Jedro

Ker v pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden razlog za sklenitev, tožena stranka pa v sodnem postopku ni dokazala razloga, zaradi katerega naj bi s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta (ni dokazala, da je upad števila dijakov predvidela že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi), se pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje z dnem 31. 8. 2008 ni prenehalo, ampak ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto „učitelj strokovnih predmetov“, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja, in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku osem dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračunati bruto plačo v višini, kot bi ji bila obračunana, če bi delala na svojem delovnem mestu, plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila plače vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku osem dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.328,68 EUR, v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo.“ Pritožba zoper sklep o nedopustitvi razširitve tožbe se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 252,68 EUR v roku 8dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da ji delovno razmerje z dnem 31. 8. 2008 ni prenehalo, ampak ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povračilo stroškov postopka. S sklepom je postopek glede plačila regresa ustavilo ter ni dovolilo razširitev tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 7. 9. 2004 do 15. 9. 2004. Zoper sodbo sodišča prve stopnje in zoper 2. točko sklepa se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Izpodbijana odločba je nepravilna. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na ugotovitev, da se je pri toženi stranki v letih od 2004 do 2008 zmanjševalo število oddelkov, v katerih je poučevala tožnica, da se je zmanjševalo število vpisanih dijakov ter na podlagi izpovedi ravnatelja tožene stranke ter podatkov, pridobljenih od ... šole ..., zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga po 109. členu ZOFVI. Po jezikovni razlagi navedenega člena je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dopustna, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi bilo takšno predvidevanje razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, pač pa iz njenih navedb in izpovedi ravnatelja tožene stranke izhaja, da se tožena stranka sklicuje na zmanjšanje obsega vpisa dijakov ex post, gledano za nazaj, ni pa bilo predvidevanje o zmanjšanem obsegu vpisa pri njej prisotno ob samem sklepanju pogodb s tožnico. V nobeni od pogodb o zaposlitvi ni naveden domnevni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožnica je bila edina, ki je poučevala strokovne predmete s področja ekonomije, zato tudi iz tega razloga ni mogel obstajati zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožnica je štirikrat zaporedoma sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in to vsakokrat za opravljanje istega dela, zmanjšanje števila dijakov ni bilo v vzročni zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas. Dejanski razlog ni bilo predvideno zmanjšanje obsega vpisa dijakov, ampak je imela tožena stranka druge razloge, ki pa niso zakonski razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tudi ni mogoče slediti izpovedi direktorja, da naj bi prav zmanjševanje števila dijakov onemogočalo sklepanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ni se opredelilo do izpovedi tožnice, ki je povedala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas manjkajoča pedagoško andragoška izobrazba in manjkajoči strokovni izpit. Sodišče prve stopnje je kot pomembno okoliščino navedlo, da mora tožena stranka dobiti soglasje za razpis delovnih mest za določen in nedoločen čas, ministrstvo nima te pravice in pristojnosti. Ravnatelj tudi ni imel obveznosti, da bi prvenstveno zagotavljal delo učiteljem, ki so zaposleni za nedoločen čas na drugih šolah. Nobena takšna obveznost ne obstoji. Iz podatkov ... šole ... izhaja, da je bil pravi in resnični razlog za to, da tožena stranka s tožnico v šolskem letu 2008/2009 ni več hotela skleniti pogodbe o zaposlitvi, zagotavljanje manjkajočega števila ur pouka trem delavkam ... šole ... in ne zatrjevano zmanjšanje števila dijakov pri toženi stranki ali zmanjšane potrebe po delu tožnice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice o pomenu protizakonito sklenjenih podjemnih pogodb. Tožena stranka je tožnici tekom postopka dvakrat ponudila zaposlitev na istem delovnem mestu, ki se je začasno sprostilo zaradi odsotnosti delavke zaradi bolniškega staleža. Izpodbijana odločitev predstavlja neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri mora biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno naveden v sami pogodbi o zaposlitvi, sicer je pogodba o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni dopustilo razširitve tožbe, odločitev v tem delu ni obrazložena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo napačno uporabilo.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v obdobju od 7. 9. 2004 do 31. 8. 2008 na delovnem mestu poučevanje strokovnih predmetov s področja ekonomije v okviru štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V vseh štirih pogodbah o zaposlitvi razlog sklenitve ni naveden in tudi iz vsebine sklenjenih pogodb o zaposlitvi ne izhaja, zakaj je prišlo do zaposlitve za določen čas.

Razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas so taksativno določeni v 1. odstavku 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in za toženo stranko dodatno v 6. in 7. odstavku 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS št. 12/96 in naslednji). Z novelo ZOFVI-D (Ur. l. RS št. 79/2003) je bil za zaposlene v javnih vrtcih in v javnih šolah opredeljen še dodaten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je dopuščal sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas poleg primerov določenih z ZDR tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov.

Prvi odstavek 29. člena ZDR sicer res ne opredeljuje kot bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi določitve razloga v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, vendar po oceni pritožbenega sodišča mora pogodba o zaposlitvi za določen čas kljub temu vsebovati razlog glede na to, da gre za eno izmed zakonsko opredeljenih posebnih pogodb o zaposlitvi, za katere veljajo glede njihove opredelitve posebne zakonske določbe. Ker po naši delovnopravni zakonodaji pogodba o zaposlitvi za določen čas predstavlja izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba zakonske določbe, ki jo urejajo razlagati ozko in v smislu preprečitve zlorabe tega instituta, tako, da ne bi prihajalo do fiktivnega zaposlovanja za določen čas. Ker gre za izjemo, mora delavec že ob nastopu dela oziroma, ko podpiše tako pogodbo o zaposlitvi vedeti, iz katerega razloga sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas naveden razlog, ki opravičuje sklenitev take pogodbe o zaposlitvi, naveden oziroma opredeljen, izhaja tudi iz 1. odstavka 77. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in med drugim veže njeno prenehanje tudi na prenehanje razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Zato je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne opredeljuje razloga oziroma iz njene vsebine ne izhaja, zakaj je prišlo do zaposlitve za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, kar ima za posledico transformacijo pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas v nedoločen čas.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je v konkretnem primeru prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z delovnopravno zakonodajo, saj dejansko razloga za sklenitev take pogodbe ni bilo, potem, ko je tožnica v letu 2005 pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo in v letu 2006 (7. 3. 2006) opravila strokovni izpit, kar je pogoj za opravljanje dela po 92. členu ZOFVI. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da so bile pogodbe o zaposlitvi s tožnico od leta 2004 do 2007, sklenjene v skladu z ZOFVI, ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal razlog, ki ga predvideva 109. člen ZOFVI. Le-ta določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko, poleg primerov v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002), sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov. Sledilo je izpovedbi ravnatelja tožene stranke, da je ocenil (zadnja pogodba o zaposlitvi), da s tožnico ne more več skleniti pogodbe o zaposlitvi ter da mora prvenstveno zagotoviti delo delavcem iz drugih šol, ki so zaposleni za nedoločen čas. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni dokazala, da je upad števila dijakov predvidela že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Nasprotno, zgolj na podlagi dejstva, da so se zmanjšale potrebe po zaposlitvi tožnice (upad števila dijakov), je tožena stranka štela, da je z njo že vnaprej sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar pa ni pravilno, kot to opozarja pritožba.

Ker v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bi naveden razlog, tožena stranka pa ni niti tekom sodnega postopka dokazala razloga, zaradi katerega je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, je bila po oceni pritožbenega sodišča pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, zaradi česar je treba šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar pomeni, da je njen zahtevek utemeljen.

Glede na navedeno in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnice po transformaciji pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen v nedoločen čas, ugodilo. V posledici take odločitve je pritožbeno sodišče ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zaradi spremembe odločbe je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti o stroških postopka. Ker je tožnica v sporu uspela, ji je tožena stranka dolžna v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT – Ur. l. 67/2003 in naslednji) in sicer: 300 točk za tožbo, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za 3., 4., 5. in 6. pripravljalno vlogo po 150 točk, za poravnalni narok 300 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk ter za dva naroka po 150 točk in čakanje na narok 40 točk, skupaj 2365 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 1.328,68 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do stroškov za pritožbo v višini 450 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke, 25 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 252,81 EUR.

Glede pritožbe zoper sklep, da se ne dovoli razširitev tožbe: Tožnica je z vlogo z dne 13. 2. 2009 spremenila tožbo tako, da je poleg zahtevka za transformacijo zahtevala še obstoj delovnega razmerja od 7. 9. 2004 do 15. 9. 2004 z vsemi pravicami in obveznostmi. Tožena stranka je izjavila, da takšni spremembi tožbe nasprotuje. Glede na določilo 185. člena ZPP, da je za spremembo tožbe, ko je vročena toženi stranki, potrebna njena privolitev, da pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu med drugim ugotavljalo, ali bi bila dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri tem je zaključilo, s takšnim zaključkom pa se pritožbeno sodišče strinja, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna, ker bi bilo potrebno izvajati še dodatne dokaze.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.