Jedro

Stranka z interesom je že z odločbo o izbiri koncesionarja ter s koncesijsko pogodbo, torej v postopku pridobitve rudarske pravice, izkazala pravico uporabe predmetne nepremičnine. Koncesijski akt, kot tudi koncesijska pogodba opredeljujeta namreč tudi raziskovalni oziroma pridobivalni prostor, na katerega se rudarska pravica nanaša, katerega pa mora nosilec rudarske pravice v primeru, če sam ni lastnik zemljišča, ki je s koncesijskim aktom zajeto v raziskovalni oziroma pridobivalni prostor, pridobiti s pravnim poslom, sklenjenim z lastnikom tega zemljišča.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 0141-34/2005/95 z dne 26. 10. 2009, v 1. točki izreka ugodil pritožbi stranke z interesom A.A. in odpravil odločbo prvostopnega organa, št. 351-321/2007 z dne 30. 7. 2009, v 2. točki izreka poslovnemu subjektu A.A. s. p. kot nosilcu rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna – dolomit v kamnolomu B. v občini C. izdal dovoljenje za izkoriščanje in dovoljenje za izvajanje del pri izkoriščanju tehničnega kamna – dolomit v kamnolomu B., in sicer kot enotno dovoljenje; pri čemer je odobril generalne tehnične rešitve pri izkoriščanju mineralne surovine ter izvajanje del pri odpiranju in pričetku pridobivanja mineralne surovine iz dela nahajališča po rudarskem projektu ''Rudarski projekt za izkoriščanje zalog tehničnega kamna – dolomita in za izvajanje del pri izkoriščanju na pridobivalnem prostoru kamnoloma B.'', št. projekta TNR 02/2006, ki ga je izdelal D.D. s. p. v septembru 2006, dopolnjen september 2009, in ki je sestavni del tega dovoljenja; določil obseg enotnega dovoljenja in sicer: - mineralna surovina, ki je predmet izkoriščanja, je tehnični kamen – dolomit v količini 50.000 kubičnih metrov v raščenem stanju letno, - pridobivalni prostor kamnoloma B. obsega v celoti zemljišče s parc. št. 594/1, k.o. ..., s površino 73905 m2, v 3. točki izreka določil obveznosti nosilca rudarske pravice pred pričetkom izkoriščanja, med izkoriščanjem ter še druge obveznosti, v 4. točki izreka naložil obveznosti izvajalcu rudarskih del, v 5. točki odločil, da enotno dovoljenje preneha veljati, če izvajalec rudarskih del v roku enega leta od dneva, ko je odločba postala pravnomočna, ne prične z izvajanjem rudarskih del, ki so predmet tega dovoljenja, oziroma, če začasna ustavitev izvajanja rudarskih del traja več kot eno leto, ter v 6. točki izreka še, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka, drugih stroškov postopka pa ni. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ v ponovnem postopku odločil, da se zahtevek stranke A.A. s. p. za izdajo enotnega dovoljenja za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju na zemljišču s parc. št. 594/1, k.o. ... zavrne, ter da se priglašeni stroški v zapisniku o ustni obravnavi ne priznajo. V zadevi gre za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Celju, opr. št. U 128/2008 z dne 13. 5. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi stranke z interesom in odpravilo prvostopno in drugostopno odločbo. V obrazložitvi je zapisalo, da dejstvo, da občina izvedbenega akta ni sprejela, ne more biti ovira za zavrnitev zahteve, saj morajo biti nižji prostorski akti, kar je izvedbeni akt, izdani v skladu z akti na višji stopnji, kar je v obravnavanem primeru Dolgoročni plan, lokacijska informacija v delu, kjer navaja, da je treba za obravnavano območje sprejeti občinski podrobni prostorski načrt, pa tudi za obravnavani primer ne more imeti pravnih učinkov in tudi ne biti podlaga za zavrnitev zahteve. Dejstvo, da občina ni sprejela podrobnega prostorskega načrta, tudi ne more biti ovira, pomembna pa je tudi določba 208. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljnjem besedilu ZGO-1) ter dejstvo, da peskolom na spornem območju obstaja. Kljub temu je prvostopni organ izdajo dovoljenja zavrnil z argumentacijo, da sodišče ni upoštevalo izrecne usmeritve v Dolgoročnem planu in Odloku o PUP-ih, ki določata, da je za dovoljevanje kamnolomov in peskokopov treba predhodno sprejeti občinski podrobni prostorski načrt. Lokacijska informacija pa posega v prostor ne dovoljuje in sicer določa neizpolnjen pogoj, tj. ker ni sprejet občinski podrobni prostorski načrt. Prvostopni organ je še poudaril, da vezanost upravnega organa na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ni absolutna. Drugostopni organ je uvodoma navedel, da prvostopni organ v svoji odločitvi zgolj polemizira z odločitvijo sodišča, pri čemer pa ne navaja dejstev in pravnih argumentov, ki bi se odločilno razlikovali od tistih, ki so bili podlaga prvi odločbi. Argumente o nemožnosti izdaje dovoljenja zaradi odsotnosti občinskega prostorskega podrobnega načrta pa je sodišče že ocenilo kot pravno zmotne. Dejstvo, da se organ z naziranjem sodišča ne strinja, pa ne more biti razlog za odstop od zakonske vezanosti organa na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Drugostopni organ je nato v ugotovitvenem postopku še pozval stranko z interesom na dopolnitev vloge, kar je stranka tudi storila. Glede na določbi 49. in 50. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljnjem besedilu ZRud) je stranka priložila vso potrebno dokumentacijo. Organ je tudi ugotovil, da samostojni projektant ter odgovorni vodja rudarskega projekta z izjavo potrjujeta, da so v projektu upoštevane določbe 64. člena ZRud ter da revident z revizijsko klavzulo potrjuje, da je revizija opravljena v skladu z določbo 71. člena ZRud. Iz priložene lokacijske informacije izhaja, da je parc. št. 594/1, k.o. ..., po osnovni namenski rabi opredeljena kot območje nadzemnega pridobivalnega prostora – dolomit. Prav tako ima A.A. s. p. za izvajanje rudarskih del sklenjeno pogodbo z gospodarsko družbo E. d. o. o., ki izpolnjuje pogoje za izvajanje rudarskih del. Iz z.k. izpiska pa tudi izhaja, da je A.A. lastnik zemljišča s parc. št. 594/1, k.o. ... Iz določb Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje izhaja, da za obravnavani poseg ni obvezna presoja vplivov na okolje in ni potrebna pridobitev okoljevarstvenega soglasja, saj se ne pričakuje posedanje površine, območje na površju ne zajema površino 10 ha ali več, prav tako se pridobivalni prostor ne nahaja na varovanem območju v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo narave ali varstvo voda, za katere je meja za obvezno presojo vplivov na okolje zmogljivost 35.000 ton letno ali več ali površina 5 ha ali več. Na podlagi navedenega je organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju tehničnega kamna – dolomit v kamnolomu B. in sicer pod pogoji in zahtevami, navedenimi v 2., 3., 4. in 5. točki izreka te odločbe glede na določbe 12., 30., 40., 44., 45., 54., 58., 59., 60., 62., 79., 80., 82., 83. in 95. člena ZRud. Ker pa gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, je dolžna stranka z interesom nositi stroške. Dovoljenje za izkoriščanje je vpisano v seznam gospodarskih družb oziroma samostojnih podjetnikov, ki jim je dovoljeno izkoriščanje mineralnih surovin, v kataster pridobivalnih prostorov pod zap. št. 19 ter vloženo v zbirko listin, ki jo vodi upravni organ. Po določbi 4. odstavka 48. člena ZRud mora biti rudarska inšpekcija obveščena o izdanem dovoljenju po tem členu, o dovoljenjih iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka tega člena pa tudi upravna enota, za območje katere je bilo dovoljenje izdano.

Tožnica je v tožbi navedla, da je bila v tem postopku udeležena kot stranka, odločba ji je bila vročena na podlagi njene izrecne zahteve, zaradi česar ima pravni interes in aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Odločbo izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je tožbi priložila z. k. izpisek za nepremičnino s parc. št. 594/1, k.o. ... Na tej nepremičnini naj bi A.A. s. p. izvajal gospodarsko izkoriščanje tehničnega kamna. Pri tej nepremičnini je vpisana lastninska pravica na fizično osebo A.A., izpodbijana odločba pa se nanaša na subjekt A.A. s.p., torej na samostojnega podjetnika posameznika. Glede na statusno pravno ureditev ima fizična oseba, ki je registrirana kot samostojni podjetnik posameznik, dve vrsti premoženja: zasebno premoženje in poslovno premoženje, torej premoženje, ki je namenjeno opravljanju dejavnosti. Ker se sporno dovoljenje nanaša na subjekt samostojnega podjetnika posameznika, je ključno vprašanje, ali je nepremičnina parc. št. 594/1 namenjena opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika oziroma ali je uvrščena v podjetniško premoženje. Če ta nepremičnina ne sodi v podjetniško premoženje, samostojni podjetnik posameznik nima pravice uporabljati to nepremičnino v namene dejavnosti in posledično niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja. Nesporno je, da podjetnik posameznik stvar oziroma nepremičnino uvrsti v podjetniško premoženje tako, da nepremičnino prikaže v bilanci stanja. V bilanci stanja A.A. s.p. ta nepremičnina ni prikazana, niti iz bilance ne izhaja kakšna druga pravica do uporabe te nepremičnine. Odločba je zato nezakonita. Glede na navedeno je predlagala, da se izpodbijana odločba odpravi, sodišče pa naj naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe, navedel, da tožnica v tožbi ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi, temveč se tožbena očitka nanašata izključno na vprašanje, ali ima A.A. s. p. pravico do uporabe te nepremičnine, pri čemer tožnica ne trdi, da bi sama imela kakšno pravico na tem zemljišču. Sicer pa so tudi tožničina stališča zmotna. Pravica razpolaganja je ustrezno izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom, iz katerega je razvidno, da je A.A. lastnik zemljišča. A.A. in A.A. s.p. sta ista oseba. Za odločitev ni bistveno, ali je ta nepremičnina prikazana v računovodskih izkazih samostojnega podjetnika. Računovodski izkazi so namenjeni izkazovanju finančnega stanja podjetja oziroma poslovnih dogodkov na določen presečni datum oziroma v določenem obdobju in z njim ni mogoče niti potrditi niti ovreči obstoja podjetnikove pravice, da uporablja določeno stvar. Pravica uporabe zemljišča pa se preverja že v postopku podeljevanja rudarske pravice. Toženki je stranka z interesom že leta 2004 predložila pogodbo o družabništvu – kamnolom v dolini B. z dne 8. 1. 2001, iz katere je razvidno, da lahko zemljišče, na katerem je kamnolom, uporablja tudi njegovo podjetje.

Stranka z interesom A.A. s.p. je v odgovoru na tožbo navedel, da je sporna že aktivna legitimacija tožnice. Tožnica namreč ni sodelovala v postopku pred toženko, niti z besedo pa tudi ne pove, v čem je prizadeta. Tožnica je sama v svojem strateškem prostorskem aktu opredelila, da je parc. št. 594/1 kamnolom dolomita. Kasneje je svoje aktivnosti na tem področju popolnoma ustavila ter celo sprejela sklep, da ne bo obravnavala nobenih zadev, povezanih s kamnolomom B.. Pogodba o družabništvu z dne 8. 1. 2001 je podlaga za ves postopek. Noben pravni predpis ne določa, da je lahko le lastnik zemljišča koncesionar za izkoriščanje naravnih dobrin. Na podlagi posebne pogodbe o družabništvu je A.A. vložil svoje posebno premoženje v skupni projekt izkoriščanja dolomita, kjer pa je nosilec dejavnosti in koncesionar A.A. s. p., ki je gospodarski subjekt in kot tak legitimiran in usposobljen za izvajanje tovrstnih gospodarskih dejavnosti. Tožnica se tudi ni seznanila z Uredbo o rudarskih pravicah za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin na pridobivalnih prostorih –B. v občini C., ki med drugim določa postopek in pogoje za pridobitev rudarske pravice. Niti ZRud, niti spremljajoči pravilniki ne določajo, da lahko rudno bogastvo izkorišča le lastnik, celo nasprotno. Tako ni nobene zakonske ovire, da sta osebi lastnika zemljišča in nosilca rudarske pravice v dveh ločenih pravnih subjektih. Tožnica zgolj pavšalno ugovarja, brez dejanske, še manj pravne podlage, vse v stilu civilne iniciative, ki je svoj interes opravičevala vsaj z naravovarstvenimi prizadevanji, ki pa so se pokazala kot neutemeljena. Ravnanje tožnice pa je celo v nasprotju z njenimi lastnimi interesi (uresničitev njenih strateških prostorskih aktov, pridobitev sredstev od dela koncesij, ki se deli med občino in državo, ter nenazadnje nova delovna mesta). Predlagala je zavrnitev zahtevka.

Sodišče uvodoma navaja, da je tožbo tožnice obravnavalo vsebinsko, ne glede na po zatrjevanju toženke in stranke z interesom spornega pravnega interesa tožnice in njene aktivne legitimacije za vložitev tožbe, saj je prvostopni organ tožnico obravnaval kot stranko in kot tako jo obravnava tudi sodišče. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev drugostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 128/2008-12 z dne 13. 5. 2009, s katero je sodišče ugodilo tožbi v tem postopku stranke z interesom A.A. s.p., in odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 351-321/2007 z dne 24. 12. 2007, ter odločbo drugostopnega organa, št. 0141-34/2005-69 z dne 20. 3. 2008, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev drugostopnega organa o izdaji dovoljenja za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju tehničnega kamna – dolomit v kamnolomu B. kot enotnega dovoljenja stranki z interesom poslovnemu subjektu A.A. s. p. Ta odločba je bila izdana v pritožbenem postopku po tem, ko je prvostopni organ v ponovnem postopku po zgoraj citirani sodbi ponovno zavrnil zahtevek za izdajo enotnega dovoljenja za izkoriščanje in izvajanje del pri izkoriščanju na zemljišču s parc. št. 594/1, k.o. ..., iz razloga, ker za obravnavano področje ni sprejet občinski podrobni prostorski načrt, katerega sprejetje pa določata kot pogoj za izdajo dovoljenja za poseg v prostor, kar zaprošeno dovoljenje nedvoumno je, tako Dolgoročni in srednjeročni plan Občine Slovenska Bistrica za obdobje 1986-2000, dopolnjen 2003, kot tudi Odlok o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje občine Slovenska Bistrica. Drugostopni organ pa je na pritožbo stranke z interesom ter sledeč zgoraj citirani sodbi ugotovil, da odsotnost občinskega podrobnega prostorskega načrta ne more biti okoliščina, ki bi predstavljala oviro za izdajo dovoljenja, iz lokacijske informacije, ki jo je predložila stranka z interesom, pa tudi izhaja, da je za parc. št. 594/1, k.o. ..., določena namenska raba prostora ''območje nadzemnega pridobivalnega prostora – dolomit'', kar pomeni, da je izkazano dovoljenje za poseg v prostor po določbi 208. člena ZGO-1, zaradi česar je po preveritvi, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje po določbi 49. in 50. člena ZRud (ti določbi določata dokazila, ki jih mora predložiti nosilec rudarske pravice k vlogi za izdajo dovoljenja po določbi 51. člena ZRud) stranki z interesom enotno dovoljenje izdal. Tožnica ugovarja, da se izpodbijana odločba nanaša na subjekt A.A. s. p., iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino s parc. št. 594/1, k.o. ..., pa izhaja, da je lastnik te nepremičnine fizična oseba A.A., kar glede na statusno pravno ureditev sproži vprašanje, ali je ta nepremičnina namenjena opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika oziroma ali je uvrščena v podjetniško premoženje, in če ni (kar glede na bilanco stanja stranke z interesom ni), potem samostojni podjetnik nima pravice uporabljati te nepremičnine v namene dejavnosti in pogoji za izdajo dovoljenja niso izpolnjeni. Po presoji sodišča je stranka z interesom A.A. s. p. že z odločbo o izbiri koncesionarja, št. 430-36/2007-12 z dne 19. 6. 2007, ter koncesijsko pogodbo, št. 430-36/2007-28 z dne 4. 2. 2008, torej v postopku pridobitve rudarske pravice, izkazala pravico uporabe nepremičnine s parc. št. 594/1, k.o. ... (koncesijski akt, kot tudi koncesijska pogodba opredeljujeta namreč tudi raziskovalni oziroma pridobivalni prostor, na katerega se rudarska pravica nanaša (določbi 15. in 19. člena ZRud), katerega pa mora nosilec rudarske pravice v primeru, če sam ni lastnik zemljišča, ki je s koncesijskim aktom zajeto v raziskovalni oziroma pridobivalni prostor, pridobiti s pravnim poslom, sklenjenim z lastnikom tega zemljišča (določba 33. člena ZRud), zaradi česar tega tožbenega ugovora sodišče v postopku, ko gre za izdajo enotnega dovoljenja po določbi 51. člena ZRud v zvezi z določbama 49. in 50. člena ZRud ne more upoštevati. Določba 49. člena namreč določa, da mora k vlogi za izdajo dovoljenja za izdajo dovoljenja za izkoriščanje nosilec rudarske pravice priložiti dokazilo o pridobljeni rudarski pravici za izkoriščanje, revidiran rudarski projekt za izkoriščanje, dovoljenje za poseg v prostor pri izkoriščanju (po določbi 208. člena ZGO-1 šteje za dovoljenje za poseg v prostor po določbah ZRud lokacijska informacija, iz katere izhaja, da je na določenem zemljišču dopustno raziskovanje oziroma izkoriščanje določene vrste mineralne surovine), situacijski načrt s tam opredeljenimi sestavinami ter geološko dokumentacijo po določbi 81. člena ZRud, določba 50. člena pa, da mora nosilec rudarske pravice k vlogi za izdajo dovoljenja za izvajanje del priložiti revidiran rudarski projekt, dokazilo o izpolnjevanju pogojev za izvajanje rudarskih del ter dovoljenje za poseg v prostor, če se dela ne nanašajo neposredno na raziskovanje in izkoriščanje. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da pa iz pogodbe o družabništvu z dne 8. 1. 2001, sklenjene med A.A. kot lastnikom zemljišča s parc. št. 594/1 ter samostojnim podjetnikom A.A. s. p., izhaja, da lahko nosilec rudarske pravice poslovni subjekt A.A. s. p. nepremičnino s parc. št. 594/1 v zameno za tam dogovorjen delež čistega dobička uporablja, iz česar sledi, da je stranka z interesom A.A. s. p. po tožničinem mnenju sporno pravico dopustnosti uporabe nepremičnine s parc. št. 594/1, k.o. ..., za namen svoje dejavnosti izkazala.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrnilo glede na določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.