Jedro

Tožena stranka ni navedla, zakaj je uporabila določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Uradni list RS, št. 107/00, 31/01 in 88/01) za tožnico, ki je vložila vlogo za napredovanje pet mesecev pred uveljavitvijo določila.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 22. 1. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje v naziv svetovalke za tožnico socialno delavko - specialistko. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica kot socialna delavka - specialistka vložila predlog za napredovanje v naziv svetovalka pri Komisiji za podelitev nazivov tožene stranke v roku do 30. 4. 2001. Tožnica je navedla skupno število 49 točk. Tožena stranka je dodatno strokovno izobraževanje in usposabljanje 24-urni seminar Prevencije samomora za delavce v socialnem varstvu na podlagi 1. alinee 1. odstavka 23. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (Uradni list RS, št. 107/00, 31/01 in 88/01, v nadaljevanju: Pravilnik) vrednotila le z eno točko. Tožnica si je petletno sodelovanju v Klubu staršev in otrok s specifičnimi potrebami ovrednotila z desetimi točkami, tožena stranka pa je po b/6 točka 14. člena Pravilnika to ovrednotila z 2. točkama. Vodenje Skupine za samopomoč družine, ki imajo v domači oskrbi odrasle osebe s specifičnimi potrebami je tožnica ovrednotila s 15 točkami, tožena stranka pa po c/1 točki 14. člena Pravilnika s 3. točkami. Tožnica si je članstvo v Komisiji prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti v Splošni bolnišnici A ovrednotila s 4. točkami, tožena stranka pa je upoštevala b/5 točko 14. člena Pravilnika in to ovrednotila z 2. točkama. Tožena stranka navaja, da je za vodenje oziroma sodelovanje v istovrstni strokovni skupini, strokovnemu aktivu, programih, strokovnem društvu ali delovni skupini možno pridobiti točke v enem napredovalnem obdobju le enkrat in se pri tem sklicuje na 2. odstavek 14. člena Pravilnika. Ker tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je z uspešno končanim programom strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegla najmanj 35 točk, je komisija ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee 1. odstavka 5. člena Pravilnika.

Tožnica v tožbi navaja, da soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da si je seminar Prevencije samomora nepravilno ovrednotila z 2. točkama namesto z 1. točko in tako soglaša, da je zbrala namesto v prijavi navedenih 10 točk le 9 točk. Od predlaganih 39 točk za dodatno strokovno delo pa je tožnici tožena stranka priznala le 17 točk po Pravilniku in pri tem upoštevalo določbo Pravilnika, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 88/01 in začel veljati 9. 11. 2001 in je začel tako veljati celih pet mesecev po datumu za njeno napredovanje, ko je bil v veljavi Pravilnik, ki govori, da se dodatno strokovno delo strokovnih delavcev, povezano z izvajanjem socialno varstvene dejavnosti vrednoti oziroma točkuje glede na obseg, trajanje in glede na zahtevnost. Tožba tožnice se nanaša na točkovanja tožene stranke, ko jo je skupaj oškodovala za 22 točk, in sicer pri štiriletnem sodelovanju v strokovnem aktivu pri Komisiji prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti za 2. točki, petletno sodelovanje v skupini Klub staršev in otrok s specifičnimi potrebami za 8 točk in petletno vodenje Skupine za pomoč družinam, ki imajo v domači oskrbi odrasle osebe s specifičnimi potrebami za 12 točk. Tožena stranka je zmotno uporabila Pravilnik, ki je začel veljati šele 9. 11. 2001 in jo je na ta način postavila v neenakopraven položaj s tistimi strokovnimi delavci in sodelavci na področju socialnega varstva, za katere so bile odločbe o napredovanju v naziv izdane pred 9. 11. 2001 in tožena stranka je tako tožnico tudi oškodovala pri višini plače. Tožena stranka je pri tem kršila tudi 155. člen Ustave RS, ki določa, da zakoni in drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Tožena stranka je napačno uporabila 2. odstavek 14. člena Pravilnika, ta Pravilnik je stopil v veljavo šele 9. 11. 2001 in se zato lahko njegov učinek razteza le v naprej. Tožnica predlaga, da se tožbi ugodi in napadeno odločbo odpravi ali pa da sodišče samo odloči o stvari in ugodi predlogu tožnice, hkrati pa je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške in izplačati pripadajoče zamudne obresti od 1. 7. 2001 do izplačila razlike plače. Tožena stranka odgovora na tožbo ni poslala, predložila pa je upravni spis.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila predlog za napredovanje v naziv, ki ga je tožena stranka prejela 30. 4. 2001. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica v obdobju, ki se upošteva za napredovanje v naziv, zbrala skupno število 10 točk za uspešno udeležbo na programih strokovnega izobraževanja in usposabljanja. Tožena stranka je seminar Prevencije samomora ovrednotila z 1 točko namesto z 2, kot je to ovrednotila tožnica. Vendar se tožnica v tožbi strinja z ovrednotenjem tožene stranke in s tem, da je pri dodatnem strokovnem izobraževanju in usposabljanju zbrala skupaj namesto 10 točk 9 točk. Pač pa se tožnica ne more strinjati z ovrednotenjem njenega sodelovanja pri Komisiji prve stopnje za umetno prekinitev nosečnosti, sodelovanja v Klubu staršev in otrok s specifičnimi potrebami in vodenje Skupine za samopomoč družin, ki imajo v domači oskrbi odrasle osebe s specifičnimi potrebami. Tožnica je dodatno strokovno delo ovrednotila za vsako leto posebej, to je za štiri oziroma pet let sodelovanja oziroma vodenja. Tožena stranka pa je na podlagi 2. odstavka 14. člena Pravilnika tožničino delo za štiri oziroma pet let sodelovanja oziroma vodenja vrednotila tako, da je možno pridobiti točke v enem napredovalnem obdobju le enkrat in sicer za vodenje oziroma sodelovanje v istovrstni strokovni skupini, strokovnemu aktivu, programih, strokovnemu društvu ali delovni skupini.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik in pri tem upoštevala tako spremembe Pravilnika kot tudi dopolnitev Pravilnika, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 88/01 z veljavnostjo 10. 11. 2001, ko je bil Pravilnik dopolnjen z besedilom 2. odstavka 14. člena. Tožena stranka pa ni navedla svojih razlogov zakaj je uporabila določilo 2. odstavka 14. člena Pravilnika, ko iz spisa izhaja, da je tožnica vložila predlog za napredovanje v roku do 30. 4. 2001. Odločbe tožene stranke tako ni mogoče preizkusiti, ker ni pojasnila in ni navedla zakaj se je oprla na določilo 2. odstavka 14. člena, ki je stopilo v veljavo šele po tem, ko je preteklo obdobje za katerega tožnica predlaga svoje napredovanje v naziv svetovalke. Tožena stranka tako ni navedla razlogov zakaj se je oprla na citirano določilo in tudi ni navedla razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno njeno odločbo (4. in 5. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Tako se tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice glede povrnitve stroškov. V tem upravnem sporu je sodišče namreč odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.