Jedro

Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo hude (V.) in ne med izjemno hude (VI). Poškodbe, ki sodijo v VI. skupino, so hujše od teh, ki jih je pretrpel tožnik: to so izguba obeh očes, popolna oglušitev, zlom hrbtenice s popolno prekinitvijo stržena in ohromitvijo obeh nog, mehurja in danke, dvojne amputacije druge hude trajne posledice, povezane s trajno nemočjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki spremeni tako, da se tožniku prisodi še 10.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2010 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 482,47 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in toženki, upoštevajoč nesporno ugotovljeno odgovornost njenega zavarovanca ter že izplačani del odškodnine, po njegovi valorizaciji, naložilo v plačilo 26.199,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2010 dalje do plačila, ter še obresti od 15.000,00 EUR od 14. 10. 2010 do 3. 2. 2011 (I. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. tč.). Upoštevaje uspeh tožnika je toženi stranki naložilo plačilo njegovih pravdnih stroškov v znesku 2076,15 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč.).

2. Zoper del zavrnilnega dela sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njegovemu zahtevku še za 39.900,00 EUR. Meni, da mu je sodišče dosodilo prenizko odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Podrobno našteva in opisuje poškodbe, njihovo zdravljenje ter bolečine in nevšečnosti, ki jih je ob tem pretrpel. Iz tega naslova bi moral dobiti še 15.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa zahteva še 24.900,00 EUR. Meni, da je treba njegove poškodbe uvrstiti med najhujše po Fischerjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb (VI. skupina). Sam je prejel odškodnino v višini 117 neto povprečnih plač, navaja pa, da je treba njegov primer primerjati s primeri: VS002324, kjer je oškodovanec prejel 130 plač, VS002092, kjer je oškodovanec prejel 153 plač, VS000129, kjer je oškodovanec prejel 166 plač, in VS000122, kjer je oškodovanec prejel 204 plače. Pritožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je od navedenih primerljiv le primer VS002324, kjer pa je šlo za bistveno mlajšo oškodovanko.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne in zadostne razloge o obsegu tožnikove škode, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pa mu je dosodilo nekoliko prenizko odškodnino, sicer pa je odločitev pravilna in zakonita.

6. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo mora ustrezati predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), to je zlasti stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu, teži in naravi poškodb, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Škodo in odškodnino zanjo je ob tem treba ustrezno umestiti med druge primere iz sodne prakse, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

7. Tožnikove telesne poškodbe, ki jih izpodbijana sodba povzema po izvedenskem mnenju v 6. točki obrazložitve (temu pritožnik ne nasprotuje, pač pa le ponavlja), sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo hude (V.) in ne med izjemno hude (VI). Poškodbe, ki sodijo v VI. skupino, so hujše od teh, ki jih je pretrpel tožnik: to so izguba obeh očes, popolna oglušitev, zlom hrbtenice s popolno prekinitvijo stržena in ohromitvijo obeh nog, mehurja in danke, dvojne amputacije druge hude trajne posledice, povezane s trajno nemočjo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in to ni sporno, da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: zdrobljen zlom zgornjega dela leve stegnenice, zlom leve črevnice, zlom desne kolčne sklepne ponvice, zlom zgornje veje desne sramne kosti in desne sednice, zlom II. - VII. rebra levo in II. - IV. rebra desno, zlom desne ključnice, udarnino pljuč, izliv krvi v desno prsno votlino, udarnino vranice, raztrganino oporka spodnjega dela debelega črevesa - danke, zlom prve in druge kuneiformne-nartne kosti z izpahom prve in druge stopalnice, rano na levem stopalu in na desnem stegnu, udarnino in raztrganino zunanje ovojnice spodnjega dela debelega črevesa – danke, pretres možganov, poškodbo več organskih sistemov, sepso, travmatski šok, zlom osnovnega členka levega kazalca in poškodbo ovojnice kitne mišice upogibalke za sredinec levice. Kontinuirano zdravljenje je trajalo več kot štiri leta; bil je skupno več kot 120 dni hospitaliziran, od tega 28 dni na intenzivnem oddelku, 22 dni je dihal z umetnimi pljuči, imel je 11 operacij v splošni narkozi ter številne druge nevšečnosti (jemanje zdravil, diagnostični postopki, pregledi, rehabilitacija), kot izhajajo natančneje iz izvedenskega mnenja strokovne komisije, ki ga povzema in na katerega se v celoti opirata tako prvostopenjska sodba kot tudi tožnikova pritožba. Tožnik je trpel dolgotrajne bolečine, skupaj 75 dni hude intenzitete, 6 – 8 mesecev srednje hude intenzitete, lahke pa eno leto, ki jih bo občasno trpel tudi v bodoče. 9. Ugotovljene so tudi tožnikove trajne posledice, ki zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost, in sicer v anatomskem in funkcionalnem smislu: kostne brazgotine na mestih zlomov in številne brazgotine na površju, manjša ohlapnost zunanjega dela leve prsne stene, ohlapnost mišičja levega spodnjega uda, lažja nestabilnost levega kolena, 2 cm krajše levo stopalo, lažje zavrta gibljivost v levem kolku, 2 cm krajši levi spodnji ud, laže omejena gibljivost v levem zgornjem in spodnjem skočnem sklepu ter nakazana šepajoča hoja na levo nogo. Tožnik je rojen leta 1969, oče štirih otrok, po poklicu gozdarski inženir, zaposlen kot vodja enote Z. v Č.. V svoje delo v službi in doma mora vlagati bistveno več naporov, hitreje se utrudi. Opustiti je moral rekreativno ukvarjanje z različnimi športnimi dejavnostmi in obdelovanje vinograda, občasno le še kolesari, nosi ortopedsko obutev. Zaradi navedenega trpi.

10. Ugotoviti je treba, da je tožnik kot zelo hud poškodovanec prejel sicer povprečno odškodnino med tistimi, ki se v zelo hudih primerih dosojajo; prejel je namreč približno 118 in pol neto povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je nekaj več od aritmetičnega povprečja večjega števila takih primerov, ki je 117, kjer se razpon giblje med 20 in 240 povprečnimi plačami, gledano vsoto prejete odškodnine za vse vrste nepremoženjske škode.(1)

11. V pritožbenem postopku je torej sporna (le) še delna zavrnitev odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečin zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti (čeprav je treba upoštevati kot satisfakcijo končni, skupni znesek); Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje določilo kot pravično denarno odškodnino 45.000 EUR, kar je približno 45 in pol neto povprečne plače v RS v času sojenja, za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti pa 60.000,00 EUR, kar je približno 61 plač.

12. Primerjava z zadevami, na katere se pritožnik korektno sklicuje (pravilno povzema skupne zneske odškodnin, izražene v povprečnih plačah), in še z nekaterimi drugimi podobnimi zadevami, v resnici pokaže, da je odškodnina za tožnika nekoliko prenizka, in sicer zlasti iz naslova telesnih bolečin in prestanih nevšečnosti.

V zadevi VS002092 (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 443/2007, zavrnjena revizija tožeče stranke) je oškodovanec prejel približno štiri plače več od tožnika za prestane telesne bolečine, ter približno 18 plač več za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, šlo pa je za mlajšega poškodovanca z delno hujšimi posledicami; V zadevi VS000129 (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 295/93; neuspešni reviziji obeh strank) je oškodovanec za primerljive telesne bolečine in nevšečnosti približno 14 plač več, ter približno 17 plač več za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, šlo pa je za bistveno mlajšega oškodovanca, ki je bil močno omejen tudi pri svojem delu, posledice pa je imel tudi na psihičnem področju; V zadevi VS000122 (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 278/93; uspešna revizija tožeče stranke) je oškodovanec za telesne bolečine in nevšečnosti prejel sicer približno 15 plač manj od tožnika, za zmanjšanje aktivnosti pa precej več (približno 50 plač), a je šlo za precej mlajšega oškodovanca, posledic pa ni mogoče ustrezno primerjati.

Le v zadevi VS002324 (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 327/2011; zavrnjena revizija tožeče stranke) je oškodovanka, ki je utrpela podobno hude poškodbe, trpela sicer nekoliko krajše obdobje hudih bolečin, iz tega naslova pa prejela približno 11 plač nižjo odškodnino od tožnika. Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je ob podobnih posledicah prejela približno 10 plač manj, čeprav je bila precej mlajša od tožnika;

13. Tudi v nekaterih drugih primerih (podobnih) hudih poškodb (V.) iz skupine poškodb okolčja in stegnenice so bile (skupno) prisojene višje odškodnine, npr. v zadevi II Ips 270/96, II Ips 52/97, II Ips 522/96 in II Ips 267/99. 14. Očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnika, je torej delno utemeljen, saj je glede na okoliščine konkretnega primera (zlasti še na številne druge tožnikove manj hude poškodbe) in glede na sodno prakso določena odškodnina iz tega naslova prenizka in jo je po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP pritožbeno sodišče zvišalo za 10.000,00 EUR (večje zvišanje ob pravkar navedenih kriterijih in primerjavah ne bi bilo utemeljeno).

15. Za pretrpljeno duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina v celoti ustreza predpisanim merilom, zlasti spričo dejstva, da tožnik še vedno lahko opravlja isto delo, kot pred nesrečo. 16. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v izpodbijanem delu sodbe ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl., 2. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. ZPP. Pritožnik je uspel s približno 25 % pritožbe, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti temu ustrezen del stroškov, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (795,00 EUR za takso, 942,40 EUR za pritožbo, 20 EUR materialnih stroškov, slednje dvoje povečano za 20 % DDV). Svoje pritožbene stroške krije tožena stranka sama.

(1) Glej Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 761.