane že takrat, ko se vloga izroči sodišču. Ali bo stranki ta strošek nasprotna stranka povrnila, je odvisno od uspeha v pravdi. Taksna tarifa določa višino takse v točkah. Tako je najnižja taksa za sodbo po tarifni št. 2/1 v zvezi s tarifno številko 1/1 v času izdaje sodbe znašala 600 točk. Po tarifni št. 3/1 je taksa za pritožbo dvojna in je bila torej najnižja taksa za pritožbo 1.200 točk. Glede na vrednost točke 19 SIT v času vložitve pritožbe je najnižja taksa za pritožbo znašala 22.800 SIT. Zahteva sodišča prve stopnje za plačilo takse je torej skladna z navedenimi določbami ZST in taksne tarife. Ali je taka ureditev pri sporih z nižjo vrednostjo ustrezna, je bila stvar zakonodajalčeve presoje. Ta je uredil tudi možnost taksne oprostitve in s tem stranki s slabim premoženjskim stanjem omogočil uresničitev pravice do pravnega sredstva. Vendar toženec v tej pravdi ni predlagal taksne oprostitve, kot je pravilno ugotovljeno tudi v sedaj izpodbijanem sklepu. Drugačne toženčeve trditve v pritožbi so neresnične. Sedaj predložena zatrjevana fotokopija pritožbe proti prvostopni sodbi to ni, čeprav toženec to zatrjuje. Predložena listina (priloga pod B1) je po vsebini in obliki sicer podobna originalni pritožbi na redni št. 14 spisa, vendar obstajajo tudi razlike v zamiku odstavkov v kasneje predloženi listini, večjemu razmaku med 4. točko in zadnjim besedilom, v ta razmak pa je vnešena prošnja za taksno oprostitev, pa tudi v datumu pritožbe in datumu predložene listine. Ker torej ne gre za fotokopijo originalne pritožbe, je neresnična toženčeva trditev, da je predlagal oprostitev plačila sodnih taks.

Doslej pojasnjeno pomeni, da je bilo neutemeljeno toženčevo ogorčenje (ali samo zamera) ob prejemu zahteve sodišča prve stopnje. Ni torej šlo za upravičeno kritiko, kot skuša prikazati v pritožbi. Njegova reakcija pa ni bila samo neprimerna, ampak po oceni tudi tega sodišča žaljiva. Če se toženec z zahtevo sodišča ni strinjal, bi lahko predlagal izdajo sklepa o odmeri sodne takse. Še pred vložitvijo pritožbe ali istočasno z njo pa bi lahko predlagal taksno oprostitev. Namesto tega je na taksni opomin na hrbtno stran zapisal svoj komentar in ga poslal sodišču. Vsebine in tona tega komentarja ni mogoče pripisati toženčevi nižji izobrazbi, kot zatrjuje v sedanji pritožbi. Čeprav ima toženec le osnovnošolsko izobrazbo, pa je njegovo izrazoslovje bogato in slikovito, kar izhaja tudi iz drugih njegovih vlog v spisu, ki pa kljub slikovitosti niso vse žaljive. Ne glede na to pa mora tudi človek, ki ima le osnovnošolsko izobrazbo, svoje pravice v postopku uresničevati tako, da ne žali sodišča, njegovega osebja, druge stranke in drugih udeležencev v postopku.

Neupoštevna je toženčeva opredelitev v pritožbi, da njegove besede niso bile namenjene sodišču kot instituciji ampak konkretni strokovni sodelavki, saj strokovni sodelavec pomaga sodišču pri opravljanju pravnega dela (prvi odstavek 58. člena Zakona o sodiščih). Sicer pa komentar na hrbtni strani taksnega opomina sploh ne omenja strokovne sodelavke. Namenjen je vsem tistim, ki berejo pritožbe, "če jih sploh berejo", kot navaja toženec v svojem zapisu.

Vrhovno sodišče pritrjuje oceni višjega sodišča, da je vsebina tega komentarja žaljiva tako za višje sodnike kot za sodnike prve stopnje in tiste osebe, ki pomagajo sodnikom pri delu. Gre za trditve, da sodišče ne bere vlog, ker ne upošteva ugovora zastaranja, da ne bere niti pritožb, pa bi jih moralo, da bi si sodniki zaslužili enormno visoke plače in si s tem olajšali slabo vest, ki jih mora pošteno črvičiti, če so vsaj malo poštene sorte, nadalje trditve o nizkem IQ avtorja umotvora take zahteve za plačilo sodne takse, ki bi moral poiskati službo z manj miselnimi napori, če je to sploh mogoče itd. Take trditve predstavljajo vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva že sama po sebi, žaljiva je tudi v subjektivnem pogledu v razmerju do konkretnih oseb, ki jim je namenjena. Poleg tega taka vrednostna ocena skuša jemati ugled sodstvu in izraža preziranje. Svoje nezadovoljstvo bi toženec moral in mogel uveljavljati s pravnimi razlogi in na že opisan način, ne pa z žaljivo vrednostno oceno.

Toženec v pritožbi ni izrecno izpodbijal višine izrečene denarne kazni. Vrhovno sodišče je v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti in ob primerjavi z višinami denarnih kazni v podobnih zadevah ugotovilo, da je izrečena kazen ustrezna teži žaljive vrednostne ocene.

Ker po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.