Jedro

Kršitve 7. odstavka 364. člena ZKP z izostankom obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga v razlogih prvostopenjske sodbe ne gre šteti za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj gre pri obravnavani zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za ukrep procesnega vodstva sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahteva obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.02.1997 obsojenega S.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 2. odstavkom 8. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ-77 in naložilo zasebnemu tožilcu D.P. plačilo stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zasebnega tožilca D.P. ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in spoznalo obsojenega S.B. za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 65. člena KZ-77 in mu po 52. členu KZJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 65. člena KZ-77 določilo dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka zasebnemu tožilcu v znesku 147.040,00 SIT in povprečnine v znesku 50.000,00 SIT.

Vrhovno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenega S.B. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo Višjega sodišča v Celju. Obsojencu je naložilo v plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Obsojeni S.B. je dne 02.06.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev temeljnih pravic in svoboščin ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so le-te vplivale na zakonitost sodne odločbe, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in razveljavi pravnomočno odločbo. Obsojenec je pravočasno vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je prejelo Okrajno sodišče v Mariboru 13.07.1998, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer 1. odstavka 394. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče s tem, da je o pritožbi zasebnega tožilca odločalo na seji senata, pri čemer je ugotovilo drugačne okoliščine, v katerih je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje od tistih, kot je to ugotovljeno v oprostilni sodbi prvostopnega sodišča za uporabo instituta neznatne družbene nevarnosti.

Zasebni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Vložnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev naj bi bila v tem, da so razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi popolnoma nejasni. Kolikor bi prvostopenjsko sodišče ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, bi bila namreč odločilna dejstva popolnoma drugače ugotovljena že v razlogih oprostilne sodbe tega sodišča, zaradi česar ostajajo odločilna dejstva napačno ugotovljena in nejasna v sodbi pritožbenega sodišča, ki tako ni moglo pretehtati in oceniti dokaznega predloga obrambe, kar bi lahko odločilno vplivalo na končno odločbo. Drugostopenjsko sodišče tako v svoji sodbi ni moglo obrazložiti, zakaj je verjelo zasebnemu tožilcu in ne obrambi, saj predloga obrambe ni mogoče niti preizkusiti.

Očitano kršitev postopka vložnik povezuje s 7. odstavkom 364. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da mora v obrazložitvi sodbe navesti tudi, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank.

Vložnik meni, da bi moralo sodišče druge stopnje ob preizkusu prvostopenjske sodbe na pritožbo zasebnega tožilca po uradni dolžnosti, ko se vložnik - obsojenec glede na izrek oprostilne sodbe ni pritožil, ugotoviti ob izostanku obrazložitve v smislu 7. odstavka 364. člena ZKP absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je enako kršitev zagrešilo s svojo sodbo Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje, ko je pritožbena izvajanja vložnika - obsojenca v tej smeri zavrnilo, ker je štelo, da ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče je pritožbeni očitek vložnika v svoji sodbi zavrnilo z ugotovitvijo, da gre pri zavrnitvi dokaznega predloga obrambe pred sodiščem prve stopnje za ukrep procesnega vodstva, pri čemer izostanek obrazložitve ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zvezi z očitano kršitvijo vložnik uveljavlja tudi kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), in sicer v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, s čemer naj bi bila kršena temeljna človekova pravica, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Vložnik zato ne sprejema ravnanja sodišča druge stopnje, pa tudi sodišča tretje stopnje. Meni, da sta obe navedeni sodišči spregledali, da ni mogel oziroma mu je bila onemogočena izvedba vsakršnega dokaza v njegovo obrambo, ko je drugostopenjsko sodišče brez obravnave spremenilo oprostilno sodbo v obsodilno, ne da bi mu omogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri tem vložnik ocenjuje še kot razumljivo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je opustilo obrazložitev sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe glede na izrek oprostilne sodbe, pa tega po mnenju vložnika obema pritožbenima sodiščema ni mogoče spregledati. Ko vložniku - obsojencu ni bila dana možnost izvesti vsaj enega dokaza v njegovo korist oziroma dokazati nasprotno od obtožbe, naj bi bila podana kršitev ustavne pravice do obrambe, kot tudi določb ZKP, ker je vse skupaj vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Posledice takega ravnanja obeh pritožbenih sodišč pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in obstaja zaradi nedopustitve izvedbe nobenemu dokaznemu predlogu obrambe velik dvom o odločilnih dejstvih z ugotovitvijo dejanskega stanja popolnoma v obsojenčevo škodo, ker ni mogel oziroma smel dokazati nasprotnega, to pa daje podlago, da Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti odloči v skladu s 427. členom ZKP. Končno vložnik tudi v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti ponovno opozarja na kršitev 1. odstavka 394. člena ZKP, ko je pritožbeno sodišče - Višje sodišče v Celju spremenilo sodbo sodišča prve stopnje z ugotovitvijo, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Predpostavka za tako odločitev je podana le takrat, če pritožbeno sodišče sprejme dejansko stanje v prvostopenjski sodbi kot pravilno ugotovljeno. Višje sodišče v Celju je namreč izrek obsodilne sodbe oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer v zvezi z obstojem oziroma neobstojem razlogov za opredelitev družbene nevarnosti obsojencu očitanega kaznivega dejanja. S tem naj bi bila po vložniku podana tudi bistvena kršitev - relativna - določb postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da z napadenima sodbama pritožbenih sodišč ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe niti v smislu določb ZKP in tudi ne Ustave. Ko ni nobenega dvoma, da sodišče prve stopnje v oprostilni sodbi ni obrazložilo sklepa o zavrnitvi obrambnega predloga za zaslišanje priče H. in da je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče ugotovilo, da v prvostopni sodbi ni kršitev določb kazenskega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe kogarkoli od upravičencev, je Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje v svoji sodbi pritožbena izvajanja obsojenca o kršitvi pravice do obrambe, pa tudi o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ocenilo kot neutemeljena. Pri opustitvi obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga obrambe gre za kršitev določb postopka iz 7. odstavka 364. člena ZKP, vendar ta ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Ob izostanku obsojenčeve pritožbe zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče na pritožbo zasebnega tožilca zaradi kršitve kazenskega zakona dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni bilo upravičeno presojati, ko je istočasno ugotovilo, da bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, v izpodbijani sodbi ni. Ni tudi nobene podlage za zaključek, da sta izreka sodb nerazumljiva, ali da nasprotujeta sama sebi ali razlogom sodbe ali da sploh nimata razlogov, ali v njih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih kršitev zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, ampak obrazlaga svoj očitek v tej smeri, pa tudi posebej, kot kršitev pravice do obrambe tako po ustreznih določbah ZKP kot po 29. členu Ustave. Strinjati se je z izvajanjem vložnika, da je pravica do obrambe v kazenskem postopku ustavna pravica obdolženca, ki je opredeljena v ZKP med drugim v določbah 5. člena, 16. člena in 17. člena ZKP, ki pa v obravnavani zadevi ni bila kršena. Obramba - tudi obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje - je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče H. kot očividca obravnavanega dejanja, kar pa je prvostopenjski sodnik zavrnil kot nepotreben dokaz, česar pa v svoji sodbi ni obrazložil kljub obveznosti iz 7. odstavka 364. člena ZKP, ki med drugim določa, da sodišče navede določno in popolnoma, med drugim tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Vložnikova obramba pritožbe zoper prvostopno sodbo ni vložila, torej ni izkoristila ustavne in zakonite pravice do pravnega sredstva, čeprav je glede na razlog oprostilne sodbe, če se z njim ne bi strinjala, to možnost imela. V pritožbenem postopku obsojenec, pa tudi njegov zagovornik na vloženo pritožbo nista odgovorila. Višjemu sodišču v Celju kot pritožbenemu sodišču ob zavzetem stališču, da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon v prvostopenjski sodbi napačno uporabljen, ob nadaljnji ugotovitvi, da v napadeni sodbi ni bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih pritožbeno sodišče mora upoštevati po uradni dolžnosti, ko ni podlage za nadaljnji zaključek, da gre ob kršitvi 7. odstavka 364. člena ZKP z izostankom obrazložitve v razlogih prvostopenjske sodbe za zavrnitev dokaznega predloga obrambe tudi za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, Višjemu sodišču v Celju te absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče očitati.

Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje je v svoji sodbi obsojenčevo pritožbo v smeri kršitve pravice do obrambe zavrnilo z zaključkom, da kršitve 7. odstavka 364. člena ZKP ne gre šteti kot absolutno bistvene kršitve določb ZKP, ko gre pri obravnavani zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za ukrep procesnega vodstva sodišča prve stopnje, pri čemer izostanek obrazložitve ni vplival na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe in tudi ne predstavlja ta izostanek nobene od kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ob presoji zakonitosti sodbe Vrhovnega sodišča v rednem postopku kot sodišča tretje stopnje ugotavlja, da to sodišče prav tako ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ni zagrešilo drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Ugotovljeno dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja v rednem sojenju ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je to izrečno določeno v 2. odstavku 420. člena ZKP. Zavrnitev dokaznega predloga ni sama po sebi kršitev postopka. Utemeljenost dokaznih predlogov se presoja tudi z vidika ocene že izvedenih dokazov, ki so po oceni sodišč v rednem postopku zadoščali za zaključek o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Zato ni podlage za oceno, da je bila kršena obsojenčeva ustavna pravica do obrambe, kakor tudi da ne gre pri tem za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa obsojenec - vložnik ne pove, v čem naj bi ugotovljena opustitev obrazložitve zavrnjenega dokaznega predloga vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča tretje stopnje (424. člen ZKP). Vložnikova nadaljna izvajanja, da gre v napadenih sodbah za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v obeh napadenih sodbah, pa tudi v sodbi sodišča prve stopnje, po oceni Vrhovnega sodišča v nakazani smeri nimajo nobene podlage.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v napadenih sodbah niso podane uveljavljane kršitve Ustave, niti kršitve določb ZKP, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).