Jedro

Glede na to, da zaveza tožeče stranke za plačilo temelji na pogodbi, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je kriv za zamudo in nadalje, ali je tožena stranka ob prevzemu vozil izjavila, da bo zahtevala pogodbeno kazen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2., 3. in 4. točki izreka) potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrže. III. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika zahtevka za znesek 17.800,00 EUR sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12259/2008 z dne 26. 03. 2008 v 1. točki razveljavilo, ter postopek v tem delu ustavilo. V nadaljevanju je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 32.702,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2008 dalje (1. točka izreka), ter da obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v zneskih glavnice s pripadki, kot je razvidno iz točke 2 a) do 2 m) izreka. Terjatvi je nato pobotalo in sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo tudi za preostali znesek 32.702,91 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.674,86 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev pravočasno vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede pogodbene kazni zaradi zamude pri dobavi obeh vozil sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora tožeče stranke v vlogi z dne 17. 02. 2010, da je za zamudo kriva tožena stranka. V takšnem primeru pa do pogodbene kazni ni upravičena (250. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Tudi sicer bi morala ob sprejemu izpolnitve nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje to pravico (5. točka 251. člena OZ). V zvezi s plačilom pogodbene kazni zaradi zamude pri odpravljanju napak na vozilih pritožba navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da trditev nasprotne stranke ni prerekala. V vlogi z dne 17. 02. 2010 je vsem v pobot uveljavljenim terjatvam nasprotovala tako po temelju kot po višini, razen postavk glede nevgrajene sirene in kamere v skupnem znesku 2.302,10 EUR. Sama kazen je tudi sicer v očitnem sorazmerju z vrednostjo vozila (15.000,00 EUR za zgolj 25 dni zamude), zato takšna določila aneksov predstavljajo oderuško pogodbo in so nična (119. člen OZ). Glede plačanih, a neizvedenih del na vozilih pritožba navaja, da sodišče od vtoževane terjatve ne bi smelo odšteti vrednosti pregibnih stopnic, saj tožena stranka ni z ničemer dokazala, da jih je plačala. Neutemeljena je tudi njena zahteva po plačilu bliskavk, saj je bilo nesporno, da so bile namesto teh vgrajene LED svetilke. Pri ostali nedobavljeni opremi pa sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo dogovoru o izvedbi reklamacijskih del in ne ponudbi, iz katere izhaja, da ta oprema ni bila dogovorjena. V zvezi s plačilom popravila za okvare v garancijski dobi pritožba navaja, da sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Sodišče ni upoštevalo trditev o tem, da je tožena stranka malomarno uporabljala vozilo, kar je ugotovilo tudi podjetje V. d.o.o., ki je sodelovalo pri izdelavi vozila. Njegovo mnenje je strokovno in gotovo bolj verodostojno od mnenja izvedenca, ki bi nastalo malomarnost težko ocenjeval za nazaj.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi procesnih kršitev in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v točki 2 e) tako, da znesek pogodbene kazni 5.935,59 EUR nadomesti z zneskom 9.600,00 EUR, dodatno pa prisodi še terjatev iz naslova prevoznih stroškov po predloženem ceniku v višini 6.647,52 EUR. Ne glede na to, da gre le za pobot terjatev, pritožba meni, da ima tožena stranka interes na tem, da sodišče ugotovi obstoj celotne terjatve v razmerju do tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zaradi narave njegove odločitve nadaljnjih pritožbenih navedb podrobneje ne povzema.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

6. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni dovoljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v 1. točki izreka o obstoju terjatve tožeče stranke v višini 32.702,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2008 dalje pravnomočna, saj zoper ta del sodbe ni pritožbe. Predmet pritožbenega preizkusa je tako le v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke ter odločitev o stroških postopka. Sodba sodišča prve stopnje pa je v tem delu pravilna in brez pomanjkljivosti, ki jih očita pritožba. Podane niso niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni zaradi zamude pri izdelavi vozil (točka 2 a) izreka), pravilno izhajalo iz dogovora ''Penali po pogodbah za gasilsko vozilo GVC 16/25 in tehnično vozilo TRV – 2D'', ki sta ga pravdni stranki podpisali dne 28. 09. 2007 (priloga B16/B41). Tožeča stranka je namreč v navedeni pogodbi soglašala z izračunom pogodbene kazni za zamudo pri dobavi vozil (5.963,98 EUR za eno in 2.833,50 EUR za drugo vozilo brez DDV), ki sta bili izdelani z 10 oziroma celo 22 tedensko zamudo (12. 05. 2007 namesto 04. 12. 2006 oziroma 04. 03. 2007). Glede na to, da zaveza tožeče stranke za plačilo temelji na navedeni pogodbi, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je kriv za zamudo (250. člen OZ) in nadalje, ali je tožena stranka ob prevzemu vozil 12. 05. 2007 izjavila, da bo zahtevala pogodbeno kazen (5. odstavek 251. člena OZ). Zaradi odsotnosti takšnih ugotovitev dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, niti ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot to zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka tekom postopka (niti v pritožbi) ni pojasnila, zakaj je sklenila tak dogovor, če je menila, da razlogi za zamudo niso na njeni strani. Pritožbeno zatrjevanje, češ da je za vse kriva tožena stranka, ki si je naknadno izbrala drugačno opremo, zato ne more biti uspešno.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje prisodilo tudi pogodbeno kazen za zamudo pri odpravljanju napak na obeh vozilih (točke 2 b) do 2 e) izreka). Takšna odločitev sodišča temelji na neustreznem procesnem ravnanju tožeče stranke, ki terjatvi ni konkretizirano nasprotovala. V pripravljalni vlogi z dne 17. 02. 2010, na katero se sklicuje pritožba, je sicer res navedla, da so vse terjatve tožene stranke neutemeljene tako po temelju kot po višini (z izjemo treh postavk). Vendar pa takšno pavšalno nasprotovanje zahtevku, glede na konkretne navedbe, ki jih je podala tožena stranka, ne zadostuje. Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 08. 03. 2010 (list. št. 53 – 65, točka 16) natančno pojasnila, kaj vsebujejo računi (B13, B14, B29, B31), ki jih je izdala tožeči stranki zaradi zamude 7 dnevnega roka pri odpravljanju napak in na kakšni podlagi jih je izstavila. Na takšne konkretne trditve pa tožeča stranka kljub temu, da je v nadaljevanju vložila še dve pripravljalni vlogi, ni odgovorila.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine pogodbene kazni. Če je tožeča stranka menila, da je pogodbena kazen, kot je bila dogovorjena v Aneksu z dne 28. 09. 2007 (500 EUR za vsak dan zamude po preteku 7 dnevnega roka), previsoka, bi morala zahtevati njeno znižanje (252. člen OZ), česar pa ni storila. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, kjer zatrjuje, da so takšna pogodbena določila oderuška. Da je mogoče govoriti o oderuški pogodbi, morajo biti poleg nesorazmernosti medsebojnih obveznosti podane še druge okoliščine (primerjaj 119. člen OZ), ki pa jih tožeča stranka ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer ugotavlja, da gre za nedopustne pritožbene novote, saj tovrstne trditve o pretirani višini kazni tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi (337. člen ZPP).

12. Po stališču pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev glede znižanja kupnine zaradi nevgrajene opreme, vsebovane v točkah 2 f) do 2 l) izreka (478. člen OZ). V zvezi s pregibnimi stopnicami pritožba neutemeljeno ugovarja, da ni bilo dokazano, da jih je tožena stranka res plačala. Ker takšne trditve niso bile prerekane, dokazovanje ni bilo potrebno (2. odstavek 214. člena ZPP). Glede bliskavk pritožba navaja le to, da je bilo nesporno, da te niso bile vgrajene. To nedvomno drži, ne pomeni pa, da toženi stranki zato nič ne pripada. Če je tožeča stranka štela, da je tožena stranka upravičena le do razlike med vrednostjo (vgrajenih) LED svetilk in (dogovorjenih) bliskavk, je bilo na njej, da poda ustrezne trditve in dokaze glede razlike v ceni, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, katero opremo je bila tožeča stranka dolžna vgraditi v vozili, je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz Dogovora o izvedbi reklamacijskih del (priloga B7 in B11) in ne Ponudbe (priloga A3), na katero se sklicuje pritožba. Razloge za to je jasno navedlo na koncu prvega odstavka na strani šest sodbe in so pritožbeni očitki o neustrezni obrazložitvi neutemeljeni. Po oceni pritožbenega sodišča tudi sicer ni verjetno, da bi tožeča stranka omenjeni dogovor podpisala, če v njem navedene opreme res ne bi bila dolžna vgraditi.

13. Glede okvare vozil, za katere je tožena stranka plačala 1.368,28 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela ovreči domneve, da vzrok za okvaro izvira iz njene sfere. Ker gre za strokovno vprašanje, bi morala tožeča stranka predlagati ustreznega izvedenca, saj sodišče s takšnim znanjem ne razpolaga (243. člen ZPP). Mnenje podjetja V. d.o.o. o ugotovljenih napakah na vozilih (priloga A14), na katerega se sklicuje pritožba, ne pove ničesar o vzrokih za okvare, pa tudi če bi, bi bilo takšno mnenje mogoče upoštevati le v okviru njenih trditev. Sodišče prve stopnje je torej tudi v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo, nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

14. Pritožbene navedbe glede stroškov postopka so preveč pavšalne, da bi pritožbeno sodišče nanje lahko odgovorilo. Pritožba namreč ne pove, katere stroške naj bi sodišče neutemeljeno priznalo, temveč navrže le, da so ti previsoki.

15. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

16. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke v takšni višini, kot ima tožeča stranka terjatev do nje, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je tožena stranka v postopku na prvi stopnji uspela in bolj ugodne rešitve tudi v pritožbenem postopku ne more doseči, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (1. odstavek 343. člena ZPP). Sodišče lahko namreč v pobot uveljavljeno terjatev ugotovi največ do višine vtoževane terjatve, kot je pač potrebno za zavrnitev zahtevka.

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami trpita stroške postopka (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožnikovega odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potreben strošek, zato ni upravičen do njegove povrnitve (1. odstavek 155. člena ZPP).