Jedro

Ker iz tožbenih navedb ne sledi, da bi pogodbeniki določili rok za vrnitev posojila, ga morata posojilojemalca vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena OZ). Tožba je bila toženima strankama vročena na podlagi določila 142. člena ZPP. 1. 11. 2018 se je 15 dnevni rok iz četrtega odstavka 142. člena iztekel. Najmanj od 1. 11. 2018 sta bila toženca seznanjena, da tožnica od njiju zahteva vrnitev neplačanega dela posojila v znesku 7.000,00 EUR. Dvomesečni rok se je do 3. 1. 2019, ko na podlagi sodbe začne teči paricijski rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, nedvomno iztekel, zato je sodišče pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 372,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči v roku 15 dni solidarno plačata znesek 7.000,00 EUR (I. točka izreka) ter v korist proračuna Republike Slovenije stroške zastopanja tožnice po Bpp v višini 114,24 EUR in stroške sodnih taks v višini 315,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Zamudno sodbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženca v obrazložitvi navajata, da na tožbo nista odgovorila, ker je zaradi nesporazuma nihče ni odnesel k odvetniku. Navajata, da sicer živita skupaj, a nista zakonca, da posojilo ni bilo izročeno in da ga zato nista dolžna vrniti. Iz tožbe ne sledi, kdaj naj bi bila posojilna pogodba sklenjena, niti čas vrnitve posojila. Ker slednjega tožba ne vsebuje, nima potrebnih elementov za odločanje in ni mogoče presoditi, ali je posojilo že zapadlo, ali ne. Tudi, če bi bila posojilna pogodba sklenjena za nedoločen čas, bi ga bila posojilojemalca dolžna vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve naj mu posojilo vrne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zato so pritožbene navedbe, da toženca ne živita skupaj in nista zakonca ter nimata nikakršnega razmerja in da posojilo ni bilo izročeno, neupoštevne.

6. Iz trditev tožeče stranke v tožbi, ki so povzete tudi v zamudni sodbi, sledi: - da je tožeča stranka sestra prvotožene stranke in svakinja drugotožene stranke in da sta toženi stranki zakonca, - da je tožeča stranka toženima na podlagi ustne posojilne pogodbe, brezobrestno posodila znesek 7.600,00 EUR in da sta se toženi stranki zavezali, da bosta znesek po določenem času vrnili, - da sta toženi stranki tožeči stranki vrnili enkrat 100,00 EUR, enkrat pa 500,00 EUR in da preostanka v znesku 7.000,00 EUR do vložitve tožbe nista vrnili.

7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožba formalno popolna, ker je tožnica v njej navedla toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Jasno je napisala, da je obema toženima strankama na podlagi ustne posojilne pogodbe izročila znesek 7.600,00 EUR, da sta ji 600,00 EUR vrnila in da ostanek 7.000,00 EUR uveljavlja s tožbo. Ker toženca brezobrestnega posojila nista vrnila v celoti, kljub prošnjam in zahtevam tožeče stranke, razliko do 7.600,00 EUR, uveljavlja s tožbo.

8. Ker iz tožbenih navedb ne sledi, da bi pogodbeniki določili rok za vrnitev posojila, ga morata posojilojemalca vrniti po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

9. Tožba je bila toženima strankama vročena na podlagi določila 142. člena ZPP. 1. 11. 2018 se je 15 dnevni rok iz četrtega odstavka 142. člena iztekel. Najmanj od 1. 11. 2018 sta bila toženca seznanjena, da tožnica od njiju zahteva vrnitev neplačanega dela posojila v znesku 7.000,00 EUR. Dvomesečni rok se je do 3. 1. 2019, ko na podlagi sodbe začne teči paricijski rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, nedvomno iztekel, zato je sodišče pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

10. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo, njihova natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).