Jedro

Ne gre za primer prenehanja delovnega razmerja na podlagi sporazuma oz. pisne izjave v primerih, kadar je delavcu prenehalo delovno razmerje za določen čas s potekom tega časa, čeprav mu je prejšnje delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 10.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 21.8.1992, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki taksativno našteva primere, ko zavarovanec denarnega nadomestila med breposelnostjo ne more uveljaviti, in sicer med drugim tudi v primeru, ko zavarovancu preneha delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma s pooblaščenim organom organizacije oziroma delodajalca. Člen 19. navedenega zakona je po mnenju tožene stranke treba uporabiti v povezavi s določbo 3. odstavka 1. člena tega zakona, ki določa, da se zavarovancem za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Ker je tožnici dne 14.4.1992 prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma z delodajalcem in je potem sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z drugim delodajalcem, po kateri ji je delovno razmerje prenehalo s potekom časa, na kar je pristala že ob sklenitvi te pogodbe, pa ni mogoče šteti, da ji je delovno razmerje prenehalo proti njeni volji. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da ji niti prvo, niti drugo delovno razmerje ni prenehalo po lastni krivdi ali po lastni volji, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pri prvem delodajalcu je prišlo zaradi preselitve družine v ..., drugo delovno razmerje za določen čas, pa ji je prenehalo zaradi poteka pogodbe, sklenjene za določen čas. Navaja še, da je tožena stranka v mesecu juniju 1992 v primerih, ki so podobni njenemu, začela izdajati zavrnilne odločbe, čeprav v zakonu za tako odločitev ni imela podlage, saj zakon ni bil spremenjen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l.RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB). Res je, kar navaja tožena stranka, da po določbi 1.alinee 1. odstavka 19. člena navedenega zakona ne gre pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavezancu, ki mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pisne izjave ali pisnega sporazuma z delodajalcem. Vendar na podlagi spisne dokumentacije ni mogoče zaključiti, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, ki ga obravnava navedena določba. Tožena stranka se je pri sklepu, da je podan dejanski stan iz navedene zakonske določbe, oprla zgolj le na sklep oziroma sporočilo podjetja ..., da je tožnici prenehalo delovno razmerje za nedoločen čas dne 14.4.1992 na podlagi sporazuma, kar po presoji sodišča ne more biti podlaga za sklep, da gre za primer iz 1. alinee 1. odstavka 19. člena navedenega zakona. Še zlasti, ker tožena stranka ugotavlja, da se je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri podjetju ... zaposlila pri drugem podjetju, kjer je sklenila delovno razmerje za določen čas. Delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, zato po presoji sodišča prenehanja delovnega razmerja za določen čas ni mogoče izenačiti s prenehanjem delovnega razmerja po sporazumu z delodajalcem, ki ima za posledico izgubo pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, kot to razlaga tožena stranka. Primeri prenehanja delovnega razmerja, v katerih zavarovanec pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati, so v 19. členu navedenega zakona taksativno našteti in jim ni mogoče dodajati še kakšnih drugih primerov s tako razlago 3. odstavka 1. člena navedenega zakona, kot jo je uporabila tožena stranka (t.j. da tožnik ni izgubil zaposlitve proti svoji volji, ker je sklenil delovno razmerje za določen čas). Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tožnici ne bi bilo mogoče priznati pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti npr. takrat, če bi tožena stranka ugotovila okoliščine, ki bi kazale na to, da je bilo delovno razmerje za določen čas, sklenjeno v nasprotju z veljavno delovnopravno zakonodajo oziroma z namenom pridobiti denarno nadomestilo. Takih okoliščin pa tožena stranka ne ugotavlja in v tej smeri v postopku tudi ni izvedla nobenih dokazov.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba nezakonita, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).