Jedro

ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Oškodovanko B. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2.Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po (spremenjeni) obtožbi ter mu izreče kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev pred popolnoma spremenjen sodni senat.

3.Na pritožbo sta odgovorila tako obtoženec kot njegov zagovornik C. C., odvetnik v C. Oba sta predlagala (zagovornik izrecno, obtoženec smiselno), da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, vseh podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da se (vsaj glede historičnega dogodka 10. 1. 2018) nakazuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in za svojo odločitev navedlo neprepričljive razloge. Pri tem je po eni strani podcenilo pomen prvotnih obremenilnih izjav oškodovanke, po drugi strani pa je (po oceni pritožbenega sodišča ne dovolj kritično) precenilo pomen za obtoženca domnevno razbremenilnih dokazov, ki so vznikali praktično ves čas dokaznega postopka. Predvsem pa je državni tožilki pritrditi pri graji, da so bila zaslišanja oškodovanke B. B. (kot osebe s posebnimi potrebami po zaščiti) na glavni obravnavi opravljena ne le nesenzibilno, temveč tudi na način, ki je po presoji sodišča druge stopnje ter ob upoštevanju dognanj treh izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke praktično onemogočal verodostojno ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja.

6.Prvenstveno ima prav pritožnica, da tudi morebitna okoliščina, če sta obtoženec in oškodovanka imela kdaj prostovoljne spolne odnose, ni usodna ali odločilna za presojo utemeljenosti obtožbenih očitkov zoper obtoženca. Slednjemu se očita, da je oškodovanko v štirih historičnih dogodkih prisilil k spolnemu občevanju tako, da je uporabil silo, zato je osrednje vprašanje tega kazenskega postopka, ali je do uporabe sile in spolnega občevanja proti volji oškodovanke prišlo trikrat pri kamnolomu ... in enkrat (10. 1. 2018) na avtobusnem postajališču pri D. Niti morebitno spolno obarvano razmerje med akterjema ne pomeni, da oseba nima pravice do spolne avtonomije in samoodločbe v vsakem posameznem dogodku. Socialni oskrbovalki E. E., ki je oškodovanko obiskala naslednje jutro po domnevnem dogodku 10. 1. 2018, se je oškodovanka zaupala, da je bila prejšnji dan ob D. na postajališču posiljena s strani šoferja avtobusa. Delovala je pretreseno, jezno, razburjeno in hlipajoče, imela je bolečine v spodnjem delu trebuha ter je pokazala tudi modrico, pri čemer je priča E. E. vztrajala. E. E. je oškodovanko še celo opozorila, da gre za resne obtožbe, ki jih mora po službeni dolžnosti javiti naprej, a je oškodovanka večkrat ponovila ter potrdila, da jo je šofer res posilil in da jo boli. F. F. s CSD ... je sestavila poročilo z dne 29. 3. 2018, v katerem je ugotovljeno, da oškodovanka v družini nima zaupne osebe, zato je o zlorabi povedala socialni oskrbovalki, s katero je vzpostavila zaupni odnos. F. F. je oškodovanka 16. 1. 2018, torej šest dni po domnevnem dogodku, navajala, da ne more spati, da se je posilstvo zgodilo večkrat in da si ni upala nikomur povedati, tedaj si ni upala niti na avtobus. Rekla je, da jo je strah, kaj bo sedaj, ko je povedala. Po mnenju F. F. je bilo jasno, da gre pri oškodovanki za nasilje, socialni oskrbovalki pa je povedala, da je šlo za spolno nasilje. Dne 11. 1. 2018 ob 11.10 uri je bil na domu oškodovanke sestavljen prvi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Policist G. G. je izpovedal, da je bila oškodovanka ob razgovoru pretresena, zapisal pa je, kar je povedala. Iz zapisnika izhaja izjava oškodovanke, da je avtobus vozil A. A., drugih potnikov pa ni bilo. Obtoženec jo je nagovarjal, da bi bila njegova punca, in ji govoril, naj mu da seksat, kar je vseskozi zavračala. Ko je pripeljal do avtobusne postaje in ustavil avtobus, jo je prijel z rokami za njene roke v predelu komolcev in rekel "greva seksat". Rekla je, da ne, in ni hotela vstati, vendar jo je močno vlekel do sredine avtobusa, kjer jo je potisnil na leve sedeže gledano v smeri vožnje, tako da je bila na hrbtu. Govorila mu je, da ne, a ji je z rokami vlekel hlače dol, ona jih je držala gor, ampak je bil močnejši. Hlače ji je slekel do gležnjev, jo močno držal za noge in jo posilil brez kondoma. Vseskozi je govorila "ne" in se hotela upirati, vendar ni šlo, govorila je tudi, da jo boli. Na zapisnik je pojasnila, da je o dogodku hotela povedati ženski. Policije ni poklicala, ker se je bala, kaj bo naredil A. A., ko bo to izvedel, danes pa je povedala, ker jo boli. Istega dne, tj. 11. 1. 2018 ob 13.55 uri, je bil v prostorih PP Šentjur pri Celju sestavljen še drugi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Oškodovanka je sprva opisala tri dogodke v kamnolomu ..., ki naj bi se zgodili jeseni 2016 in dvakrat jeseni 2017, ko naj bi obtoženec z uporabo sile in proti volji oškodovanke s slednjo spolno občeval. V zvezi s temi dogodki je kriminalistka H. H. pojasnila, da se oškodovanka ni znala časovno orientirati, so pa zapisali tako, kot je povedala. Glede dogodka 10. 1. 2018 je oškodovanka izjavila, da se je obtoženca kot voznika avtobusa tisti dan prestrašila, saj je imela z njim negativne izkušnje. Na vprašanje, če bi seksala z njim, je odgovorila, da ne. Ko je v bližini D. ustavil avtobus, je stopil do nje, jo prijel za obe roki in jo vlekel do sredine avtobusa, kjer je zahteval, da se uleže na hrbet na dva sedeža. Ko jo je slekel, jo je močno prijel za obe noge, ju dal narazen in pokrčil. Ko jo je slačil, si je hlače držala in jih hotela obleči nazaj, a je bil močnejši od nje in tega ni mogla preprečiti. Nato je obtoženec stoje seksal z njo in v nožnico spustil spermo. Pri tem jo je močno bolelo in je še naslednji dan čutila močne bolečine v predelu trebuha. Z A. A. nikoli ni seksala prostovoljno, vedno je on to zahteval od nje in jo z močnim prijemom odvlekel do sedežev, jo slekel in z njo proti njeni volji seksal. Ker je imela bolečine v trebuhu, je delavki CSD E. E. povedala, kaj se je zgodilo. E. E. ji je rekla, da bo zadevo prijavla na policijo, s čimer se je strinjala. Kriminalistka H. H. je izpovedala, da je oškodovanka ob razgovoru kar naprej ponavljala, da so bila posilstva, da je bila uporabljena sila in da se je to dogajalo ves čas na avtobusu. Ves čas je ponavljala zadnji dogodek pri D., na katerega so se osredotočili. Ta dogodek je sama opisala, pri čemer je bila v slabšem psihičnem in čustvenem stanju. Oškodovanka je bila zaslišana v preiskavi dne 10. 10. 2019. Izpovedala je, da jo je obtoženec večkrat posilil, in to vedno na avtobusu. Štirikrat jo je posilil pri ..., nazadnje pa na postaji pri D., ko se je s (praznim) avtobusom peljala v C. Znova je opisala, da je obtoženec takrat prišel do nje in jo odpeljal na sredino busa tako, da jo je prijel za roke. Dal ji je dol hlače in spodnje hlače, pri čemer mu je govorila "ne, ne" in ga odrivala z rokami, a ni nič pomagalo, ker je bolj močan kot ona. Slekel se je do kolen in jo posilil "do konca, do sperme". Bolel ju je trebuh, imela je tudi sivo po nogi, drugi dan pa je povedala e tudi druge dogodke pri .... Vedno se je zgodilo isto, vedno na sredini avtobusa, kjer je ležala na sedežu, vedno je obtoženec slekel tako njo kot sebe. Izpovedala je, da se nikoli ni strinjala s spolnim odnosom in da jo je obtoženec vedno posilil. O tem ni povedala nikomur, ker jo je bilo strah (obtoženca), prvič je povedala E. E. Obtoženec ji je rekel, da o tem ne sme govoriti. Ob vseh dogodkih se je počutila slabo in jo je bilo sram, doma je jokala. Dne 16. 1. 2019 je oškodovanka na kliničnopsihološki pregled k izvedenki I. I. prišla v spremstvu brata J. J. in povedala, da si po dogodku ne upa več sama peljati z avtobusom, saj se boji A. A.. Izvedencu dr. K. K. je oškodovanka navajala, da je bila po dogodku (10. 1. 2018) v stiski in je imela težave z (nemirnim) spancem, kar pa je v dveh tednih izzvenelo. Izvedenki dr. L. L. pa je oškodovanka povedala, da jo je šofer avtobusa petkrat "na silo". Je kriv, ker jo je "na silo". Prej pa ni povedala, ker se ga je bala.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da izjave oškodovanke v predkazenskem postopku in v preiskavi, ko je bila na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZKP zaslišana v nenavzočnosti obtoženca, ter zgoraj povzete izpovedbe prič ne vodijo k zaključku o neverodostojnosti oškodovankine obremenilne naracije, tj. najmanj glede historičnega dogodka 10. 1. 2018, v zvezi s katerim je bila oškodovanka o ključnih okoliščinah jasna in skladna. Izvedenka I. I. je že v svojem pisnem mnenju dognala, da je pri oškodovanki prisotna duševna manjrazvitost na ravni sposobnosti 9- do 12-letnega otroka. Oškodovanka je sposobna dojeti in razumeti preproste in konkretne okoliščine iz lastnega življenja ter jih predstaviti, ob tem pa razume, da je dolžna govoriti po resnici, da se ne sme zlagati in mora povedati vse tako, kot je (v resnici) bilo. Zmožna je podati izjavo o tem, kaj se ji je zgodilo. Tudi izvedenec doc. dr. K. K. je podobno ugotavljal, da je približni obseg IQ pri oškodovanki od 50 do 69, pri čemer so njene predstave o svetu in o življenjsko pomembnih področjih naivne in otroško obarvane. Umske sposobnosti pa niso tako šibko razvite, da ne bi mogla sama odločati o spolnem partnerju. Izvedenka dr. L. L. je zaključila, da pri oškodovanki niso prisotni elementi, ki bi kazali na njeno nagnjenost k potvarjanju resnice. Večja verjetnost manj verodostojnega prikaza obravnavanih dogodkov obstaja zato, ker je zaradi intelektualnih mankov njeno razumevanje dejanj konkretnejše, presojanje socialnih situacij manj zrelo, opisovanje dogodkov pa (lahko) manj zanesljivo. Posamezniki z blažjo duševno manjrazvitostjo razumejo, kaj je resnica in kaj je laž, medtem ko težje predvidijo posledice svojih ravnanj.

8.Oškodovanka je bila na glavni obravnavi zaslišana dvakrat, prvič sicer na podlagi 327. člena ZKP v obtoženčevi nenavzočnosti, ki pa ji je po vrnitvi v razpravno dvorano postavljal vprašanja, vprašanja pa so ji zastavljali tudi drugi udeleženci, vključno z zagovornikom. Drugič sodišče prve stopnje ni ugodilo niti predlogu državnega tožilstva in pooblaščenke oškodovanke, da bi se obtoženca na podlagi 327. člena ZKP ponovno odstranilo iz razpravne dvorane. Po prekinitvi glavne obravnave zaradi oškodovankinega slabega počutja je sodišče na podlagi mnenj prisotnih izvedenk dr. L. L. in I. I. sprejelo sklep, da se z zasliševanjem oškodovanke zaključi. Slednja je tudi na glavni obravnavi v prosti izpovedbi vendarle potrdila, da jo je obtoženec posilil, pri čemer so bila posilstva vedno pri ..., enkrat pa pri D. Obtoženec jo je vedno posilil na enak način, in sicer tako, da jo je prijel za roke in odpeljal na sredino avtobusa. Rekla mu je, da si spolnega odnosa ne želi, in se upirala z rokami (pokazala je gesto odrivanja). Po dejanjih se je počutila slabo, bolelo jo je v trebuhu, ko je povedala E. E. in ji pokazala modrico na nogi oziroma na notranji strani levega stegna. Povedala je tudi, da se obtoženca boji in da jo je, kadar sta seksala, vedno posilil. Pritožbeno sodišče seveda ni spregledalo, da je oškodovanka ob konfrontacijah z vprašanji ter predočanjih zagovora obtoženca in izpovedb drugih zaslišanih prič večkrat izpovedovala zmedeno, konfuzno in v kontradikciji z lastnimi izjavami. Vendar je po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje tako pri izvajanju zaslišanj oškodovanke na glavni obravnavi kakor pri rigoroznem seciranju vsake najmanjše, pa čeprav nepomembne nedoslednosti v njenih izjavah zanemarilo nedvomno pomembne ugotovitve izvedencev kliničnopsihološke in psihiatrične stroke. Izvedenka I. I. je že v pisnem mnenju opozorila, da oškodovanka ni zmožna v celoti razumeti in samostojno sodelovati v zapletenih preizpraševanjih, kamor gotovo sodijo tudi "klasična" navzkrižna zasliševanja na glavni obravnavi. Izvedenec dr. K. K. je zapisal, da oškodovanka deluje bolj inteligentna kakor se izkaže ob podrobnejših vprašanjih. Dr. L. L. je ugotovila, da oškodovanka v čustveno obremenjujočih situacijah (kar nastop na sodišču, zaznamovan s pogoji t. i. sekundarne viktimizacije, nedvomno je) pogosto doživlja prestrašenost. Dr. K. K. je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da so oškodovankini odgovori na posamezna vprašanja odvisni od načina, na katerega je oškodovanka vprašana, in od tega, koliko je izpraševalec dominanten napram njej. Ona se odziva na način izpraševanja tistega, ki jo sprašuje (sodišča, tožilstva, odvetnika), pri čemer njeni odgovori niso zavedna manipulacija, temveč način prilagajanja sogovorniku. Ob tem oškodovanka bolj sluti kot ve, da bo tisto, kar bo povedala, imelo posledice, nima pa predstave, kakšne posledice bi lahko bile. Izvedenka dr. L. L. je dodala, da oškodovanka pri odgovarjanju na vprašanja nastopa s pozicije, da zaščiti sebe, saj ne razume, kaj je zanjo bolje. Ob prekinitvi drugega zaslišanja oškodovanke je ista izvedenka menila, da glavna obravnava zanjo predstavlja izrazit stres. Očitno je, da ji direktna vprašanja predstavljajo psihično stisko, saj je v situaciji, ko ne ve, kaj je zanjo (naj)bolje. Na stresno situacijo odreagira tako, da ji to povzroča telesno nelagodnost, kar je onemogočilo nadaljnje zaslišanje. Enako je ocenila izvedenka I. I. , tj. da vprašanja in predočene izpovedbe zaslišanih prič oškodovanki pomenijo pritisk, ker ne ve, kaj naj naredi, in se čuti stisnjeno v kot.

9.Po vsem navedenem se utemeljeno nakazuje, da bi bila oškodovanka na glavni obravnavi pri svojih odgovorih lahko pod (nehotenim) vplivom dominantnega izpraševalca, kar bi moglo voditi k oblikovanju "želenih", izkrivljenih ter zato tudi neverodostojnih in nedoslednih odgovorov glede odločilnih dejstev za razsojo te kazenske zadeve. Posledično ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenemu naziranju, da sta bili zaslišanji oškodovanke na glavni obravnavi izvedeni neprimerno, treba pa bi bilo poseči po uporabi posebnih in povzetemu stanju stvari prilagojenih načinov zaslišanja. ZKP v šestem odstavku 240. člena dopušča možnost, da se zasliševanje priče, ki je oškodovanka s posebnimi potrebami po zaščiti (sedma alineja 144. člena ZKP), glede na njene osebne okoliščine opravi v temu posebej prilagojenih prostorih. Pogoju neposrednega zaslišanja je lahko zadoščeno tudi z uporabo videopovezave, prek katere je procesnim udeležencem na bolj takten način omogočeno postavljanje vprašanj o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, s čimer je zagotovljena poštenost postopka, oškodovanka pa ni po nepotrebnem izpostavljena dodatni viktimizaciji in zlasti razmeram navzkrižnega zasliševanja, ki bi v konkretnem primeru lahko imele kvaren vpliv na popolno in tudi pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Po presoji pritožbenega sodišča bo šele na podlagi ustreznega načina zaslišanja oškodovanke kot ključne priče v tej kazenski zadevi mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti potrditi ali ovreči prepričljivost njenih za obtoženca obremenilnih izjav, pri čemer niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (stran 22) ni moglo spregledati, da so izjave oškodovanke (vsaj o dogodku 10. 1. 2018) vse do zasliševanj na glavni obravnavi izrazito obremenjujoče narave.

10.IzvedenkaI. I. je na glavni obravnavi pojasnila, da pri oškodovanki (enako kot oba druga izvedenca) ni zaznala tipičnih znakov travmatiziranosti, toda odsotnost znakov po travmi še ne pomeni, da travme ni bilo. Enako velja za dejstvo, da oškodovanka ni iskala pomoči pri psihiatru ali drugem strokovnjaku. Izvedenec doc. dr. K. K. se je glede okoliščine, da se je oškodovanka 10. 1. 2018 takoj po obravnavanem dogodku nazaj v Š. odpeljala z istim avtobusom, ki ga je še vedno vozil obtoženec, opredelil, da je bil njen strah obvladljiv ali pa ga ni bilo, kar pa še vedno ne izključuje nujno obstoja kaznivega dejanja. Izvedenka dr. L. L. je izpostavila, da se pri duševno manjrazviti osebi znaki travmatiziranosti (lahko) pokažejo na drugačen način, denimo s telesnimi simptomi, kar se je pri oškodovanki navsezadnje manifestiralo tudi v tem kazenskem postopku. Zato ne more biti usodnega pomena, če J. J. po vrnitvi oškodovanke v Š. ni opazil česa posebej nenavadnega, medtem ko oškodovanka z drugim bratom C. C. niti nima tesnega odnosa. Glede okoliščine, da se oškodovanka še vozi z avtobusom, pa državna tožilka tehtno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere druge možnosti prevoza naj bi oškodovanka pravzaprav imela, nedvomno pa to dejstvo samo zase ne vodi (nujno) k zaključku, da kaznivega dejanja ni bilo.

11.Nadalje je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbam prič M. M. (ki naj bi ji oškodovanka rekla, da bo obtoženca tožila, da dobi denar, pri tem pa je s prsti nakazovala štetje denarja), N. N. (ki naj bi ji oškodovanka priznala, da je obtoženi ni posilil, temveč je lahko motiv njene prijave želja po materialni koristi oziroma prejem odškodnine od obtoženca) ter O. O. (ki naj bi mu oškodovanka kar v trgovini razlagala, da potrebuje denar in da je obtoženca zato prijavila za posilstvo), s čimer naj bi bil po dokaznih zaključkih prvega sodišča očitno potrjen zagovor obtoženca, da je oškodovankin brat J. J. "zapufal" družino, ker je igral igre na srečo, sedaj pa mislijo, da bodo od obtoženca dobili odškodnino. Prvenstveno je iz izvedenskega mnenja I. I. razvidno, da so vsi bratje in sestre oškodovanke hodili v posebno šolo, kar ni nepomembno pri (dovolj kritični) presoji obrambne naracije, da naj bi šlo pri prijavi obtoženca za konstrukt članov družine P. P., prepojen s finančnimi motivi, ter za konstrukt, ki bi moral biti dogovorjen v kratkem času od dogajanja 10. 1. 2018 do sledečega jutra, ko se je oškodovanka o domnevnem posilstvu že zaupala socialni delavki E. E. Izvedenec dr. K. K. je zapisal, da oškodovanka zaradi duševne manjrazvitosti lahko hitreje in manj kontrolirano zapade pod vpliv umsko bolje opremljenih ljudi, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni podalo nobenih prepričljivih razlogov, da gre pri oškodovankinih bratih J. J. in R. R., ki sta očitno obiskovala posebno šolo, za takšna človeka. Nedvomno so vsi trije izvedenci v bistvenem pojasnjevali, da je oškodovanka v svojih ravnanjih naivna, vodljiva, ranljiva, sugestibilnejša ter dovzetnejša za vplive in manipulacije drugih ljudi. Okanovićeva je dopustila možnost, da bi oškodovanka lahko imela namen ustreči nekomu drugemu, ki ji je sugeriral, kaj naj pove, vendar pa ni zanalašč zavajala. Mogoče bi bilo, da bi po predhodnem vodenju želela predstaviti neko vnaprej pripravljeno zgodbo, vendar nima višjih kapacitet za načrtovanje poteka zgodbe. Dr. K. K. je dopustil možnost, da so nanjo pritisnili domači ali znanci, saj je sugestibilna in se težko upre. Dr. L. L. ni mogla zaključiti, ali je bila oškodovanka nagovorjena na kazensko prijavo, vendar bi sama slabo razumela posledice takega postopka in koristi, ki naj bi jih dobila. Sicer bi se bila zmožna načuti in ponoviti nekaj osnovnih informacij, na bolj abstraktnem nivoju pa bi se hitro zapletla. Oškodovanka bi se težko sama domislila prijave kaznivega dejanja in premoženjske koristi, je pa zmožna poslušati druge osebe in ravnati pod vplivi slednjih. Na glavni obravnavi je oškodovanka priznala, da ima J. J. kredit in je dolžan banki, ker da je denar zapravil na igrah. J. J., ki je že v preiskavi izpovedal, da mu je sestra neposredno po dogodku razkrila, da jo je obtoženec posilil (kar ji je verjel), pri čemer je bila bolj živčna, je zaslišan kot priča na glavni obravnavi povedal, da imajo doma sedaj v redu finančno stanje. Pred tem je bil (2018 ali 2019) res v osebnem stečaju, ker je bil zadolžen, prodali so tudi nekaj zemljišča. R. R. je izpovedal, da so doma izgubili zemljišča, ker je bil brat zadolžen, s J. J. pa se ni nikoli pogovarjal o kakšni odškodnini, kvečjemu ve kaj o tem oškodovanka. Ne oškodovanka niti njena brata niso bili v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje kakor koli dodatno izprašani v tej smeri. Le iz izpovedb posrednih prič izhaja, da naj bi oškodovanka M. M. povedala, da jih je en brat zapufal in da nimajo denarja. Je pa oškodovankina hči S. S., ki ji je mama enkrat malo bolj pretresena povedala, da naj bi jo A. A. posilil, zatrdila, da ni bilo nikoli govora o tem, da bi imeli kot družina kakšno finančno korist v zvezi s prijavo posilstva. Po drugi strani naj bi oškodovanka priznala N. N., da jo je brat nagovoril, naj obtoženca prijavi in ga toži zaradi posilstva, ki ga ni bilo, tj. zato, da bi dobila denar. Izjavo N. N. je oškodovanka zanikala.

12.Glede na to, da so se pred sodiščem prve stopnje dokazi izvajali neposredno, se pritožbeno sodišče ne more opredeliti do navedb državne tožilke, da že iz "laične" ocene nastopa prič J. J.in R. R. izhaja, da niti nista zmožna takšnega konstrukta oziroma načrtovanja krivih obtožb zoper obtoženca. Gotovo pa, kot je razvidno iz izvedenskih mnenj, oškodovanka intelektualno ni sposobna nobenih tovrstnih konstruktov, medtem ko je tudi po presoji višjega sodišča pripisovanje finančnih motivov za domnevno krivo ovajanje obtoženca članom družine P. P. izrazito neprepričljivo in v neskladju s spisovnimi podatki o inteligenčnem stanju navedenih. Nadalje ima prav državna tožilka, da je izpovedi razbremenilnih prič, vključno z namigi o oškodovankinem zasledovanju odškodnine v tem kazenskem postopku, prvo sodišče dokazno ocenilo v precejšnji meri benevolentno, tj. kljub temu, da je v okoliščinah in vsebini njihovih izjav zaznati življenjsko nelogične in razumno nesprejemljive poteze, razloge izpodbijane sodbe o scela brezprizivnem sledenju izpovedbam pa pritožnica upravičeno graja. Priči M. M., ki po lastni izpovedbi "zelo malo pozna" oškodovanko, naj bi slednja kar na pijači razkrila načrt o pridobitvi denarja od obtoženca.N. N., ki je bila predlagana kot priča z utemeljitvijo, da bo potrdila navedbe oškodovanke o posilstvu, naj bi oškodovanka ponujala celo 10.000 EUR (pri čemer ostaja izpodbijana sodba brez vsakršnega pojasnila, kje bi oškodovanka denar v takem znesku dobila), če bi na sodišču potrdila, da je obtoženec posilil oškodovanko, in dodala, da je obtoženec posilil tudi N. N. Oškodovanka naj bi priči celo brala zapisnike o glavnih obravnavah, ji pokazala vse "dopise" in priči povedala, kaj je "rihtala na sodišču". Takšna ravnanja oškodovanke so glede na zaključke izvedencev psihiatrične in kliničnopsihološke stroke težko verjetna, izpovedba priče pa preveč vprašljiva, da bi ji bilo mogoče decidirano verjeti in ji slediti, kot utemeljeno zatrjuje pritožnica. Podobno velja tudi za izpovedbo O. O., ki naj bi mu oškodovanka, s katero sicer ne prijateljuje, kar v trgovini hitela razlagati, da potrebuje denar in je zato obtoženca prijavila za posilstvo, hkrati pa je O. O. razkrila dosti intimnih podrobnosti o svoji "zvezi" z obtožencem. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da bi bilo treba tovrstne izpovedbe prič presoditi (bolj) skrbno in (bolj) kritično.

13.Ob upoštevanju pojasnjenega je pritožbeno sodišče zaradi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje utemeljeni pritožbi državne tožilke na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP ugodilo, neprepričljivo obrazloženo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je senat sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev za razsojo te kazenske zadeve že zavzel nespregledljive dokazne zaključke, je višje sodišče na podlagi četrtega odstavka 392. člena ZKP odredilo, da se bo nova glavna obravnava pred prvim sodiščem opravila pred popolnoma spremenjenim senatom. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje vse že izvedene dokaze ponovilo, po potrebi pa bo izvedlo še morebitne dodatne dokaze, pri čemer bo zlasti pozorno na okoliščine, ki jih je v tem sklepu izpostavilo višje sodišče. Posebej senzibilno bo pristopilo k zaslišanju oškodovanke B. B. (točka 9 tega sklepa). Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka bo vnovič ocenilo, ali so obtožbeni očitki zoper obtoženca utemeljeni ali ne, in presodilo, ali mu je očitano kaznivo dejanje (v celoti, torej glede vseh historičnih dogodkov, ali delno) dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. Predvsem bo za svojo odločitev, kakršno koli bo že sprejelo, seveda upoštevaje imperativ iz drugega odstavka 3. člena ZKP, navedlo jasne, celovite in prepričljive razloge, ki bodo odražali tudi popolno in pravilno dognano relevantno dejansko stanje.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 170, 170/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 144, 144-7, 240, 240/6, 327

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.