Jedro

Pogodba o trajnem preživljanju, s katero se je sestra tožeče stranke zavezala, da bo mesečno prispevala za preživljanje tožeče stranke, ne pomeni dokaza o trajnem viru sredstev za preživljanje, saj sestra po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dolžna preživljati tožeče stranke in takšna pogodba tudi ne bi bila iztožljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 245/2000-9 z dne 14.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.1999. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnica je zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju ZDRS).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju Uredba). Ti dve določbi pomenita, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajni vir preživljanja, npr. zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Glede na podatke in listine v upravnih spisih po mnenju sodišče prve stopnje tega pogoja tožnica ne izpolnjuje, kot je pravilno ugotovila tožena stranka. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnica ni redno zaposlena, pogodba o trajnem preživljanju, s katero se je tožničina sestra L.O. dne 23.6.1999 zavezala, da bo mesečno prispevala 500 DEM za njeno preživljanje, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne pomeni dokaza o trajnem viru sredstev za preživljanje, saj sestra po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dolžna preživljati tožnice in takšna pogodba tudi ne bi bila iztožljiva.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje, da listina, s katero se je njena sestra zavezala, da jo bo preživljala, ne more biti dokaz o zagotovljenih sredstvih za preživljanje, zaradi tega, ker sestra ni dolžna preživljati sestre na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ne more vzdržati pravne presoje. V postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je namreč dokazovala, da ima "drug trajen vir preživljanja". Tako sploh ni nikdar dokazovala, da ima zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sicer pa po njenem mnenju navedena Uredba ni zakonski akt in torej lahko določa le višino potrebnih sredstev, ne more pa določati, kateri dohodki se upoštevajo in kateri se ne upoštevajo. Pri tem se pojavlja vprašanje skladnosti navedene Uredbe z Ustavo Republike Slovenije. ZDRS pa je jasen: prosilec mora dokazati, da ima trajen vir preživljanja. Vendar, kljub temu, v nobenem zakonskem ali podzakonskem aktu ni določeno, kaj se šteje za drug trajen vir preživljanja in kaj ne. Na tem področju pa državni organi ne morejo odločati po prostem preudarku. Glede na navedeno meni, da je njena pritožba utemeljena in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in odloči, da se izpodbijana sodba in s tožbo izpodbijana odločba odpravita ter se ugodi njeni vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba in s tožbo izpodbijana odločba odpravita in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožnica v dopolnitvi pritožbe navaja, da je hčerka B.I., ki je samostojna in uspešna podjetnica (frizerstvo), že 26.6.2000 dala pri notarju overjeno izjavo o prispevku za njeno preživljanje, ki je bila že uporabljena v postopku za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki ga že ima. Enako izjavo, če bo potrebno, bo dal tudi njen sin M.I., ki je redno zaposlen in kateremu gospodinji. Poleg tega ima v Sloveniji skoraj 20 let delovne dobe in je že začela postopek za upokojitev, saj je že v januarju leta 2002 dopolnila 55 let. Ko bo pokojnina uveljavljena, bo imela lastni stalni vir preživljanja. Dotlej pa jo preživljata otroka, ki jima tudi pomaga, in sestra L.O., ki živi na N. in na katero se večkrat sklicuje njen dosedanji odvetnik I.D. Vir preživljanja ima torej zagotovljen.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku ter v dokazni oceni pravilno pojasnilo, da tožnica s predloženo listino (z dne 23.6.1999) ni izkazala enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS.

Po 10. členu ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati z navedeno zakonsko določbo kumulativno predpisane pogoje. Te pogoje organ ugotavlja na podlagi meril, ki jih je sprejela Vlada Republike Slovenije z Uredbo. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med drugim zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastne dohodke (lastne vire preživljanja), ki omogočajo preživljanje, ali pa ga je v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug. Tožnica pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku ni uspela dokazati z navedeno listino, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja, ki bi ji skladno z določbo 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS zagotovil navedeno trajno materialno in socialno varnost za prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo njeno tožbo. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da so lahko predmet presoje samo okoliščine, ki so obstajale v času odločanja upravnega organa (s tožbo izpodbijana odločba z dne 2.11.1999). Če pa so se okoliščine, ki so pomembne za odločitev v konkretni zadevi, v kasnejšem času spremenile (kar navaja tožnica v dopolnitvi pritožbe), pa lahko tožnica ponovno vloži prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse tožbene ugovore. Ker tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja enake ugovore, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, takšni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeni ugovor o ustavni spornosti Uredbe pritožbeno sodišče zavrača. Sicer pa lahko tožnica da pobudo za začetek postopka odločanja pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije o skladnosti navedene Uredbe z ustavo in ZDRS (glej 3. alineo 1. odstavka 160. člena in 2. odstavek 162. člena Ustave Republike Slovenije). Pa tudi sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na dejansko in pravno podlago, ki jo je upravni organ ugotovil v času odločanja. Takrat pa navedena Uredba ni bila odpravljena ali razveljavljena in je štela za del pozitivnega materialnega prava, po katerem se je dolžno sodišče v upravnem sporu ravnati.

Glede na navedeno in ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.