Jedro

Tožnikovi ugovori napadajo vsebino, veljavnost oziroma sam obstoj izvršilnega naslova, ki z izrecnim določilom 240. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe niso dovoljeni. Akt, ki je izvršilni naslov in s tem podlaga za davčno izvršbo, po določbah ZDavP-2 ni priloga izpodbijanega sklepa. Ker gre za akt države prosilke, se vroča s strani organov te države, po predpisih države prosilke pa se vodijo tudi vsi postopki s pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom Finančne uprave Republike Slovenije, št. 4937-129/2016-2 z dne 17. 2. 2016, v zvezi z obema v izreku tega sklepa navedenima sklepoma o popravi, je bila zoper tožnika na podlagi zaprosila avstrijskega davčnega organa dovoljena davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, in sicer iz naslova glavnice v višini 6.945,18 EUR, stroškov predlagatelja v znesku 441,33 EUR ter stroškov davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR, kar skupaj znaša 7.411,51 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije sledi, da je prvostopenjski davčni urad začel postopek za izvršbo davčnih obveznosti izbrisane družbe A. s sedežem v Avstriji, katere ustanovitelj in družbenik je bil tožnik. Izvršilni naslov predstavlja obvestilo o odgovornosti z dne 15. 9. 2015, v zvezi z obračuni davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2013 in obračunom davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012, ki je postal izvršljiv dne 27. 10. 2015. 2. Tožnik se je zoper sklep pritožil. Navaja, da je bila družba izbrisana v letu 2012 in da bi bilo v predmetnem postopku potrebno uporabiti določbe o odgovornosti družbenika za obveznosti družbe avstrijskega prava, v skladu s katerim družbeniki družb z omejeno odgovornostjo ne odgovarjajo za obveznosti družbe. Dodaja, da se ne spomni, da bi družba v letu 2012 opravila kaj obdavčljivega prometa. Meni, da so upnikovi obračuni dohodka napačni. Nadalje v pritožbi navaja, da po njegovem mnenju obvestilo o odgovornosti še ne predstavlja izvršilnega naslova, da ni bil seznanjen z obveznostjo in da mu predhodno ni bil poslan poziv za plačilo, kar je procesna predpostavka za začetek izvršilnega postopka zoper dolžnika. Ker ne razpolaga več s poslovno dokumentacijo meni, da mu je kršena pravica do pravnega sredstva in predlaga, da se pri upniku pridobi vso poslovno dokumentacijo ter podatek, koliko je bilo s strani družbe plačano. Predlaga tudi angažiranje izvedenca davčne stroke.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo z odločbo, št. DT-499-29-208/2016-5 z dne 8. 8. 2016, zavrnil z obrazložitvijo, da davčni organ skladno z določilom 231. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na podlagi zaprosila države prosilke opravi izterjavo davščine, pri čemer mora biti zaprosilu priložen zgolj enotni izvršilni naslov, drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo pa le opcijsko, dolžnik pa ne more ugovarjati izvršilnemu naslovu, enotnemu izvršilnemu naslovu ali vročitvi, saj je tovrstno pravno sredstvo mogoče vložiti le pri pristojnem organu države prosilke (240. člen ZDavP-2). Ker pritožnikovi ugovori predstavljajo ugovore glede veljavnosti izvršilnega naslova, odločanje o slednjem pa ni v pristojnosti zaprošenega davčnega organa niti pritožbenega organa, temveč mora o tem odločiti pristojni organ države prosilke, pritožba ni utemeljena. Ne glede na to drugostopenjski organ ugotavlja, da je organ države prosilke v spis zadeve predložil odločitev o odgovornosti z dne 15. 9. 2015 oz. upravni akt države prosilke, ki ima vse elemente odločbe, kot jih določa tudi Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z navedenim aktom se je odločilo, da je pritožnik odgovoren za obveznosti družbe ... v višini 7.386,51 EUR, obsega pa tudi pravni pouk, iz katerega izhaja, da se je imel pritožnik v 30 dneh možnost zoper njega pritožiti.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, toženi stranki očita nepravilno uporabo materialnega prava, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je bil direktor in družbenik družbe A. s sedežem v Avstriji, ki je bila po njegovem védenju izbrisana iz registra v letu 2012. Od takrat dalje tožnik z družbo ni več posloval. Po mnenju tožnika je v predmetni zadevi sporna tako zakonitost kot pravilnost sklepa o davčni izvršbi, saj bi bilo potrebno uporabiti določbe o odgovornosti družbenika za obveznosti družbe avstrijskega prava, ki družbenikom družb z omejeno odgovornostjo ne nalagajo odgovornosti za obveznosti družbe, ampak zanje odgovarja družba z višino osnovnega kapitala. Tožnik ne razpolaga s poslovno dokumentacijo, da bi lahko preveril, ali kakšna obveznost sploh obstaja in ali so obračuni, ki jih je izdelal avstrijski davčni organ, pravilni, prav tako pa so bile vse odločbe, ki jih je prejel iz Avstrije v nemškem jeziku, tako da njihove vsebine sploh ni razumel, zato je tudi vložil pritožbo zoper izdani sklep o davčni izvršbi. Meni, da bi moral slovenski organ preveriti njegov ugovor in od države prosilke pridobiti specifikacijo in identifikacijo terjatve, kar ni bilo izvedeno. Nadalje navaja, da obvestilo o odgovornosti z dne 15. 9. 2015 še ne predstavlja izvršilnega naslova, druge meritorne odločbe davčnega organa pa tožnik ni nikoli prejel. Tudi sicer iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi niso razvidni podatki, ki se nanašajo na zaprosilo za izterjavo avstrijskega davčnega organa, iz same obrazložitve sklepa pa ne izhaja, da bi bili podatki iz zaprosila priloga sklepa o davčni izvršbi, zato se takšnega sklepa ne da preizkusiti. Ne drži, da je bil tožnik seznanjen z obveznostjo, ki se od njega izterjuje, niti mu ni bil predhodno poslan poziv za plačilo, kar je procesna predpostavka za začetek postopka izvršilnega postopka zoper dolžnika. Prav tako se ne spominja, da bi prejel prevod upravnega akta, zoper katerega bi lahko vložil pravno sredstvo, zato mu je bila kršena temeljna ustavna pravica do uporabe pravnega sredstva. Naslovniku izvršilnega naslova mora biti namreč omogočeno, da se zanesljivo seznani vsaj s predmetom in podlago zahtevka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in še dodatno utemeljuje. Dodaja še, da tožeča stranka nerazumevanje nemškega jezika prvič omenja v tožbi, čemur pa tožena stranka spričo dejstva, da je bil tožnik edina odgovorna oseba družbe A. s sedežem v Avstriji, ne verjame. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru gre za izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice Evropske unije (Avstrije), pri čemer je v zadevi sporno zlasti vprašanje obstoja in veljavnosti izvršilnega naslova ter njegove vročitve tožniku.

8. Izpodbijan sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonskimi določili, na katere se sklicuje. Sodišče se v bistvenem strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita prvo in drugostopenjski organ in se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje ter jih ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Četrti del ZDavP-2 ureja mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (v nadaljevanju Direktiva). ZDavP-2 v 231. členu določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščin iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Zaprosilu za izterjavo se priloži enotni izvršilni naslov, lahko pa tudi drugi dokumenti v zvezi s terjatvijo. Posebna listina, na podlagi katere bi se priznal, dopolnil ali nadomestil izvršilni naslov, ni potrebna (prvi odstavek 234. člena ZDavP-2). Iz prvega odstavka 240. člena ZDavP-2 izhaja, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke, ni dovoljeno. Če upravičena oseba takšno pravno sredstvo vloži, jo pristojni organ obvesti, da ga mora vložiti pri pristojnem organu države prosilke.

10. Tožnik v tožbi nasprotuje svoji odgovornosti kot direktorja in družbenika izbrisane družbe za obveznosti družbe, pravilnosti obračunov davščin in obstoju izvršilnega naslova ter njegove vročitve tožniku. Navedeni ugovori napadajo vsebino, veljavnost oziroma sam obstoj izvršilnega naslova, ki z izrecnim določilom 240. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe niso dovoljeni. Akt, ki je izvršilni naslov in s tem podlaga za davčno izvršbo, po določbah ZDavP-2 ni priloga izpodbijanega sklepa. Ker gre za akt države prosilke, se vroča s strani organov te države, po predpisih države prosilke pa se vodijo tudi vsi postopki s pravnimi sredstvi. Da je bil tožnik s tem aktom seznanjen, izhaja iz enotnega izvršilnega naslova, ki ga skupaj z zaprosilom posreduje organ države prosilke in ki je po določbah 234. člena ZDavP-2 (zakonska) podlaga za izterjavo, zato mu je davčni organ utemeljeno sledil. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da ni bil seznanjen z obvestilom o odgovornosti z dne 15. 9. 2015, temveč dvomi v to, da bi takšno obvestilo sploh predstavljalo izvršilni naslov, kakršenkoli drug upravni akt države prosilke pa naj mu ne bi bil vročen. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je skladno z določilom 12. člena Direktive enotni izvršilni naslov edina osnova za izterjavo terjatev v zaprošeni državi članici in da zaprošeni organ ni pristojen ugotavljati obstoja ali višine terjatve, veljavnosti prvotnega izvršilnega naslova oziroma reševati sporov v zvezi z enotnim izvršilnim naslovom ali v zvezi z veljavnostjo vročitve, ki jo izvede pristojni organ države prosilke. Navedb, da so bile tožniku vse odločbe, ki jih je prejel iz Avstrije, vročene v nemškem jeziku, ki ga ne razume, sodišče ne more upoštevati, ker gre po mnenju sodišča za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Navedeno je namreč tožnik prvič omenil v tožbi, pri čemer ni obrazložil, zakaj tega dejstva ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko namreč kot tožbeni razlogi upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, pri čemer sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.