Jedro

Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 2. 2013 (I/1. točka); da se ugotovi, da je delovno razmerje tožniku nezakonito prenehalo z 22. 2. 2013 in traja od 22. 2. 2013 do odločitve sodišča prve stopnje, ter mu preneha s sodbo sodišča (I/2. točka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 2. 2013 do 4. 2. 2013 in od 22. 2. 2013 dalje priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in plačilom prispevkov za socialno varnost ter odvodom ustreznih davkov od bruto zneska plač (I/3. točka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova neizplačane plače za mesec januar znesek v višini 1.220,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2013 dalje do plačila ter poravnati prispevke za socialno varnost ter odvesti ustrezne davke od bruto zneska plače (I/4. točka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 101,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 dalje (I/5. točka). Odločilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 5. 2. 2013 do 21. 2. 2013. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 5. 2. 2013 do 21. 2. 2013 priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter mu obračunati plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, odvesti in plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje, v roku 15 dni (II. točka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova terenskega dodatka izplačati znesek v višini 198,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni (III. točka). Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 164,12 EUR, ter mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 dalje, v roku 15 dni (IV. točka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožnik v 15 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 64,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (V. točka).

Tožnik vlaga pravočasno laično pritožbo in navaja, da je delodajalcu ustno podal predlog za sporazumno odpoved delovnega razmerja in predložil prijavni obrazec za ZRSZ. Odgovor na predlog je bil, da bo delodajalec vprašal, kako ravnati. Poklical je po telefonu delodajalca in se z njim dogovoril, da bo nemoteno nadaljeval delo z A.A.. Dne 5. 2. 2013 je prišel na delo, pri čemer je ugotovil, da sodelavca A.A. ni na gradbišču ZD B., saj mu je delodajalec izrecno prepovedal prihod na gradbišče. Meni, da je začetek izostankov od 6. 2. 2013 in traja 5 delovnih dni. Tožena stranka je tožniku s podajo izredne odpovedi onemogočila kakršnokoli drugačno rešitev. V naglici postopka glavne obravnave dne 5. 3. 2014 se je pojavil terenski dodatek, kar pa ni sprejemljivo, saj se je celoten postopek tožnik boril za dnevnice, zato zahteva izplačilo 59 dnevnic. Ko je bila vložena tožba, mu je delodajalec plačal plačo po kolektivni pogodbi ali po pogodbi o zaposlitvi, tako da zahteva razliko med plačo nakazano na račun in plačo, izračunano po ustnem dogovoru. Zavrača podpis pogodb, datiranih 16. 3. 2012 in 15. 6. 2012, saj se je prvič seznanil s pogodbami v mediacijskem postopku. Tožnik je podal kazensko ovadbo na policiji, ki je zadevo odstopila tožilstvu. Pogodbe so ponarejene. V pritožbi bi tožnik rad dodal, da mu je s tem dejanjem bil odvzet dopust 8 dni, rad pa bi uveljavljal tudi pravico do izplačila ur, porabljenih na vožnji na delo, na C. in domov s službenim avtom. Seštevek je 90 ur. Navaja, da je z vztrajanjem sojenja tudi sam rasel s postopkom. Tako pritožbenemu sodišču predlaga, da zadevo še enkrat prouči in prične s ponovno obravnavo. Delodajalec je naklepno huje kršil njun ustni dogovor. Gre za goljufijo, saj so mu bila onemogočena vsa pogajanja v zvezi z odpovedmi pred tem dogodkom. Delodajalec ni posredoval nikakršnih dokazov, ki bi šli tožniku v prid. Delodajalec je nad tožnikom izvajal vertikalna in linearna šikaniranja.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, saj pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba je vsebinsko nejasna. Zakonska dolžnost delavca je, da vestno opravlja delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in v kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Sodišče je pravilno obrazložilo svojo odločitev z argumentacijo, da delavčevo zatrjevanje šikaniranja ne pomeni, da mu ni več potrebno prihajati na delo. V tem primeru ima delavec na voljo ukrepe, kot so na primer pisna zahteva za odpravo kršitev (prvi odstavek 204. člena ZDR), nenazadnje pa lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (112. člen ZDR). Na podlagi izpovedb obeh strank in drugih izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik za izostanek z dela od 4. 2. 2013 dalje ni imel soglasja, niti kakšnega drugega opravičljivega razloga, kot na primer odobren bolniški stalež ali letni dopust. Tožena stranka je celo zahtevala od tožnika, da mora opravljati svoje delo. Tako je tožniku dokazana očitana naklepna kršitev delovnih obveznosti zaradi neupravičenega izostanka (31. in 32. člen ZDR), saj je bil zaradi tožnikovega izostanka moten tudi delovni proces, ker je tožena stranka morala spreminjati razpored dela, ostali delavci pa so morali delati nadure, ker je na delu manjkal en delavec. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, in sicer, da ob upoštevanju interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Šlo je za samovoljni izostanek z dela, tožnik svoje odsotnosti niti ni obžaloval, poleg tega pa je navajal, da je dal v januarju 2003 sam toženi stranki ustni predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča o terenskem dodatku, češ da se je cel postopek boril za dnevnice in zato zahteva izplačilo 59 dnevnic. Sodišče je pravilno odločilo in se sklicevalo na 50. člen kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti in dosodilo, da mu pripada terenski dodatek v skupni višini 198,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2012 dalje. Tožnik ustnega dogovora o izplačilu drugačne plače ni dokazal. Zato je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za januar 2013 v znesku 1.220,00 EUR. Nova zatrjevanja tožnika o ponareditvi dokumentov, podpisov, itd. in novih dokaznih predlogov se ne morejo upoštevati, saj tožnik ne more navajati nova dejstva in nove dokaze, če ne dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (zavrnilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in tožene stranke pravilno ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo in izpodbijal zakonitost podane odpovedi pravočasno in sicer v roku 30 dni. Tožnik je podal pisni zagovor dne 15. 2. 2013 glede očitanih mu kršitev.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v drugi alineji prvega odstavka določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved iz razloga, ker je od 4. 2. do 11. 2. 2013 neupravičeno izostal z dela. Tožena stranka je tožnika celo večkrat telefonsko pozivala, naj pride na delo, vendar le-ta ni prišel in tudi ni imel opravičenega razloga za svoj izostanek. Tožnikovo pogojevanje, da bo prišel na delo le, če bo delal z A.A., pa ne more biti opravičljivo, saj mora delavec opravljati svoje delo glede na potrebe delovnega procesa, pri čemer ima delodajalec pravico, da organizira delovni proces tako kot meni, da je to zanj najbolj optimalno. Tožnik je bil torej neupravičeno odsoten z dela, tako da obstajajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR in sicer je delavec dolžan vestno opravljati svoje delo in upoštevati zahteve in navodila delodajalcev (31. in 32. člen ZDR). Glede na potrebna dejanja tožene stranke, ko je morala v rokih opravljati delo na objektu na Zdravstvenem domu B., je tudi jasno, da je tožena stranka povsem izgubila zaupanje v tožnika, tako da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je delodajalec tožniku predčasno podal izredno odpoved in mu s tem onemogočil kakršnokoli drugačno rešitev zaposlitve sprejemljive za oba. V predmetni zadevi je bila tožniku podana izredna odpoved, ki je enostranski akt delodajalca in pri kateri delodajalec ne more sodelovati pri odločanju oziroma pogojevati rešitev, pač pa ima le pravico do zagovora glede kršitev, kar pa je bilo tožniku omogočeno. Sodišče pa lahko presoja le zakonitost podane odpovedi.

Glede podpisa pogodb se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ko je ocenilo, da je tožnik izpovedal, da je podpis na pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 6. 2012 in z dne 16. 3. 2012 njegov, vendar je zatrdil, da teh pogodb ni podpisal on in da ne zna pojasniti, kako to, da so na pogodbah njegovi podpisi. Pojasnil je, da je nekaj podpisal - trikrat ter da so pogodbe „izgledale“ kot pogodba o delu. Tako je neupošteven tudi pritožbeni ugovor, da je podal ovadbo zaradi ponarejenih podpisov na pogodbah o zaposlitvi, pri čemer je sodišče pravilno odločilo, da tožnik ni dokazal, da bi se dogovoril za višje plačilo za svoje delo, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v pritožbi tudi navaja, da se je „v naglici postopka glavne obravnave dne 5. 3. 2014 pojavil terenski dodatek“, kar je nesprejemljivo, saj dejansko uveljavlja izplačilo dnevnic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi z dne 19. 3. 2013 postavil pod točko III tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova terenskega dodatka izplačati znesek v višini 198,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 8. 2012 dalje do plačila. Tudi iz zapisnika z glavne obravnave z dne 5. 3. 2014 nedvomno izhaja, da tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek v točki III. Tako je sodišče pravilno izdalo sodbo na podlagi pripoznave glede izplačila terenskega dodatka in sicer je ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je pravilno izdalo sodbo na podlagi 316. člena ZPP. Tožnik ni postavil tožbenega zahtevka za izplačilo dnevnic, tega tudi ne more postaviti v pritožbenem postopku, kot to zmotno meni.

Tožnik tudi ne more na novo uveljavljati v pritožbenem postopku, da mu je „s tem dejanjem odvzet dopust 8 delovnih dni“. Prav tako ne more postaviti zahtevek v pritožbenem postopku glede izplačila ur za delo na C. v višini 90 ur. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da ne more postaviti novih tožbenih zahtevkov šele v pritožbenem postopku, saj pritožbeno sodišče lahko odloča le o zahtevkih, o čemer je odločalo predhodno že sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre v večjem delu za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, prav tako pa v drugem delu njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.