Jedro

Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2021. Ugotovilo je, da tožniku pri toženki 28. 2. 2021 ni prenehalo delovno razmerje, temveč je trajalo do 20. 2. 2022. Toženki je naložilo, da za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika prijavi v zavarovanja oziroma matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu plača zneske zapadlih plač, upoštevajoč mesečni bruto znesek po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 9. 7. 2010, povečan za pripadajoči dodatek za delovno dobo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje v mesečni višini 25,00 EUR in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2022 v višini 150,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.060,85 EUR, znesek 968,44 EUR pa nakazati na račun sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik prepozno postavil tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek je postavil šele z vlogo dne 15. 6. 2021, tj. po poteku 30-dnevnega roka iz 200. člena ZDR-1, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu zavreči tožbo. Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na bistvo očitka nepravočasne tožbe, saj je ostalo nepojasnjeno, zakaj je tožba z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sporazuma pravočasna. O tem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev toženkinih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Meni, da je treba zahtevke pravočasno oblikovati v skladu s pravili procesnega prava. Sodišče prve stopnje je kršilo toženkino pravico do izjave in izvajanja dokazov v njeno korist, ker ni ugodilo dokaznima predlogoma za pridobitev zdravstvene dokumentacije, na podlagi katere naj bi izvedenka psihiatrične stroke izdelala izvedensko mnenje, in za zaslišanje zdravnika, ki je tožnika zdravil v januarju in februarju 2021 ter ga odpustil iz bolnišničnega zdravljenja. Ker se medicinska dokumentacija ne nahaja v spisu, se toženka o njej ne more izjaviti niti je ne more sodišče prve stopnje uporabiti pri presoji izvedenskega mnenja. Stranka ima pravico do seznanitve z medicinsko dokumentacijo, ki je bila odločilna za podajo izvedenskega mnenja. Toženki je bila s preprečitvijo vpogleda v zdravstveno dokumentacijo odvzeta možnost učinkovitega preizkusa izvedenskega mnenja. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-680/14. Meni, da bi lečeči zdravnik najbolj natančno izpovedal o psihofizični sposobnosti tožnika v času podpisa sporazuma. Nasprotuje oceni sodišča o prepričljivem, jasnem in ustreznem izvedenskem mnenju. Po zaslišanju izvedenke nasprotja in pomanjkljivosti v mnenju, ki jih izpostavlja v pritožbi, niso bili odpravljeni, zato bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje na izvedensko mnenje ni vezano, ampak se to skladno z 8. členom ZPP prosto presoja kot vsak dokaz. Tožnik je bil ob sklepanju sporazuma sposoben razumeti pomen in posledice svojega ravnanja. Neustreznost izvedenskega mnenja potrjuje psihiatrično mnenje dr. A. A. Neizvršljiv je izrek sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje toženki naložilo plače, upoštevajoč mesečni bruto znesek po pogodbi o zaposlitvi, povečan za pripadajoči dodatek. Ni jasno, koliko naj bi znašala obveznost toženke. Posledično ni pravilna odločitev o stroških postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zavrže tožbo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, oziroma podredno, da ga spremeni, tako da zavrne tožbeni zahtevek.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v 8. točki jasno obrazložilo pravilno presojo o pravočasnosti tožbe. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij v smislu te določbe in jo je mogoče preizkusiti. Posledično niso podane niti kršitve toženkinih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na pravočasnost spremenjene tožbe. Tožnik je s tožbo 25. 3. 2021 zadostil pogoju za uveljavljanje sodnega varstva, kot je določen v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 nadaljnji). Po tej določbi lahko delavec v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahteva pred pristojnim sodiščem ugotovitev drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, med katere po 77. členu ZDR-1 spada prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Tožba je pravočasna, ker je trditev o nezakonitosti oziroma neveljavnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom tožnik postavil že v tožbi, s katero je sicer prvotno uveljavljal izpodbojnost, kasneje pa je zahtevek spremenil, tako da je primarno uveljavljal ničnost. Bistveno je, da je tožnik v tožbi pravočasno uveljavljal, da mu delovno razmerje na podlagi sporazuma ni prenehalo 28. 2. 2021, pri čemer je v tožbenih navedbah podal trditve glede obeh oblik neveljavnosti (izpodbojnosti in ničnosti). Po postopkovnih določbah (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) je bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova prenehanja pogodbe o zaposlitvi v ugotovitvi, da delovno razmerje ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji.1 Glede na navedeno zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi sporazuma ni prenehalo, temveč še traja, kar je tožnik uveljavljal že v tožbi.

8. Tožnik je 25. 2. 2021, ko je bil v bolniškem staležu, s toženko podpisal sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Odločitev v obravnavani zadevi je odvisna od vprašanja, ali se je tožnik zavedal pomena in posledic svojega ravnanja, tj. ali je bil sposoben razsojanja. Za ugotovitev s tem povezanih bistvenih dejstev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokaz z izvedenko (243. člen ZPP). Izvedenka psihiatrične stroke dr. B. B., ki se je v ustnem mnenju podrobneje opredelila do odpustnega pisma v zvezi z drugo hospitalizacijo tožnika od 24. 1. 2021 do 19. 2. 2021, je pojasnila, da zaslišanje specialista, ki je tožnika odpustil, glede ne njene izkušnje z vsebino odpustnih pisem in doktrino dela z bolniki s shizofrenijo, ne bi imelo vpliva na njeno mnenje. Dokaza z zaslišanjem zdravnika, ki je tožnika zdravil v obdobju pred podpisom sporazuma in ki ga je toženka predlagala v pripombah na pisno mnenje v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2023, glede na navedeno sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti, kar je tudi obrazložilo. Tudi sicer lečeči zdravnik ne sme prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. Ta mu posreduje v sodnem postopku postavljeni izvedenec.2 Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izvedenki ni naložilo, naj predloži medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na sprejem tožnika v bolnišnico v času od 24. 1. 2021 do 19. 2. 2021. Tudi ta dokazni predlog je toženka podala v pripombah na pisno mnenje v pripravljalni vlogi z dne 13. 2. 2023, pri čemer je sklepala, da bi vsebina medicinske dokumentacije utegnila biti v nasprotju z zaključki iz pisnega izvedenskega mnenja. Izvedenka je v tem mnenju navedla, da je pregledala medicinsko dokumentacijo psihiatričnega zdravljenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v C. Povzela je ugotovitve lečečega zdravnika v času druge hospitalizacije, o katerih se je toženka lahko izjavila. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvedenko zaslišalo. V tem se obravnavani primer razlikuje od procesnega položaja, na katerega se nanaša odločba Ustavnega sodišča RS Up-680/14 z dne 5. 5. 2016, na katero se sklicuje toženka, zato očitane kršitve pravice do izjave, načela enakosti in izvajanja dokazov v korist toženke niso podane. V tej odločbi se je Ustavno sodišče RS izreklo o nujnosti neposrednega zaslišanja izvedenca; kršitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic je bila ugotovljena, ker sta sodišči z zavrnitvijo predloga za zaslišanje enega od izvedencev pritožnika prikrajšali za možnost, da učinkovito preizkuša pisna izvedenska mnenja.

9. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je dne 28. 2. 2021 prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni (paranoidne shizofrenije) in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.

10. Toženka pritožbene graje ne more uspešno utemeljiti s svojo analizo izvedenskega mnenja oziroma psihiatričnim mnenjem dr. A. A. Po naročilu toženke pridobljeno strokovno mnenje ima v tem sporu le pravno naravo trditev. Izven postopka izdelano strokovno mnenje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP o dokazovanju. Ugotovitve dr. A. A., ki ni imel vpogleda v celotno dokumentacijo in tožnika ni osebno pregledal, predstavljajo le del strankinih navedb in nimajo neposredne dokazne vrednosti oziroma narave izvedenskega mnenja v tem sporu, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni vključilo v dokazno oceno.

11. Sodna izvedenka je med zaslišanjem celovito in prepričljivo odgovorila na pripombe toženke in na vsa relevantna postavljena vprašanja o tožnikovem psihičnem stanju ter sposobnosti razsojanja ob sklenitvi sporazuma. Izvid in mnenje izvedenke sta jasna in popolna, prav tako nista v nasprotju sama s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, kot navaja pritožba. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker v mnenju ni našlo nejasnosti in pomanjkljivosti. S temi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zavrača pritožbene navedbe o neustreznosti in protislovnosti mnenja. Pritožba se sklicuje na izpovedi prič ter ugotovitve v zdravniškem spričevalu z dne 13. 1. 2021, vendar vsebina teh dokazov ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Priči, ki sta delavca toženke, nista strokovno usposobljeni za prepoznavanje duševnih bolezni in simptomatike ter njihovih posledic ob podpisu sporazuma. Pritožbene navedbe toženke ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost mnenja. Toženkino nestrinjanje v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenkinimi ugotovitvami. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot jasno, strokovno, prepričljivo in popolno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi obrazložilo. S tem je sodišče prve stopnje izpolnilo dolžnost, ki mu jo nalaga ZPP v 254. členu, in je postavitev novega izvedenca pravilno zavrnilo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek neizvršljivosti dela sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje toženki naložilo obveznost izplačila (nadomestila) plač. Obveznost toženke je v VI. točki izreka sodbe resda določena le opisno, vendar to ne pomeni, da je tak izrek sodbe nesklepčen oziroma neizvršljiv. Tožnikova terjatev iz naslova plače je določljiva oziroma dovolj določna, saj so v VIII. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010 razvidni podatki, na podlagi katerih je mogoče denarno terjatev tožnika izračunati.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji) 375 točk za odgovor na pritožbo, 22 % davka na dodano vrednost in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 280,00 EUR.

1 Sklepa VS RS VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019, VIII Ips 40/2022 z dne 17. 1. 2013, sodba in sklep VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023. 2 Sodba VS RS II Ips 253/2013 z dne 10. 9. 2015.