Jedro

Za odločitev ni pravno pomembno, če prejšnji tožnikov delodajalec F. Z. in tožena stranka nista bila v medsebojnem pogodbenem razmerju, temveč je F. Z. s 30. 9. 2005 prenehal opravljati delo na bencinskem servisu Šmarje, ker je takrat prenehala veljati pogodba o partnerskem upravljanju bencinskega servisa med njim in lastnikom servisa O. d.o.o. in je z naslednjim dnem dejavnost na tem servisu prevzel toženec – prav tako na podlagi pogodbe o partnerskem upravljanju tega servisa, ki je bila sklenjena dne 30. 9. 2005. S tem je dejansko prišlo do prenosa gospodarske enote (bencinskega servisa), ki je ohranila svojo identiteto. Šlo je za enako dejavnost pred in po prenosu, na isti lokaciji, z istimi potencialnimi strankami, brez prekinitve, sicer pa je novi delodajalec prevzel tudi dva od treh prejšnjih delavcev.

Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem - brez pravice, da bi sam izbral, s katerim od delavcev bo nadaljeval delovno razmerje. Z dnem prenosa delavci enostavno nadaljujejo delovno razmerje pri prevzemniku. Nobene podlage ni, da bi jim delodajalec prevzemnik ponujal v podpis nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas med tožnikom in tožencem od 1. 10. 2005 dalje, naložilo tožencu, da prizna tožniku vse pravice iz delovnega razmerja in mu povrne stroške postopka, zavrnilo pa je zahtevek, da naj toženec tožniku predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu, uvrščeno v četrti tarifni razred.

Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju s F. Z. in je opravljal delo na delovnem mestu prodajalca na bencinski črpalki v Šmarjah. Ta delodajalec mu je pogodbo odpovedal dne 13. 10. 2005 – zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o upravljanju bencinskega servisa Šmarje z družbo O. d.o.o. in zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti zaradi upokojitve delodajalca. Isti bencinski servis je po pogodbi z dne 30. 9. 2005 prevzel toženec kot nov delodajalec, in sicer po pogodbi z O. d.o.o.. Kljub temu, da do nadaljevanja dejavnosti na istem bencinskem servisu ni prišlo na podlagi poslovnega razmerja med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in tožencem, je sodišče (tudi z upoštevanjem prakse Sodišča Evropskih skupnosti - SES) zaključilo, da je prišlo do spremembe delodajalca v skladu z določbo 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). To pomeni, da so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imel tožnik pri prejšnjem delodajalcu, s 1. 10. 2005 na podlagi samega zakona prešle na toženca. Ugotovilo je tudi, da je bil tožnik pripravljen opravljati delo pri tožencu kljub odklonitvi podpisa novo predloženih pogodb o zaposlitvi, kar pa v primeru pravnega prenosa ni pomembno. Zato je ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje se je oprlo na prakso SES, pri tem pa je poudarilo tudi, da za obstoj prenosa dejavnosti ni bistveno vprašanje, kdo je ekonomski lastnik (v tem primeru lastnik bencinske črpalke Šmarje) in da za nastanek pravnih posledic vstopa novega delodajalca v položaj delodajalca prenosnika ni bistveno, ali ima novi delodajalec morebiti že sklenjene pogodbe o zaposlitvi tudi z drugimi delavci. Nepomembno za odločitev je tudi, ali je prejšnji delodajalec tožniku izplačal odpravnino, saj so učinki prenosa nastopili dejansko 1. 10. 2005 in je že tega dne toženec vstopil v pravni položaj delodajalca prevzemnika. Pri prejšnjem delodajalcu prenosniku mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana naknadno in po nepotrebnem.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Navaja, da je upravljanje bencinskega servisa prevzel od lastnika O. d.o.o. na podlagi pogodbe o partnerskem upravljanju bencinskega servisa Šmarje. Po tej pogodbi ni bil zavezan k zaposlitvi delavcev, ki so do tedaj opravljali delo na bencinskem servisu. Tožnikov prejšnji delodajalec F. Z. in toženec nista bila v razmerju in med njimi ni prišlo do prenosa dejavnosti, niti ni bilo konkludentnih dejanj, ki bi kazala na obstoj takšnega razmerja. F. Z. je po prenehanju pogodbe z O. d.o.o. servis predal tej družbi, ta družba pa jo je nato dala v upravljanje tožencu. Tudi dejanska primopredaja servisa ni bila opravljena med tožencem in F. Z.. Stališče sodišča, da je bistven prenos neke ekonomske entitete, je v tem primeru napačno, saj ima toženec v najemu tudi bencinski servis v Gračišču, kjer zaposluje tri delavce. Ker se mu je zaradi gradnje promet na tem servisu zmanjšal, je lastnika - O. d.o.o. prosil za znižanje stroškov, ta pa mu je ponudil v najem servis, v katerem je delal tožnik s sodelavcema. Sam se je odločil, da bo zaposlil za nedoločen čas le dva delavca. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presodilo, da morebitne že sklenjene pogodbe z drugimi delavci ne vplivajo na prenos. Toženec novega delavca tudi dejansko ni zaposlil, sicer pa ima kot najemnik izključno pravico, da delo organizira na način, kot sam presodi in z delavci, ki jih sam izbere. Gre za ustavno pravico do svobodne gospodarske iniciative in pravico, ki mu jo daje 22. člen ZDR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo, da je prejšnji upravljalec bencinskega servisa tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal; torej je odpoved postala pravnomočna in izvršljiva tako za prejšnjega kot za novega delodajalca.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. in 31. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revident se v uvodu revizije sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP, vendar v nadaljevanju oziroma v obrazložitvi revizije ne uveljavlja konkretnih kršitev določb postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ki naj bi jih storilo sodišče druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. V primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika (prvi odstavek 73. člena ZDR). Navedena določba sledi Direktivi 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri (v okviru) novem delodajalcu. V sodbi v primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedlo kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štelo, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedlo okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjevalo. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah.

9. Glede na navedeno tudi za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, če prejšnji tožnikov delodajalec F. Z. in tožena stranka nista bila v medsebojnem pogodbenem razmerju, temveč je F. Z. s 30. 9. 2005 prenehal opravljati delo na bencinskem servisu Šmarje, ker je takrat prenehala veljati pogodba o partnerskem upravljanju bencinskega servisa med njim in lastnikom servisa O. d.o.o. in je z naslednjim dnem dejavnost na tem servisu prevzel toženec – prav tako na podlagi pogodbe o partnerskem upravljanju tega servisa, ki je bila sklenjena dne 30. 9. 2005. S tem je dejansko prišlo do prenosa gospodarske enote (bencinskega servisa), ki je ohranila svojo identiteto. Šlo je za enako dejavnost pred in po prenosu, na isti lokaciji, z istimi potencialnimi strankami, brez prekinitve, sicer pa je novi delodajalec prevzel tudi dva od treh prejšnjih delavcev.

10. Na drugačno odločitev ne vplivajo revizijske navedbe toženca, da ima v najemu tudi bencinski servis v Gračišču, kjer zaposluje tri delavce, da se je odločil, da bo na bencinskem servisu Šmarje zaposlil le dva delavca in da ima izključno pravico organizirati delo na način, kot sam presodi. Namen zakonske ureditve v skladu z Direktivo je varovati delavce v primeru, ko se spremeni delodajalec in tem delavcem zagotoviti ohranitev njihovih pravic. To se očitno ne nanaša na pravice že prej zaposlenih delavcev pri delodajalcu, ki postane tudi prevzemnik zaradi pravnega prenosa. Njihove pravice se ne spremenijo. Tudi dejstvo, da ima delodajalec prevzemnik že zaposlene delavce, ne vpliva na njegove pravice in dolžnosti do delavcev delodajalca prenosnika. SES je jasno poudarilo, da se delavec v primeru prenosa ne more odpovedati pravicam, ki so mu zagotovljene s prisilnimi določbami Direktive, ker je varstvo delavčevih pravic stvar javnega interesa. Prav zaradi tega 3. člen Direktive določa (podobno tudi 73. člen ZDR), da pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa preidejo na pridobitelja. Na ta način pridobitelj oziroma prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem - brez pravice, da bi sam izbral, s katerim od delavcev bo nadaljeval delovno razmerje. Z dnem prenosa delavci enostavno nadaljujejo delovno razmerje pri prevzemniku. Nobene podlage ni, da bi jim delodajalec prevzemnik ponujal v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno se revizija tudi povsem neutemeljeno sklicuje na ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ali pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje del, bo delodajalec prevzemnik sklenil pogodbo o zaposlitvi (pravica do pogodbene svobode iz 22. člena ZDR).

11. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je prejšnji delodajalec F. Z. tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je do te odpovedi (z dnem 13. 10. 2005, ki jo je tožnik prejel dne 24. 10. 2005) prišlo že po ugotovljenem datumu prenosa, to je 1. 10. 2005. Gre za odpoved delodajalca, pri katerem tožnik zaradi prenosa dejavnosti ni bil več v delovnem razmerju. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki niso predmet revizije, izhaja tudi, da tožnik ni odklonil prehoda in opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku. Zato kasnejša odpoved ne vpliva na že pridobljeni status tožnika kot delavca v delovnem razmerju pri tožencu - prevzemniku bencinskega servisa. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bi bila lahko pomembna le, če bi do nje prišlo še pred ugotovljenim datumom spremembe delodajalca v skladu s 73. členom ZDR.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) kot neutemeljeno.