Jedro

Stvarna služnost na nepremičnini ni ustanovljena v korist določene osebe, ampak v korist gospodujoče nepremičnine. Zato glede izvrševanja ne more biti omejena samo na osebo vsakokratnega lastnika, ampak se razteza na vse, ki gospodujoče zemljišče uporabljajo. Posledično tudi za priposestvovanje stvarne služnosti ni pomembno, kdo - lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika - jo izvršuje. Prav tako se na služnost, priposestvovano v korist gospodujoče nepremičnine, lahko sklicuje vsakdo, ki gospodujočo nepremičnino uporablja, tudi tožena stranka, ki sicer ni njena lastnica, v pravdi zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, in sicer z ugovorom, da vznemirjanje v konkretnem primeru ni protipravno.

Izrek

I. Pritožba Mestne občine K. se zavrne in potrdi sklep z dne 19.8.2016. Mestna občina K. krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 19.8.2016. II. Pritožba A. K. se zavrne in potrdi sklep z dne 18.10.2016. A. K. in tožnika krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 18.10.2016. III. Pritožba Mestne občine K. in A. K. zoper sodbo in sklep z dne 30.9.2016 se zavrže. Pritožbi tožencev zoper sodbo in sklep z dne 30.9.2016 se ugodi, sodba in sklep v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Mestna občina K. in A. K. krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo in sklepom z dne 30.9.2016. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnikov in tožencev se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani pravdni zadevi tožnika kot skupna lastnika nepremičnin s parc. št. 1 in 2 k.o. L.1, ki v naravi predstavljata njuno dvorišče, tožita tožence zaradi vznemirjanja lastninske pravice na navedenih nepremičninah, in sicer zaradi vožnje po njiju brez njunega soglasja oz. dovoljenja in onemogočanja njihovega parkiranja na dvorišču. Zahtevata opustitev vsakršnega poseganja v njuno lastninsko pravico na navedenih nepremičninah, zlasti prenehanje z vožnjo z motornimi vozili in z onemogočanjem parkiranja. Eden izmed ugovorov tožencev v pravdi je, da so z vožnjami preko nepremičnin tožnikov zgolj izvrševali služnostno pravico poti, ki je bila priposestvovana v breme nepremičnin tožnikov in v korist služečih nepremičnin s parc. št. *3, *4 in 5 v lasti Mestne občine (v nadaljevanju MO) in parc. št. 6 v lasti A. K., zaradi česar uporaba poti naj ne bi pomenila protipravnega vznemirjanja lastninske pravice tožnikov. MO in A. K. sta priglasili stransko intervencijo v pravdi.

O pritožbi zoper sklep z dne 19.8.2016:

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stranska intervencija MO na strani četrte toženke KS Č. ne dopusti, ker ni izkazan pravni interes, ki bi bil potreben za njeno sodelovanje v predmetnem pravdnem postopku. Ob tem je odločilo, da se MO do pravnomočnosti sklepa lahko udeležuje postopka in se njenih pravdnih dejanj ne more izključiti.

3. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje MO. Njen interes je pravni, saj je četrta toženka del MO in so krajani četrte toženke, ki sporno pot, na kateri je priposestvovana služnost v korist gospodujočih nepremičnin v lasti MO, občani MO. Če bo četrta toženka v pravdi propadla, to pomeni, da tudi občani MO oz. krajani četrte toženke ne bodo mogli uporabljati služeče poti, ki kot edina vozna pot vodi do gospodujočih nepremičnin. Če bo prepoved voženj izrečena četrti toženki, bo posredno izrečena tudi njej. Ne drži, da priposestovanja služnosti ne more uveljavljati in varovati preko četrte toženke in obratno, saj stvarna služnost ni ustanovljena v korist določene osebe, ampak je spojena z nepremičnino, zato njeno izvrševanje in dokazovanje ni omejeno samo na lastnika gospodujoče nepremičnine. MO je že vložila tožbo na priposestvovanje služnosti poti po nepremičninah tožnikov in se ta vodi v pravdi P 1, vendar se njeno obravnavanje še ni pričelo. Predmetna pravda bo zato nedvomno zaključena pred pravdo P 1, kar pomeni, da če bo sodišče ugodilo tožbi za prepoved voženj po poti, krajani četrte toženke in s tem njeni občani kljub priposestvovani služnosti po poti do gospodujočih parcel ne bodo smeli voziti. Iz teh razlogov ima pravni interes, da kot intervenientka na strani četrte toženke sodeluje v postopku, saj se bo zavzemala, da bo sodišče pristopilo tudi k ugotavljanju priposestvovanja. Dejansko je tudi v razmerju do tožnikov, saj je sama lastnica gospodujočega zemljišča, tožniki pa služečega zemljišča in ima tudi iz tega razloga interes, da v pravdi uspe četrta toženka, saj slednja ne more biti imetnica stvarnih pravic in zato tudi ne imetnica lastninske pravice na konkretnih gospodujočih nepremičninah. Dejstvo pa je, da gospodujočo nepremičnino uporabljajo občani MO, ki so hkrati krajani četrte toženke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Da se intervenient lahko vmeša v pravdo, ki teče med dvema drugima subjektoma (strankama), mora imeti pravni interes (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ki je v tem, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, v slednji zmaga. Interes mora biti pravni, izhajati mora torej iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. S tem, ko intervenient pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese.2

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je MO s svojimi navedbami v vlogi, s katero je priglasila intervencijo na strani četrte toženke, in sicer, da je kot lastnica parcel št. *3, *4 in 5 priposestvovala služnost poti po parcelah tožnikov in ima zato tudi četrta toženka, ki sodi pod MO, pravico uporabljati sporno pot, dejansko zatrjevala svoj ekonomski in ne pravni interes za udeležbo v predmetni pravdi. Odločitev sodišča prve stopnje o nedopustitvi njene stranske intervencije se zato izkaže za pravilno. Pritožba je s polemiziranjem, ali se četrta toženka, ki ni lastnica domnevno služečih nepremičnin, lahko v predmetni pravdi sklicuje na priposestvovanje služnosti poti po nepremičninah tožnikov ali ne, ne uspe izpodbiti, saj to glede na povzete navedbe MO v zvezi z njenim interesom za intervencijo v pravdi, ni odločilno.

7. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker MO s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 18.10.2016:

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se stranska intervencija A. K. na strani prve in druge toženke ne dopusti, ker ni izkazan pravni interes, ki bi bil potreben za njeno sodelovanje v predmetnem pravdnem postopku. Ob tem je odločilo, da se A. K. do pravnomočnosti sklepa lahko udeležuje postopka in se njenih pravdnih dejanj ne more izključiti.

9. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje A. K.. Zatrjevano vznemirjanje lastninske pravice tožnikov je bilo s strani prve toženke in drugega toženca izvršeno v korist parcele, katere lastnica je, torej v korist nje same, saj parcelo urejata po njenem naročilu. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku bo prišlo do situacije, ko nepremičnine ne bo mogoče uporabljati in urejati po tretji osebi in ji bo zaradi tega nastala škoda, saj nepremičnine sama ne zmore obdelovati. Utemeljeno se zato zavzema, da bi sodišče sledilo ugovoru tožencev in ugotavljalo, da je po sporni poti, ki vodi po nepremičninah tožnikov, priposestvovala služnost poti. Sicer pa je tudi v pravnem razmerju do tožnikov, saj je sama lastnica gospodujočega zemljišča, tožnika pa služečega zemljišča in ima tudi iz tega razloga interes, da prva toženka in toženec toženec v pravdi uspeta. Njen pravni interes je torej utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, saj bo njena vsebina neposredno vplivala na njen pravni položaj.

10. Tožnika v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotujeta, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi A. K. s svojimi navedbami v vlogi, s katero je priglasila intervencijo na strani prve toženke in drugega toženca, in sicer, da je kot lastnica parcele št. 6, ki jo zanjo čistita prva toženka in drugi toženec, priposestvovala služnost poti po parcelah tožnikov in bo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku oškodovana, ker je navedena toženca ne bosta mogla več urejati, tega pa tudi sama zaradi zdravstvenih težav in starosti ne zmore, dejansko zatrjevala svoj ekonomski in ne pravni interes za udeležbo v predmetni pravdi. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o nedopustitvi njene stranske intervencije v predmetni pravdi se tako izkaže za pravilno. Pritožba je s polemiziranjem, ali se prva toženka in drugi toženec, ki nista lastnika domnevno služeče nepremičnine, lahko v predmetni pravdi sklicujeta na priposestvovanje služnosti poti po nepremičninah tožnikov ali ne, ne uspe izpodbiti, saj to glede na povzete navedbe v zvezi z interesom A. K. za intervencijo v tej pravdi, ni odločilno.

13. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti zgoraj navedenih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Glede na to, da A. K. s pritožbo ni uspela, tožnika pa z odgovorom nanjo nista v ničemer prispevala k rešitvi zadeve in zato ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo, je pritožbeno sodišče odločilo, da so dolžni kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 30.9.2016:

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo pravdni postopek v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za popravilo dvorišča, ustavilo (I. točka izreka), v preostalem delu pa tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencem naložilo opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnikov na nepremičninah s parc. št. *1 in *2, še posebej prenehanje vožnje z motornimi vozili preko dvorišča in onemogočanje parkiranja vozil tožnikov, in sicer vse v roku 15 dni od prejema odločbe (II. točka izreka). Tožencem je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožnikov v višini 1.508,32 EUR, in sicer tako, da je vsak izmed njih dolžan plačati četrtino zneska, tj. 377,08 EUR (III. točka izreka).

15. Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev (II. in III. točka izreka) se po pooblaščenki pravočasno pritožujejo MO, A. K. in toženci. Sodišče brez upravičenega razloga ni zaslišalo niti tožencev, niti predlaganih prič, čeprav so pri tem dokaznem predlogu vztrajali in ugovarjali procesno kršitev, saj ne drži, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno že z vpogledom v listinske dokaze. Kršena jim je bila pravica izjave v postopku in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke druge alineje 339. člena ZPP. Posledično je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in sicer je zaradi neizvedbe zaslišanja tožencev nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vznemirjanja s strani tretjega toženca in četrte toženke, zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič pa je ostalo neugotovljeno dejansko stanje glede zatrjevane služnostne pravice poti, pridobljene s priposestvovanjem. Če bi zaslišalo tožence, bi ugotovilo, da vznemirjanja s strani tretjega toženca po zaključku gradbenega posega ni bilo in tudi ne bo več, saj so se dela po Pogodbi za gradnjo gradbenega zidu pod večnamensko površino v L. z dne 7.11.2014 (gradbena pogodba v A29), ki je bila sklenjena med MO in četrto toženko kot naročnikoma in tretjim tožencem kot izvajalcem, zaključila v začetku leta 2015 in nikakršnih voženj gradbenih strojev, ki bi bili last tretjega toženca, po sporni poti za tem ni bilo več. Vznemirjanje s strani tretjega toženca iz tega razloga ne more biti trajno in ponavljajoče in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zoper njega zavrniti. To velja tudi za četrto toženko, ki po zaključku del novih ni več naročala. Tožnika nista niti izkazala, da ju namerava tretji toženec ponovno vznemirjati z namenom zasutja jarka. V tožbi sta sama navedla, da bi bila zaradi namena dokončanja igrišča in zasutja jame tožencem pripravljena dovoliti ponoven dostop do igrišča, iz česar izhaja njuno soglasje za vožnje za namen dokončanja igrišča in saniranja jame, poleg tega pa po vložitvi tožbe v nadaljnjih vlogah nista več navajala, da je s strani tožencev prišlo do nadaljnjih vznemirjanj tudi po vložitvi tožbe, kar samo po sebi dokazuje, da jih dejansko ni več bilo. Ne drži ugotovitev, da tretji toženec ni prerekal, da namerava ponovno na silo dostopati prek dvorišča tožnikov. Toženci so na naroku 24.5.2016 navedli, da je tretji toženec na parceli MO le izvajal podporni zid v letih 2014-2015, kar pomeni, da je prerekal navedbo po nameri ponovnega vznemirjanja. Materialnopravno stališče, da ima upravičenje za uveljavljanje priposestvovanja služnosti le lastnik gospodujočega zemljišča, bodisi v posebni pravdi, bodisi v pravdi zaradi vznemirjanja lastninske pravice v smislu predhodnega vprašanja, je materialnopravno zmotno. V negatorni pravdi je poleg tistega, ki je dejanje vznemirjanja storil, lahko pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je bilo vznemirjanje storjeno. V obravnavanem primeru je bilo to storjeno v korist A. K. in v korist MO, zato bi se sodišče moralo ukvarjati z ugovorom priposestvovanja in bodisi prekiniti predmetni postopek do pravnomočne rešitve pravde P 2, v kateri MO in A. K. uveljavljata priposestvovanje služnosti po sporni poti, ki teče po parcelah tožnikov, bodisi samo ugotavljati, ali je bila služnost priposestvovana v korist lastnikov. Bistvo služnosti je namreč v normalni uporabi gospodujočega zemljišča, zato izvrševanja služnosti ni mogoče omejiti le na lastnika.

16. Tožnika v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotujeta, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

17. Pritožba MO in A. K. ni dovoljena, pritožba tožencev pa je utemeljena.

18. Glede na zgoraj obrazloženi odločitvi naslovnega sodišča o zavrnitvi pritožb MO in A. K. zoper sklepa sodišča prve stopnje z dne 19.8.2017 in 18.10.2017 je odločitev o nedopustitvi njune stranske intervencije v predmetni pravdi pravnomočna. Ker to pomeni, da nista (več) upravičeni sodelovati v pravdi, njuni pritožbi zoper sodbo nista (več) dovoljeni (četrti odstavek 343. člena ZPP) in ju je zato pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP). Stroške pritožbenega postopka sta dolžni kriti sami (prvi odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP).

19. V zvezi s pritožbo tožencev pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi vseh elementov vznemirjanja lastninske pravice tožnikov na parcelah št. *1 in 2 in ugoditvi njunemu tožbenemu zahtevku zavrnilo že izpostavljeni ugovor tožencev, da so z vožnjami preko nepremičnin tožnikov zgolj izvrševali služnostno pravico poti, ki je bila priposestvovana v korist služečih nepremičnin s parc. št. *3, *4 in 5 v lasti MO in parc. št. 6 v lasti A. K.. Pojasnilo je, da ima materialnopravno upravičenje za uveljavljanje priposestvovanja služnosti lahko zgolj lastnik služeče nepremičnine, pri čemer ne more biti razlike, ali se uveljavlja s tožbo ali z obrambnim ugovorom v pravdi zaradi vznemirjanja lastninske pravice in da bi, če bi to upravičenje priznali tudi tretjim, lahko prišlo do situacije, ko bi se priposestvovanje služnosti uveljavljalo proti volji lastnika gospodujočega zemljišča. Kot je še pojasnilo, se zato z ugovorom priposestvovanja služnosti, ki so ga podali toženci, ki niso lastniki zatrjevanih gospodujočih zemljišč, ni ukvarjalo.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povzeto stališče sodišča prve stopnje preveč togo in ni pravilno. Stvarna služnost je v zakonu resda opredeljena ozko, tj. kot razmerje dveh lastnikov, gospodujočega zemljišča na eni in služečega zemljišča na drugi strani (primerjaj prvi odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), vendar pa subjektov stvarnega služnostnega razmerja oz., kot v predmetni zadevi, stvarnega služnostnega razmerja v nastajanju ne gre pojmovati tako omejeno. Ena ključnih prvin stvarne služnosti je namreč prav to, da ni ustanovljena v korist določene osebe3, pač pa je zavoljo lažjega in učinkovitejšega izkoriščanja gospodujoče nepremičnine ustanovljena v korist njenega vsakokratnega lastnika oziroma, preprosteje rečeno, ustanovljena je v korist gospodujoče nepremičnine4. Zato glede izvrševanja ne more biti omejena samo na osebo vsakokratnega lastnika, ampak se razteza na vse, ki gospodujoče zemljišče uporabljajo.5 Posledično tudi za priposestvovanje stvarne služnosti ni pomembno, kdo - lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika - jo izvršuje, odločilni so zlasti način, obseg in namen dejanske uporabe služečega zemljišča, čas trajanja uporabe ter odnos lastnika služeče nepremičnine do izvrševanja služnosti.6

21. Vse navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča vodi do zaključka, da se na služnost, priposestvovano v korist gospodujoče nepremičnine, lahko sklicuje vsakdo, ki gospodujočo nepremičnino uporablja, torej v obravnavanem primeru - kot trdijo - toženci, in sicer tudi na način, kot so to storili v obravnavani zadevi, z ugovorom, da vznemirjanje lastninske pravice tožnikov v konkretnem primeru ni protipravno. Argument za tak zaključek je, poleg zgoraj navedenega, tudi dejstvo, da bi se tretji, ki niso lastniki gospodujoče nepremičnine, a le-to uporabljajo, v primeru, da bi bila služnost poti vpisana v zemljiški knjigi, lahko uspešno sklicevali nanjo (glej obrazložitev v prejšnji točki), kar ob dejstvu, da naj bi bila služnost v obravnavanem primeru, kot se trdi, priposestvovana, pomeni, da mora veljati enako tudi v primerih, kot je obravnavani, ko v zemljiški knjigi ni vpisana. Če do nastanka služnosti pride na podlagi zakona - s priposestvovanjem (217. člen SPZ), je vknjižba namreč zgolj dekleratorna in ne konstitutivna.

22. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je ugovor tožencev v obravnavani zadevi, da je v breme nepremičnin tožnikov in v korist nepremičnin v lasti MO in A. K. prišlo do priposestvovanja služnosti vožnje z motornimi vozili in da so s spornimi vožnjami preko nepremičnin tožnikov zgolj izvrševali služnostno pravico, pravno dopusten in terja vsebinsko obravnavo. Ker sodišče prve stopnje le-te zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča ni opravilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v II. in III.7 točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).8 Ugotovljene pomanjkljivosti namreč glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi s tem strankama odvzelo pravico izjave in pravnega sredstva. V nadaljevanju naj zato sodišče prve stopnje ponovno odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka in vsebinsko obravnava povzeti ugovor tožencev, pri čemer naj, glede na to, da gre za predhodno vprašanje o (ne)obstoju priposestvovane služnosti poti v korist nepremičnin MO in A. K., postopa skladno s 13. členom ZPP in o tem bodisi samo odloči, bodisi prekine predmetni pravdni postopek in počaka na pravnomočno odločitev v zadevi P 2, ki v zvezi z obstojem zatrjevane služnosti, kot izhaja iz spisovnih podatkov, poteka med MO in A. K. kot tožečima strankama ter tožnikoma iz predmetne pravde kot toženima strankama.

23. Glede na razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnikov in tožencev pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča ime katastrske občine, ker gre povsod za nepremičnine v k.o. L.. 2 Lojze Ude v Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukič in Zobec, Pravdni postopek, zakona s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 268. 3 Izjema so t.i. neprave stvarne služnosti (primerjaj 226. člen SPZ). 4 Glej Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, str. 207 in Juhart, Stavrnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 885. 5 Primerjaj VSL Sodba in sklep I Cp 891/1994 z dne 23.11.1994. 6 Sodba VSRS II Ips 419/2008 z dne 24.11.2011. 7 Odločitev o stroških postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari. 8 Ker je pritožba že iz tega razloga utemeljena, presoja drugih pritožbenih očitkov s strani pritožbenega sodišča ni potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).