Jedro

V času, ko je bilo stanovanje na podlagi sodne odločbe o izdaji začasne odredbe za zavarovanje terjatve zapečateno, tožeča stranka ni imela posesti. Toženec zato ni motil tožeče stranke s tem, ko je namestil na vrata zapečatenega stanovanja železno prečko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu - točke 2, 3 in 5 - spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je toženec A. T. motil tožnikovo posest v njegovi zakoniti in mirni posesti stanovanja št. 7 v II. nadstropju objekta 2, z naslovom O. cesta 15 v Ljubljani, s tem da je v času od začetka avgusta do 7.9.1995 namestil na vhodna vrata železno prečko z obešanko in nastavek, kar je tožeča stranka zvedela 8.9.1995. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji kakorkoli posegati v posest tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 66.209,00 SIT (šestinšestdeset tisoč dvesto devet 00/100) stroškov postopka v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe tožeče stranke glede zahtevka za odstranitev železne prečke in vzpostavitve v prejšnje stanje ter predloga za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je, da je toženec motil tožnikovo posest v njegovi zakoniti in mirni posesti stanovanja št. 7 v II. nadstropju objekta 2 na naslovu O. cesta 15 v Ljubljani, s tem da je v času od začetka avgusta do 7.9.1995 namestil na vhodna vrata železno prečko z obešanko in nastavek, kar je tožeča stranka zvedela 8.9.1995. Toženi stranki je prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji kakorkoli posegati v posest tožeče stranke. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 116.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka posestnik stanovanja in da je dejanje, ki ga je storil toženec, motilno.

Proti sklepu se toženec pritožuje v dveh vlogah iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in navaja: Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede tega, kdo je bil zadnji posestnik stanovanja. Železna prečka je bila nameščena v času, ko je bilo stanovanje sodno zapečateno. V tem času tožeča stranka ni imela niti posredne niti neposredne posesti. Tožeča stranka za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa. Razlogi sklepa so v nasprotju z izpovedbo toženca. Posredni posestnik je bil toženec, ker je tožeči stranki izročil ključe zaradi odprave nekaterih napak. V pritožbi podrobno pojasnjuje, kako je potekalo dogajanje v zvezi s stanovanjem.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje ni sporno: dejanje - namestitev železne prečke na vrata - je toženec storil v času, ko je bilo stanovanje na podlagi začasne odredbe sodno zapečateno in ko je bilo kakršnokoli razpolaganje s stanovanjem prepovedano. Prečka je bila kasneje odstranjena in tudi tožbeni zahtevek je bil v tem smislu modificiran.

V času, ko je bilo stanovanje zapečateno, je tožeča stranka začasno izgubila dejansko oblast nad stanovanjem. Razlage, ki jo ponuja izpodbijani sklep, da je tožeča stranka dejansko možnost razpolaganja kljub zapečatenju imela, ni mogoče sprejeti, ker pomeni taka razlaga negacijo sodne odločbe, torej začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje toženčeve terjatve. Tako torej tožeča stranka posesti ni imela, pa tudi toženec ne, ne glede na njegove drugačne trditve, kajti zapečatenje je učinkovalo proti vsakomur, torej tudi proti tožencu. Ker torej tožeča stranka ni imela posesti v času, ko je toženec storil zatrjevano dejanje, tudi do motenja posesti ni moglo priti. Če bi bila sprejeta razlaga, ki jo v postopku ponuja tožeča stranka, da je namreč šlo za situacijo iz 2. odstavka 74. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem se posest ne izgubi, če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti in da tožeča stranka posesti zaradi tega ni izgubila, pa dejanje toženca ni motilno. Ni bil namreč toženec tisti, ki je preprečil vstop v stanovanje, ampak je bila to odredba sodišča. Zaradi tega tožeča stranka ni mogla v stanovanje, ne pa zato, ker je toženec namestil drog. V takem primeru bi torej toženec ne imel ekonomskega in pravnega interesa za vložitev motenjske tožbe.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba ugoditi pritožbi in sklep spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen, pri čemer je pritožbeno sodišče odločalo o tistem delu sklepa, v katerem tožena stranka ni zmagala, kajti štelo je, da tisti del sklepa, s katerim je ugotovljen delni umik tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe, ni predmet pritožbe. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 4. točke 373. člena ZPP v zvezi s 3. točko 380. člena in 381. člena istega zakona, kajti v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo, torej 1. odstavek 70. člena ZTLR, po katerem ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo.

Take oblasti namreč tožeča stranka ni imela.

Ker je bil sklep sodišča prve stopnje spremenjen, je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Na podlagi predloga tožene stranke za odmero stroškov na list. št. 15 je priznanih toženi stranki 150 točk za obravnavo, za urnino 100 točk, za končno poročilo stranki 50 točk ter 2 % kot izdatek za stranko, kar predstavlja 6 točk ter sodno takso za odgovor na tožbo v višini 200 točk. Za sestavo pritožbe je priznanih 375 točk ter 2 % od tega zneska, kar znese 8 točk kot izdatek za stranko, skupaj torej 383 točk ter 800 točk sodne takse za pritožbo. Upoštevaje, da znaša vrednost točke po odvetniški tarifi 76,50 SIT, po Zakonu o sodnih taksah pa 13,50 SIT, znašajo stroški tožene stranke na prvi stopnji 26.109,00 SIT, na drugi stopnji pa 40.100,00 SIT, skupaj torej 66.209,00 SIT.