Jedro

V primeru poravnave, ko se stranke ne dogovorijo o stroških, velja pravilo,da vsaka stranka trpi svoje stroške.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi tudi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožeči stranki, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 36.958,00 SIT v 15 dneh, vse pod izvršbo. Obrazložilo je, da je svojo odločitev o stroških oprlo na načelo uspeha v pravdi in je tako najprej odmerilo pravdne stroške v skladu z odvetniško tarifo, upoštevalo procent uspeha ene in druge stranke ter ob pobotanju obeh zneskov naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki.

Tožeča stranka izpodbija prej navedeni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 353. člena v zv.

s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje izvensodne poravnave ne bi smelo uporabiti za podlago pri izračunavanju uspeha v pravdi, temveč bi moralo tožeči stranki priznati celotne pravdne stroške, ker sta se pravdni stranki na zadnji glavni obravnavi dogovorili, da o njihovi višini odloči sodišče. Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta na zadnjem naroku dne 11. 9. 1996 sklenili poravnavo, v njej sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči poravnala vso škodo oz. zavarovalnino iz nastalega škodnega dogodka.

Odločitev o stroških pa sta prepustili v presojo in odmero sodišču prve stopnje. Pri sodni poravnavi se stranke navadno dogovorijo, kako se bodo plačali stroški postopka iz poravnave. Poravnava se glasi tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške, da nosi ena stranka vse stroške ali pa se določi drugačno razmerje. Če pa se stranke v poravnavi ne dogovorijo o stroških, velja pravilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške (prvi odstavek 159. čl. ZPP). Stranke tako ne morejo prepustiti sodišču odločitev na podlagi katere naj ena stranka plača drugi pravdne stroške, kadar se postopek konča s poravnavo.

Sodišče torej, če ni izrecnega dogovora, ne more sprejeti drugačne odločitve kot je navedena v prvem odstavku 159. člena ZPP. V predmetni zadevi pa se stranki nista dogovorili ob sklepanju poravnave o načinu plačila stroškov, kasnejšega dogovora pa ni moč upoštevati, zato bi sodišče prve stopnje lahko odločilo le v skladu s prvim odstavkom 159. člena ZPP in nič drugače. Po vsem obrazloženem je bilo treba pritožbi delno ugoditi, ter na podlagi 4. točke prvega odstavka 373. člena v zv. s 381. čl. ZPP odločiti, kot sledi iz izreka.

Tožnik priglaša tudi stroške za pritožbo v višini 24.937,50 SIT (375 točk). V pritožbenem postopku pa je samo delno uspel in sicer le v toliko, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka, ki se je končal s poravnavo, zato je bilo odločiti, kot to izhaja iz izreka o pritožbenih stroških (drugi odstavek 154. čl. v zv. z drugim odstavkom 166. člena ZPP).