Jedro

Tožniku, ki je bil oproščen plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče naložiti plačila sodne takse za sodno poravnavo, čeprav je na njeni podlagi pridobil nepremično premoženje. Oprostitev plačila sodne takse velja za vse takse postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker vrednost tožnikovega premoženja, kljub pridobljenemu premoženju ne presega premoženjskega cenzusa iz 27. člena ZSVarPre, bi bila s plačilom takse za sodno poravnavo bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep: - v I. točki izreka spremeni tako, da se razveljavi plačilni nalog P 51/2017-26 z dne 29. 8. 2017 in se ugotovi, da taksna obveznost ni nastala; - v II. in III. točki izreka se razveljavi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 29. 8. 2017 (I. točka izreka) in odločilo, da se tožnika ne oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (II. točka izreka). Odobrilo pa mu je obročno plačilo sodne takse v skupnem znesku 291,00 EUR s plačilom v štirih zaporednih mesečnih obrokih po 72,75 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je bil ugovor zavrnjen neutemeljeno. S sklenjeno sodno poravnavo je dobil določeno premoženje (stanovanjsko hišo, v kateri prebiva), kar njegovega slabega premoženjskega stanja ni spremenilo. V predmetnem postopku je bil, ker prejema denarno socialno pomoč, že oproščen plačila sodnih taks. Dodeljena mu je bila tudi brezplačna pravna pomoč. Oprostitev plačila sodnih taks bi morala veljati za celotni postopek, še posebej zato, ker se njegove slabe premoženjske razmere niso spremenile, četudi je formalno dobil stanovanjsko hišo. Slednja predstavlja predmet preužitne pogodbe, v kateri tožnik vseskozi stalno prebiva, zato se njegova dejanska situacija ni spremenila. S tem premoženjem ne more razpolagati, saj bi sicer ostal brez strehe nad glavo. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. V skladu z drugim odstavkom 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) bi moralo upoštevati dvakratnik primerne velikosti stanovanja, to je 60 m². Ob upoštevanju, da znaša uporabna površina tožnikovega stanovanja 78 m², bi presežek površine stanovanja nad površino primernega stanovanja znašal le 18 m². Posledično bi se zato kot premoženje tožnika lahko štel le znesek 9.136,44 EUR, kar pomeni, da tožnik ne presega zakonskega cenzusa določenega v 27. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in še vedno izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za taksno oprostitev ugodi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik je v predmetnem postopku vložil tožbo, s katero je zahteval razvezo pogodbe o preužitku in vračilo nepremičnin, ki jih je na njeni podlagi dal v last in posest tožencu. Postopek se je končal z dne 11. 7. 2017 sklenjeno sodno poravnavo, na podlagi katere sta si pravdni stranki razdelili stavbe, ki ležijo na nepremičninah parc. št. 1/1 in 1/2 k.o. X. 5. Prvostopenjsko sodišče je tožnika s sklepom P 125/2016 z dne 20. 6. 2016 oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Po sklenjeni sodni poravnavi je prvostopenjsko sodišče tožnika s plačilnim nalogom, zoper katerega je tožnik ugovarjal, naložilo plačilo sodne takse za poravnavo1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov ugovor.

6. Ker pritožba nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa oprtem na četrti odstavek 15. člena ZST-1, da se tožnik neutemeljeno upira plačilu sodne takse za poravnavo, ker je na podlagi sklenjene poravnave pridobil premoženje2. 7. Pritrditi je pritožbenemu stališču, da sklep o oprostitvi sodnih taks velja za vse takse postopka pred sodiščem prve stopnje in zato, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za drugačno odločitev, to je, da tožnika ne oprosti plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji.

8. Osrednje vprašanje, ki v pritožbenem postopku ostaja sporno, je, ali mora tožnik plačati sodno takso za sodno poravnavo (zanjo še vedno velja sklep o oprostitvi) zaradi z njo pridobljenega premoženja.

9. Materialnopravno podlago predstavljata določbi 13. in 15. člena ZST-1. Po določbah prvega in drugega odstavka 13. člena ZST-1 sklep o oprostitvi plačila sodne takse učinkuje od vložitve predloga dalje in velja za vse takse v postopku, za katerega je bil sklep izdan. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 mora stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, plačati ta del takse. Pogoj za uporabo navedene zakonske določbe, na katero se opira izpodbijani sklep, ni le dejstvo, da je tožnik na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobil premoženje, kot zmotno zaključi izpodbijani sklep (7. točka obrazložitve). Pravilna razlaga te določbe namreč narekuje presojo tožnikove zmožnosti plačila sodne takse.

10. Iz obrazložitve zakonskega predloga pri sprejemanju sedaj veljavnega 15. člena ZST-13 iz leta 2008 nedvomno izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, torej takšna, da stranki omogoča plačilo predpisane sodne takse, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje.

11. Merilo za pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki se sicer upošteva pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, je med drugim tudi vrednost premoženja upravičenca. Po določbi 27. člena ZSVarPre, ki se uporablja kot dopolnilni predpis v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks, do oprostitve plačila ni upravičena oseba, katere premoženje presega premoženjski cenzus (v času odločanja 14.042,88 EUR).

12. Tožnik, kot pravilno izpostavlja v pritožbi, ni pridobil premoženja, ki bi mu brez grožnje za lastno preživljanje omogočalo plačilo sodne takse. Zaradi s sodno poravnavo vrnjenega premoženja se njegovo slabo premoženjsko stanje, na podlagi katerega je bil s sklepom z dne 20. 6. 2016 oproščen plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ni spremenilo. Z vrnjenim premoženjem tudi ne more razpolagati, saj v hiši živi.

13. Pritrditi je pritožbi, da vrednost tožnikovega premoženja, tudi če se upošteva s sodno poravnavo vrnjeno premoženje, ne presega zakonskega cenzusa iz 27. člena ZSVarPre. Drugačno stališče izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča4 (15. točka obrazložitve) temelji na materialnopravno zmotni ugotovitvi velikosti in posledično nepravilnem izračunu primernega stanovanja. V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZUPJS se do vrednosti primernega stanovanja v premoženje ne štejejo stanovanja ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče. Način ugotavljanja in izračun primerne vrednosti stanovanja ureja Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki v prvem odstavku 14. člena določa, da je največja površina, pri kateri ni plačila lastne udeležbe ali varščine za enočlansko gospodinjstvo, 30 m². Ob ugotavljanju velikosti primernega stanovanja v skladu s 17. členom ZUPJS (enako drugi odstavek 24. člena ZSVarPre) je treba upoštevati njen dvakratnik, torej 60m². Ob upoštevanju ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je uporabna površina nepremičnine v kateri tožnik živi 78 m², znaša presežek uporabne površine stanovanja nad uporabno površino primernega stanovanja 18 m² in ne 48 m², kot upošteva izpodbijani sklep. Vrednost premoženja, ki se na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUPJS šteje kot premoženje tožnika, je glede na vrednost nepremičnine (39.592,00 EUR oziroma 507,58 EUR na m²) 9.136,44 EUR (18 m² x 507,58 EUR na m²), s čimer ni presežen premoženjski cenzus. Posledično je zato treba šteti, da bi bila s plačilom zahtevane sodne takse za poravnavo občutno zmanjšana sredstva, s katerim se tožnik preživlja.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep v I. točki izreka tako, da je razveljavilo plačilni nalog P 51/2017-26 z dne 29. 8. 2017 in ugotovilo, da taksna obveznost ni nastala (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 v zvezi s 34a. členom ZST-1. Glede oprostitve plačila sodne takse

15. Tožnik je bil, kot že obrazloženo, oproščen plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje (13. člen ZST-1), zato prvostopenjsko sodišče o njej ne bi smelo (ponovno) odločati. Morebitni ponovni predlog za taksno oprostitev bi moralo zavreči.5 Tožnik ni podal „novega“ predloga za oprostitev plačila sodne takse v smislu 12. člena ZST-1, temveč je v ugovoru zoper plačilni nalog zgolj vsebinsko navajal, da kljub sklenjeni sodni poravnavi dejansko sploh ni pridobil nobenega premoženja, saj so njegove premoženjske razmere še vedno enako slabe kot so bile že v času oprostitve plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče je zato II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 1. člena ZST-1).

1 Po taf. št. 1111 ZST-1 jo je odmerilo v znesku 291,00 EUR. 2 Tožniku so bili vrnjeni stanovanjska stavba, v kateri živi, stara stanovanjska stavba in kozolec, ki po opravljeni parcelaciji stojijo na nepremičnini parc. št. 1/3 k.o. X, ki je obremenjena s stvarno služnostjo. 3 „Novost tega člena predstavlja četrti odstavek, ki določa, da mora stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu (ne)uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Pridobitev premoženja v obravnavanem primeru mora biti dejanska, na primer kot rezultat uspešne izvršbe. Smiselno je namreč, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat plačati tudi sodno takso." (Poročevalec DZ RS, št. 7/2008). Tako tudi VSL I Cp 1186/2016 in II Cp 1808/2016. 4 Presojo ali tožnik razpolaga s premoženjem, ki presega zakonski cenzus, je opravilo sicer za potrebe odločanja o (ponovni) oprostitvi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji (II. točka izreka). 5 Primerjaj odločbe VSK I Cp 568/2017, VSK Cpg 463/2014, VSL II Cp 1511/2015, VSL II Cp 963/2017, VSL I Cp 2109/2013, VSL I Cp 352/2016 itd.