Jedro

Tožnica ob spremembi tožbe ni navedla spremenjene vrednosti spornega predmeta. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej dopustilo spremembo tožbe, nato pa ugotovilo, da sta pravdni stranki vsak do 1/2 solastnika spornega stanovanja. Zahtevek za ugotovitev višjega tožničinega deleža je sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne 103.140 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožnica. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi narave odločitve v tej zadevi bo revizijsko sodišče povzelo le tiste revizijske navedbe, ki skušajo utemeljiti njeno dovoljenost. Revidentka navaja, da je tožbo zaradi določitve deleža na skupnem premoženju vložila dne 2.6.1994 ter vrednost spora ocenila s 50.000 tolarji. Ker se je zaradi uveljavitve novega ZPP mejna vrednost za dovoljenost revizije povišala ter so se spremenile tudi denarne vrednosti, je tožnica v vlogi z dne 13.4.2004 označila novo vrednost spornega predmeta na 1.050.000 tolarjev ter je zato po njenem naziranju revizija dovoljena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90/2005; ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek ter tudi ne gre za primer iz prvega odstavka 44. člena ZPP (facultas alternativa), je odločilna vrednost spornega premeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Kasneje tožnik tožbene vrednosti več ne more spreminjati. V obravnavani zadevi pa je tožnica storila prav to - vrednost spornega predmeta je na novo označila v pripravljalni vlogi dne 13.4.2004. V času po uveljavitvi novega ZPP sta bila opravljena dva naroka, pa tožnica na njih ni poskušala spremeniti vrednosti spornega predmeta, marveč je to storila šele kasneje v pripravljalni vlogi. Ne glede na takšno ravnanje pa uveljavitev ZPP v letu 1999 tudi sicer ni razlog, ki bi stranke (izjemoma) upravičeval, da prilagodijo vrednost spornega predmeta revizijski vrednosti, ki je določena v novem zakonu. O tem se je vrhovno sodišče že izjavilo in navedlo izčrpne razloge v zadevi II Ips 37/2001. Nosilni argument za takšno stališče je, da bi novi zakon, ki je zvišal vrednostno mejo za dovoljenost revizije od prejšnjih 80.000 SIT na 1.000.000 SIT, v prehodnih določbah lahko uzakonil pravila za zagotavljanje pravice do revizije, a tega ni storil. Ker revizija kot izredno sredstvo zoper pravnomočne odločitve sodišč ni ustavno zagotovljeno pravno sredstvo, takšna zakonodajalčeva odločitev ni ustavno neskladna.

Ne glede na zgoraj podane razloge, zaradi katerih revizija v obravnavani zadevi ne bi bila dovoljena, pa je v tej zadevi podana še dodatna okoliščina, zaradi katere si tožnica ni zagotovila pravice do revizije. Na naroku dne 11.5.2004 je namreč tožbo spremenila (namesto ugotovitve, da je sama lastnica sporne nepremičnine, odtlej zahteva ugotovitev, da je solastnica te nepremičnine do 85/100), vrednosti spornega predmeta pa pri tem ni navedla. Če tožnik spremeni tožbo, pri tem pa ne navede vrednosti spornega predmeta, si ni zagotovil pravice do revizije1. Tako se je pokazalo, da je tožnica vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti, saj ne le da vrednost spornega predmeta ne dosega 1,000.000 tolarjev kot mejne vrednosti za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP), ampak vrednosti spremenjenega spornega predmeta sploh ni navedla. Takšna revizija je nedovoljena in zato jo je moralo sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Op. št. 1: Primerjaj razloge sklepa VS RS, opr. št. II Ips 73/2002.