Jedro

Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2025 in še traja, reintegracijo, reparacijo ter povrnitev stroškov. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta stranki bivša zakonca oziroma dolgoletna življenjska in poslovna partnerja. Njuno razmerje je po svoji naravi drugačno od tipičnih delovnih razmerij. Navedeno bistveno dejstvo bi moralo sodišče upoštevati pri dejanskih in pravnih zaključkih. Ker sodba ne vsebuje jasnih razlogov o pomenu navedenega bistvenega dejstva, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja sodišča o pravočasnosti izredne odpovedi temelji na zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Toženka se je z očitanimi kršitvami seznanila bistveno prej, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče je nekritično sprejelo navedbe toženke, da naj bi se z odprtjem s. p. in konkurenčno dejavnostjo tožnika seznanila šele 26. 3. 2025. Takšen zaključek je protisloven z navedbo toženke v odpovedi, da je za odprtje s. p. izvedela že pred tem datumom, česar sodišče ni razčistilo. Zatrjuje, da je toženka bistveno prej izvedela za tožnikovo namero in dejansko odprtje s. p. Nelogično je, da bi toženka šele konec marca 2025 prvič izvedela za tožnikov status samostojnega podjetnika. Da je toženka že pred 26. 3. 2025 vedela za tožnikove domnevne kršitve, je razvidno iz obvestila toženke poslovnim partnerjem z dne 15. 4. 2025. Ta listina ima dvojno dokazno vrednost, saj izkazuje soglasje toženke z opravljanjem konkurenčne dejavnosti tožnika in potrjuje seznanjenost toženke z odprtjem s. p. pred 26. 3. 2025. Sodišče je svojo ugotovitev o pravočasnosti izredne odpovedi oprlo na izpovedi dveh pristranskih prič, ki sta sodelavca toženke, brez kakršnihkoli listin ali druge objektivno preverljive dokazne podlage. Toženka ni predložila nobene evidence prejete pošte, žiga, zapisnika ..., ki bi potrjeval datum toženkinega prejema ponudbe tožnika. Glede na obrazloženo vztraja, da je odpoved prepozna. Zmotna je presoja sodišča, da naj bi tožnik kršil konkurenčno prepoved. Toženka se s svojo dejavnostjo pleskarskih del od 11. 3. 2025 ni več dejansko ukvarjala, kar potrjuje obvestilo poslovnim partnerjem. Tožnik ni mogel kršiti konkurenčne prepovedi, ker v relevantnem času ni bilo dejavnosti toženke, s katero bi lahko konkuriral. Napačen je zaključek sodišča, da tožnik ni imel soglasja za opravljanje dejavnosti. Toženka je z opravljanjem dejavnosti tožnika kot s. p. soglašala, kar je izkazano z njenimi ravnanji. Zaključek sodišča, da soglasje ni bilo dano, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, logičnim potekom dogodkov in z namenom instituta konkurenčne prepovedi. Sodišče je z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem prič A. A. in B. B. glede soglasja toženke k tožnikovemu nadaljevanju dejavnosti v okviru lastnega s. p. kršilo 22. člen Ustave RS. Utemeljitev sodišča je pavšalna, brez konkretne obrazložitve, in ne predstavlja pravno dopustnega razloga za zavrnitev dokaza po 287. členu ZPP. Ker sodišče ni izvedlo vseh pravno relevantnih dokazov, ni moglo opraviti celotne dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP. Obenem predstavlja opisano ravnanje bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča, da naj bi tožnik 11. 3. 2025 samovoljno opustil delo pri toženki. Toženka mu dela ni odrejala in ga ni pozvala na delo. Materialnopravni zaključki, zlasti glede konkurenčne prepovedi in soglasja, niso skladni z dejanskimi okoliščinami primera in izvrševanjem delovnega razmerja med strankama. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi ni odločilno, da sta bili stranki zakonca oziroma dolgoletna življenjska in poslovna partnerja. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je treba v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju. Navedena okoliščina zato ne izključuje pravil, ki veljajo za delovno razmerje.1 Pritožbene navedbe v tej smeri so zato nerelevantne.

7.Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer v zvezi s sprejeto dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je določbo 8. člena ZPP uporabilo pravilno, in sicer je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

8.Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Očitala mu je, da zanjo ni več opravljal nobenega dela, 11. 3. 2025 je pričel z opravljanjem konkurenčne dejavnosti in prevzel opravo del, ki jih je pridobila toženka; vse navedeno se je dogajalo najmanj v obdobju med 11. 3. 2025 do 27. 3. 2025. Tožnik je kot samostojni podjetnik v okviru svoje dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del in opravil gradbena dela v stanovanjski stavbi na naslovu D., kjer se je za opravo del sprva dogovarjal v imenu toženke, ki je bila tudi izbrani izvajalec, nato pa je izstavil račun v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Tožnik naj bi toženko s svojimi ravnanji oškodoval najmanj v znesku 9.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je izpodbijana odpoved zakonita na podlagi citirane določbe ZDR-1.

9.Sodišče je ugotovilo, da je toženka 26. 3. 2025 ugotovila razlog za izredno odpoved, ki se nanaša na ponudbo z dne 23. 3. 2025, ki jo je tožnik kot s. p. naslovil na Univerzo v C., zato je izpodbijano odpoved dne 25. 4. 2025 podala v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). To presojo pritožba neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka, E. E. in F. F. so skladno in prepričljivo pojasnili, da je toženka ponudbo tožnika prejela 26. 3. 2025. Zgolj zato, ker sta priči sodelavca toženke pri drugem delodajalcu, jima ni mogoče odreči verodostojnosti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da toženka ni predložila nobene evidence prejete pošte, žiga, zapisnika, elektronske sledi ali druge objektivne dokumentacije, ki bi potrjevala navedeni datum prejema ponudbe. ZPP ne določa dokaznih pravil glede dokazovanja datuma ugotovitve odpovednega razloga. Tega je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem stranke in prič.

10.Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je za odprtje s. p. izvedela pred 26. 3. 2025. Toženka je v odpovedi navedla, da je preverila evidenco AJPES in ugotovila, da je tožnik 11. 3. 2025 registriral konkurenčno dejavnost ter da so se njeni sumi okrepili v nadaljevanju, ko je izvedela za ponudbo. Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v odpovedi ne temelji prvenstveno na tem, da je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika, temveč na tem, da je v okviru svoje pleskarske dejavnosti na Univerzo v C. naslovil ponudbo za opravo določenih gradbenih del. Rok za podajo odpovedi je začel teči takrat, ko je toženka ugotovila to kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bi mu omogočile sprejem odločitve, ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločil za podajo izredne odpovedi. Seznanjenost toženke s tožnikovo namero za odprtje s. p. namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Zatrjevano protislovje glede pravočasnosti odpovedi v zvezi z očitkom poslane ponudbe torej ni podano.

11.Ugotovitve odpovednega razloga v zvezi s prvim očitkom pred 26. 3. 2025 ne dokazuje niti obvestilo, ki ga je toženka poslala svojim poslovnim partnerjem in v katerem jim sporoča, da je 11. 3. 2025 prenehala opravljati svojo dejavnost, da po tem datumu ne sprejema več nobenih računov in da vse nadaljnje posle prevzema tožnik kot s. p., ki nadaljuje z isto dejavnostjo. Toženka ga je izdala 15. 4. 2025 za nazaj, iz njegove vsebine pa ne izhaja, kdaj je izvedela oziroma ugotovitev kršitve konkurenčne prepovedi tožnika.

12.Pritožba ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je toženka za očitano kršitev, ki se nanaša na 31. 3. 2025 s strani tožnika opravljena gradbena oziroma pleskarska dela na naslovu D., izvedela 15. 4. 2025. Poleg tega se tožniku v odpovedi očitajo kršitve konkurenčne prepovedi najmanj do 27. 3. 2025. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved podana 25. 4. 2025, torej v manj kot 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga, je bila odpoved pravočasna.

13.Pritožbeno navedbo, da ni kršil konkurenčne prepovedi, tožnik utemeljuje s tem, da se v času izdaje ponudbe oziroma opravljanja del toženka s konkurenčno dejavnostjo dejansko ni več ukvarjala, kar naj bi izhajalo iz že navedenega obvestila toženke poslovnim partnerjem z dne 15. 4. 2025. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče, je toženka z njim obvestila prevoznike, ker ni želela, da bi računi prihajali na njeno ime, da pa so ji kljub temu račun kasneje poslali. Pri izdaji ponudbe oziroma opravljanju pleskarskih del je šlo za posel, ki spada v okvir dejavnosti, za katero sta bili registrirani tako tožnik kot samostojni podjetnik kakor toženka. Tožnik je bil pri toženki zadolžen za opravljanje pleskarskih del, pri čemer je toženka to dejavnost prenehala opravljati bistveno kasneje, tj. 30. 6. 2025. Temu zaključku sodišča pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Namen zakonske prepovedi konkurence je v tem, da delavec v času zaposlitve ne sme brez soglasja delodajalca opravljati poslov kot samostojni podjetnik, če je v okviru svojih delovnih obveznosti pri delodajalcu zadolžen tako dejavnost in take posle opravljati za delodajalca.2 Tožnik bi moral o začetku poslovanja kot samostojni podjetnik obvestiti toženko in od nje pridobiti predhodno soglasje, da ne gre za toženki konkurenčno dejavnost, šele potem bi se lahko skliceval na to, da je bil konkreten posel opravljen v skladu s tem soglasjem.

14.ZDR-1 v 39. členu izrecno določa, da mora delavec v času delovnega razmerja od delodajalca pridobiti pisno soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti. Konkurenčna prepoved je zakonska obveznost, ki velja za vse delavce v času trajanja delovnega razmerja. Ker posega v svobodo dela oziroma svobodno gospodarsko pobudo, mora biti vsak odstop od zakonske prepovedi (dovoljenje za konkurenčno dejavnost) jasno in nedvoumno izkazan, zato ZDR-1 zahteva pisno obliko.3 Tožnik od toženke ni pridobil pisnega soglasja. Obvestilo toženke poslovnim partnerjem z dne 15. 4. 2025 ne vsebuje pisnega soglasja tožniku za opravljanje konkurenčne dejavnosti. Da toženka ni soglašala s tožnikovim opravljanjem konkurenčne dejavnosti, potrjuje tudi časovno sovpadanje tega obvestila s pisno seznanitvijo tožnika glede kršitve konkurenčne prepovedi.

15.Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ker je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič B. B. in A. A. v zvezi s soglasjem toženke za opravljanje konkurenčne dejavnosti. Točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, vsebuje ustrezno obrazložitev za zavrnitev dokaznega predloga. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za posredni priči, ki ob samih pogovorih med strankama nista bili prisotni, in bi lahko izpovedali le tisto, kar jima je zaupal tožnik, ju utemeljeno ni zaslišalo. Priči ne bi mogli izpovedati več kot tožnik niti z njunim zaslišanjem ni mogoče ugotoviti obstoja predhodnega pisnega soglasja. Pritožbeno sodišče zato zavrača kot neutemeljene pritožbene trditve, da je obrazložitev sodišča pavšalna in ne predstavlja pravno dopustnega razloga za zavrnitev dokazov v smislu 287. člena ZPP.

1.Sodišče je na podlagi celovite presoje izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik po 11. 3. 2025 prenehal opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi in je kršil konkurenčno prepoved. Za obstoj odpovednega razloga zadošča že dokazana kršitev konkurenčne prepovedi. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je tožnik samovoljno prenehal opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi za toženko od 11. 3. 2025 dalje. Ta zaključek sodišča ni zmoten, kot očita pritožba, saj je tožnik po tem datumu opravljal dela le za svoj račun in ne za račun toženke, čeprav je bil pri njej še vedno zaposlen.

2.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

3.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

4.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS VIII Ips 6/2012.

2Prim. sodbo VSRS VIII Ips 224/2013.

3Glej Pdp 604/2017.