Jedro

Če ni razlogov za obvezno obrambo in je predsednik senata obsojenca poučil o njegovih pravicah, med drugim tudi o pravici do zagovornika iz razloga po 1. odstavku 71. člena ZKP, obsojenec pa takšne zahteve ni podal, ne gre za kršitev pravic obrambe.

Izrek

Zahteva obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obdolženec se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojena D.S. in R.F. spoznalo za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Obsojenemu D.S. je izreklo kazen pet mesecev zapora, obsojenemu R.F. pa kazen tri mesece in en dan zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu od 6.9. do 7.12.2004. Oba obsojenca pa je oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenega D.S. zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni D.S. dne 29.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da so se mu na sojenju zgodile krivice, ker mu ni bila zagotovljena pravna pomoč zagovornika po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni pridobilo psihiatričnega izvedenskega mnenja in mnenja o poškodbah, ki jih je dobil nekaj dni pred kaznivim dejanjem, ni pa upoštevalo, da je bil več kot dva in pol meseca na zdravljenju zaradi odvisnosti. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 26.4.2006, smiselno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve Kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vlivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 420. člena ZKP.

2. Obramba s pomočjo zagovornika je pravica obdolženca v kazenskem postopku. Zakon o kazenskem postopku v določenih primerih, navedenih v 1., 2. in 3. odstavku 70. člena ZKP zaradi obdolženčevih osebnih lastnosti (nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani), posebnega stanja (odvzem prostosti, pripor) ali drugih posebnih okoliščin (vročitev obtožnice zaradi kaznivega dejanja za katerega je predpisana kazen osem let zapora ali hujša kazen) predpisuje obvezno obrambo z zagovornikom. V primerih iz 1. do 3. odstavka 70. člena ZKP mora zato sodišče obdolžencu, ki si zagovornika ne vzame sam, le tega postaviti po uradni dolžnosti. Po določbi 1. odstavka 71. člena ZKP pa se v primeru, če ni pogojev za obvezno obrambo, obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah sam ne more plačati zagovornika, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojencu s tem, ko mu sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, pravica do obrambe ni bila prekršena, kar je pravilno v svoji odločbi ugotovilo že sodišče druge stopnje (stran 2). Za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti niso bili podani zakonski razlogi iz 70. člena ZKP. Pred pričetkom glavne obravnave dne 7.12.2004 pa je predsednik senata obsojenca poučil o njegovih pravicah, med drugim tudi o pravici do zagovornika iz razloga po 1. odstavku 71. člena ZKP, vendar pa obsojenec takšne zahteve na glavni obravnavi ni podal. 3. Prištevnost obdolženca se v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja. Ugotavlja se samo njegova neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Po določbi 1. odstavka 265. člena ZKP sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca takrat, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

Obsojenec, ki se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branil z molkom, predloga za psihiatrični pregled in poizvedbe o poškodbah (kar obsojenec izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (stran 7 sodbe sodišča prve stopnje, stran 2 sodbe sodišča druge stopnje) se sodišču ni vzbudil sum v prištevnost obsojenca. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na zagovor soobsojenca presodilo, da opitost obeh obsojencev, ki sta bila oba tudi vajena uživanja alkoholnih pijač, ni bila takšna, da bi se postavilo vprašanje v prištevnosti obsojenega S. Glede na način izvršitve dejanja (obsojeni S. je pri dejanju pokazal spretnost, ko se je preko droga povzpel na splav in začel z vlamljanjem) in njegovo obnašanje po prihodu policistov (ko se je obsojenec potuhnil, se usedel na tla in delal nevednega) je sodišče ocenilo, da obsojenčeve sposobnosti kljub njegovi vinjenosti niso bile pomembneje okrnjene. Zato psihiatričnega pregleda obsojenca ni odredilo. Tem razlogom je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je pritožbo obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo.

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti "da ni bil nihče zainteresiran, da bi se pridobilo psihiatrično mnenje ter mnenje o poškodbi, ki jo je pridobil par dni pred domnevnim kaznivim dejanjem" obsojenec izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje ter dejansko uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazoval, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov, v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.