Jedro

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP)

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je na nepremičnini parc. št. 812/2 k. o. ... zgradila stanovanjsko hišo, ki jo ima ves čas v posesti. Gradnja se je začela v letu 1968 in je bila zaključena do leta 1975, ko je nepremičnina postala družbena lastnina. Sama je solastnica te nepremičnine do 2/9, 2/18 in 1/27, v tem pravdnem postopku pa je zahtevala ugotovitev, da je solastnica te nepremičnine še do 1/9 pri solastnem deležu prve toženke, do 1/27 pri solastnem deležu drugega toženca, do 1/27 pri deležu tretje toženke, do 1/18 pri solastnem deležu četrtega toženca in do 1/9 pri solastnem deležu pete toženke.

2. Do spornega razmerja med pravdnimi strankami je prišlo, ker sta F. M. in F. B. kot dediča po pokojni K. V. (ki je bila zemljiškoknjižna lastnica) z nepremičnino parc. št. 812/2 k. o. ... razpolagala dvakrat, in sicer najprej 22. 4. 1963, ko sta v zapuščinskem postopku po pokojni K. V. sklenila veljaven in zavezujoč dogovor, s katerim sta se zavezala sporno parcelo izročiti v solast sopogodbenikom, ki niso dediči po pokojni K. V. (šlo je za potomce njenih dveh pokojnih mož), in drugič 10. 4. 1966, ko sta glede iste nepremičnine sklenila dva dogovora, prvega s tožničinim očetom in drugega s tožnico. Pri prvem dogovoru je šlo za nadomestno izpolnitev volila tožničinemu očetu. J. M. naj bi namreč po oporoki zapustnice K. V. z dne 19. 12. 1951 prejel (med drugim) kot volilo parc. št. 259 k. o. ... Ker je bila ta parcela v letu 1953 nacionalizirana namesto prvotno predvidene parcele 812 k. o. ..., je z dedičema prišlo do dogovora, da J. M. dobi kot volilo parcelo 812 k. o. ... Ker je bila graditeljica tožnica, je bil dogovor, s katerim sta se dediča zavezala prenesti lastninsko pravico na nepremičnini na tožnico (namesto na njenega očeta), podpisan tudi z njo. Dediča svoje obveznosti nista izpolnila in tožnica se na podlagi tega dogovora ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine. Zapuščinski postopek po K. V. se je pravnomočno zaključil v letu 1975. Takrat so se dediča ter toženci in njihovi pravni predniki v zemljiško knjigo vpisali kot lastniki zapuščinskega nepremičnega premoženja in s tem tudi obravnavane nepremičnine po dogovorjenih solastnih deležih.

3. Tožnica je pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini utemeljevala na več pravnih podlagah, in sicer na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), na podlagi priposestvovanja, na določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in na določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencem povrne 898,17 EUR stroškov s pripadki. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Ker je tožnica objekt na sporni nepremičnini zgradila pred uveljavitvijo ZTLR, to je pred 1. 9. 1980, sta sodišči zahtevek, ki ga je tožnica oprla na pravila o gradnji na tujem, presojali na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ker sta ugotovili, da tožnica kot graditeljica ni bila poštena (tožnica je vedela za dogovor iz leta 1963 in se je zato zavedala, da dediča ob sklepanju dogovora z njo nista več imela razpolagalne sposobnosti glede celotne nepremičnine), sta zahtevek na tej podlagi že iz tega razloga zavrnili. Z vprašanjem, ali so lastniki zemljišča (v času gradnje) za gradnjo vedeli in ali so ji nasprotovali ter ugovorom tožencev po 1500 paragrafu ODZ se posledično nista ukvarjali. Ker je šlo torej pri tožnici za nepošteno graditeljico, je hiša, ki jo je zgradila na (v večjem delu) tujem zemljišču, postala ob zaključku gradnje last lastnika zemljišča (paragraf 418 ODZ). Po presoji sodišča prve in druge stopnje tožnica solastnih deležev tožencev tudi ni priposestvovala, saj ni izkazala zakonite in dobroverne posesti. Zahtevek na podlagi ZLNDL je bil zavrnjen, ker so (ob uveljavitvi zakona) imeli pravico uporabe na zemljišču toženci (kot lastniki stavbe) in ne tožnica. Glede pridobitve lastninske pravice po ZVEtL pa je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da ZVEtL ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ampak le podlago za to, da sodišče ugotovi, katero zemljišče je postalo last lastnika stavbe po pravilih, ki so veljala do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika. Glede na to, da tožnica lastninske pravice ni pridobila na nobeni pravni podlagi, ji ta pravica ne gre niti po ZVEtL.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožeča stranka. Zastavlja sledeča pravna vprašanja: - Ali je pravilno stališče sodišča, da tožnica ni bila dobroverna, ker je vedela za dogovor med zakonitimi dediči in potomci zakoncev pokojne K. V., kljub dejstvom: da je vedela, da sodišče tega dogovora ni upoštevalo (vse do leta 1975, takrat pa je bila hiša že dokončana in vseljena); da je vedela, da sta F. M. in F. B. edina zakonita dediča po pokojni K. V.; da je vedela, da je parcelo dobil njen oče kot nadomestno volilo in da je to usklajeno med zakonitimi dediči in potomci zakoncev K. V.; da ji nihče ni prepovedoval gradnje; da je nepremičnino ves čas dobroverno uporabljala? - Ali je sodišče ravnalo pravilno, ko dobrovernosti ni presojalo na podlagi 326. paragrafa ODZ oziroma po 316. paragrafu ODZ? - Ali je pravilno stališče sodišča, da so toženci oziroma njihovi pravni predniki postali lastniki zgradbe na podlagi paragrafa 418 ODZ, čeprav je nesporno, da gradnje niso prepovedali in ji tudi niso nasprotovali? - Ali je bila zgolj z dejstvom, da je tožnica vedela za izdani sklep o dedovanju leta 1975, izpodbita njena dobrovernost? - Ali je pravilno stališče sodišča, da se okoliščine dejanske posesti kot pogoja za obstoj pravice uporabe presojajo drugače za fizične in pravne osebe pri ugotavljanju lastninske pravice po ZLNDL? - Ali je pravilno stališče sodišča, da določil 12. člena ZTLR ni mogoče uporabiti, ker je bila hiša zgrajena pred uveljavitvijo ZTLR (ob nespornem dejstvu, da je bila tožnica lastnica hiše)? - Ali je sodišče ravnalo pravilno, ko ni presojalo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča kot podlage za pridobitev lastninske pravice (ob nespornih dejstvih, da je cela parcela funkcionalno zemljišče in da je hiša last tožnice)? Po mnenju tožnice je odločitev Vrhovnega sodišča o zastavljenih pravnih vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Trdi, da sodne prakse glede teh vprašanj ni oziroma odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, pri čemer tožnica pri vsakem posameznem vprašanju navede opravilne številke zadev Vrhovnega sodišča, od katerih odločitev sodišča druge stopnje po njenem mnenju odstopa.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP) in s tem tudi njen predlog za povrnitev stroškov postopka z izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).