Jedro

Zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo na podlagi ZDRS ne pomeni kršitve z ustavo in mednarodnimi ratificiranimi pogodbami zajamčenih pravic do zasebnega in družinskega življenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišče Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1481/98-8 z dne 12.7.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 13.8.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za sprejem v državljanstvo RS po 13. členu Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 - 13/94 - ZDRS), ker ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnice v državljanstvo RS. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS v povezavi s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 2.6.1994, s katerim je sklenila, da se vloge oseb, ki so bile evakuirane iz Bosne in Hercegovine v okviru evakuacije, ki jo je organizirala Republika Slovenija novembra 1992 in še vedno nimajo urejenega statusa, rešujejo po izredni naturalizaciji v skladu z nacionalnim interesom, ne glede na pogoje, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve RS predlagalo v okviru določitve politike reševanja vlog po izredni naturalizaciji. Navedeni sklep vlade se izrecno nanaša samo na osebe, ki so bile evakuirane v okviru evakuacije, ki jo je organizirala Republika Slovenija. V zadevi ni sporno, da tožnica ni zapustila Sarajeva v okviru te evakuacije, pač pa že nekaj mesecev prej, zato je po mnenju sodišča izpodbijana odločba tožene stranke pravilna, ker upošteva mnenje vlade, ki ga je namreč sprejela na 72. seji dne 30.7.1998. Z njim je ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče ni obravnavalo njene prošnje v okviru razlogov, ki jih je navedla v prošnji, kar pomeni, da obstaja bistvena kršitev določb postopka. Prošnjo za sprejem v državljanstvo je temeljila na sklepu Vlade Republike Slovenije z dne 2.6.1994, tožena stranka pa jo ni obravnavala v okviru teh razlogov, temveč je prošnjo zavrnila, ker ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnice v državljanstvo RS. Ni pravilno stališče sodišča, da se sklep vlade z dne 2.6.1994 izrecno nanaša samo na osebe, ki so bile evakuirane v okviru organizirane evakuacije. Sodišče tega stališča ni obrazložilo niti utemeljilo. Iz navedenega sklepa izhaja, da ima Republika Slovenija nacionalni interes, da se državljanstvo oseb, ki so bile evakuirane in Bosne in Hercegovine v okviru evakuacije Slovencev, ki jo je organizirala Republika Slovenija novembra 1992, in še vedno nimajo urejenega statusa, rešuje po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz navedenega sklepa izhaja, da je njegov namen omogočiti Slovencu - evakuirancu, da skupaj s svojo družino nadaljuje življenje v Sloveniji. Ob takem namenu pa je tudi podan nacionalni interes Republike Slovenije, da omogoči tudi zakoncu Slovenca - evakuiranca pridobitev državljanstva RS po 13. členu Zakona o državljanstvu, sicer bi obstajala diskriminacija, kar bi predstavljalo kršitev določb Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Ni jasno, zakaj bi bilo Slovencu - evakuirancu, ki je prišel z evakuacijo, omogočeno lažje vključevanje v slovensko sredino kot pa zakoncu Slovenca - evakuiranca, ki je prišel v Slovenijo kratek čas pred ali po evakuaciji, saj imata oba zakonca isti cilj - združevanje družine. Tožnica in njen soprog sta bila po izbruhu vojne v različnih delih razdeljenega S., zaradi česar je tožnica s sinom prišla v Slovenijo kratek čas pred evakuacijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitve, ki ji tožnica ne ugovarja, da ni prišla v Slovenijo v okviru evakuacije, ki jo je organizirala Republika Slovenija novembra 1972, se tožnica ne more uspešno sklicevati na sklep vlade z dne 2.6.1994. Ta se namreč, kot je že navedlo in obrazložilo upravno sodišče, nanaša le na osebe, ki so bile evakuirane iz Bosne in Hercegovine v okviru evakuacije, ki jo je organizirala Republika Slovenija novembra 1992. Ta sklep vlade se ne nanaša na zakonce teh oseb, kot to zmotno meni tožnica v pritožbi. Zato se tožnica ne more utemeljeno sklicevati na neenako obravnavanje prosilcev za sprejem v državljanstvo RS tako evakuirancev kot zakoncev - evakuirancev, saj slednjih sklep vlade ne zajema.

Zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo na podlagi ZDRS sama zase ne pomeni kršitve z ustavo in mednarodnimi ratificiranimi pogodbami zajamčenih pravic do zasebnega oziroma družinskega življenja. Tožnica pa v pritožbi tudi ne pojasni, s čim naj bi bile kršene pravice do družinskega življenja po Evropski konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah, če njeni prošnji za sprejem v državljanstvo RS ni ugodeno.

Tožničin zahtevek za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 13. člena ZDRS je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen, ker je Vlada RS v predhodnem mnenju z dne 30.7.1998 ugotovila, da ne obstaja nacionalni interes za sprejem tožnice v državljanstvo Republike Slovenije, ker nima izkazane pristne zveze s Slovenijo.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da je pritožba neutemeljena in da niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.