Jedro

Stranka, ki zahteva od nasprotne stranke, da predloži listino, ki je glede na njeno vsebino skupna za obe, mora zatrjevati, da je sama nima.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 762.623,90 SIT z zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za plačilo 7.626,30 SIT izvršilnih stroškov (1. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (1. točko izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (v celoti) zavrne, podrejeno pa, da jo (v izpodbijanem delu) razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da bi morala tožeča stranka predložiti originalno pogodbo, na podlagi katere uveljavlja tožbeni zahtevek. Tožena stranka je v vlogi z dne 19.1.1995 pojasnila, da prilaga fotokopijo pogodbe št. 100/95 z dne 3.1.1995, ker original "hrani g. F., ki ga je pod pretvezo, da je izgubil original, zadržal, vendar smo imeli v arhivu svojo kopijo." Tožena stranka v vlogi z dne 1.2.1996, pod katero se je podpisal kot direktor I.F., ni odgovarila na trditve tožeče stranke, pač pa je le zahtevala, "naj tožena (očitno tožeča) stranka v tožbi priloži overjeno fotokopijo originalne pogodbe, ki naj bi jo prejela po prej omenjenem ponarejenem dokumentu." Ker ni zanikala trditev tožeče stranke, da sama ima original pogodbe, ni bilo razloga, da bi sodišče ravnalo po določbi 1. odst. 233. člena ZPP.

Prav tako ni bilo razloga, da bi sodišče podvomilo v dejansko podlago tožbenega zahtevka. Tožena stranka ni niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku pojasnila, v čem se original pogodbe razlikuje od fotokopije, ki jo je predložila tožeča stranka. Tako sploh ni (bilo) jasno, kaj naj bi bil predmet dokazovanja, upoštevajoč, da tožena stranka ni nikoli trdila, da pogodba sploh ni bila sklenjena. To bi bilo tudi skrajno neverjetno, saj jo je tožeča stranka izpolnila, pa tudi tožena stranka je na njeni podlagi plačala avans v višini 1.500.000,00 SIT. Tožeča stranka je predložila rekapitulacijo gradbenih del (priloga A7 sodnega spisa), iz katere je razviden natančen obseg dela, ki naj bi bil opravljen. Tožena stranka je na naroku dne 7.7.1998 navedla, da so bila dela opravljena (torej prav tista iz rekapitulacije), vendar z zamikom. Do kakšnega zamika (časovnega ali kakšnega drugega) naj bi prišlo, ni pojasnila in za kaj takega tudi ni predložila nobenega dokaza. Njene vloge z dne 8.7.1998, sestavljene že po zaključku glavne obravnave, pa ni mogoče upoštevati.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (368. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).