Jedro

Javni pravobranilec je tožnik, ne pa zastopnik državnega organa kot tožeče stranke v upravnem sporu, ki ga sproži, če je z upravnim aktom kršen zakon v škodo republike (5. odstavek 2. člena ZUS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Izvršnega sveta Skupščine občine z dne 18.1.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom A.P. odpisala zamudne obresti v višini 1.562.537,40 SIT na dan 30.9.1993, ostale davčne obveznosti pa zavarovala z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah imenovane, kolikor jih ne bo poravnala na drug način ter določila, da navedeni sklep velja z dnem sprejetja.

Navedeni sklep s tožbo izpodbija Republiška uprava za javne prihodke, ker meni, da je bil kršen 107. člen zakona o dohodnini, saj davčni organ toženi stranki ni predlagal, da zavezanki davčni dolg odpiše, saj ta poseduje premično in nepremično premoženje in z izterjavo ne bi bilo ogroženo preživljanje nje in njene družine. Tožena stranka je zavezanki odpisala del davčnega dolga, ne da bi v sklepu navedla pravno podlago, prav tako pa v sklepu tudi ni obrazložila svoje odločitve. S tem pa je kršila določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ji davčni organ v zadevi P. res ni predlagal odpisa obresti, ampak le, da se davčni dolg zavezanke zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah zavezanke. Tožena stranka je v postopku zahtevala mnenje Centra za socialno delo ... in na podlagi navedenega mnenja, iz katerega izhaja, da prihodki družine P. zadoščajo le za kritje tekočih stroškov za preživetje družine in da ni realno pričakovati, da bo davčni dolg lahko poravnala, je sprejela sklep o delnem odpisu davčnega dolga (zamudnih obresti), ostale davčne obveznosti pa zavarovala z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah zavezanke. Tožena stranka tudi zavrača tožbeno navedbo, da je kršila 107. člen zakona o dohodnini. Za davčni organ je določba "spraviti v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov" le golo dejstvo, da ima zavezanec premično premoženje (pa čeprav staro 20 let), katerega vrednost pa še zdaleč ne doseže višine davčnega dolga, ter nepremičnine, ki jih pa zavezanec ne more prodati ter dejstvo da je davčni zavezanec na seznamu socialnih pomoči, ne upošteva pa okoliščin, ki so davčnega zavezanca privedle do situacije, da ni plačal obveznosti (težko ekonomsko in politično stanje v letih 1991-1992, oderuške obresti v teh letih, s strani davčnega organa nepravočasno obračunane obresti in neobveščanje davčnega zavezanca o le-teh).

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: O tožbi, ki jo je vložila Republiška uprava za javne prihodke, je Javno pravobranilstvo Republike Slovenije v dopisu sodišču z dne 6.4.1994 izjavilo, da kot zakoniti zastopnik odobri navedeno tožbo. V tožbi se smiselno uveljavlja, da je z izpodbijanim sklepom kršen zakon v škodo republike. V smislu določbe 5. odstavka 2. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) je javni pravobranilec tožnik, ne pa zakoniti zastopnik državnega organa kot tožnika v upravnem sporu, ko je z upravnim aktom kršen zakon v škodo družbenopolitične skupnosti. Sodišče meni, da je v tem primeru z izpodbijanim aktom kršen zakon v škodo republike, zato je ob upoštevanju načela ekonomičnosti, štelo navedeno tožbo kot tožbo republiškega javnega pravobranilca, ne pa kot tožbo republiške uprave za javne prihodke, ki jo zastopa republiški javni pravobranilec. Po presoji sodišča je tožba utemeljena, saj gre v tem primeru za posamični akt, za katerega veljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), izpodbijani sklep pa ne vsebuje obveznih sestavin upravnega akta iz 206. člena ZUP in obveznih podatkov iz 2. odstavka 209. člena ZUP. Ne vsebuje niti obrazložitve, iz katere bi bile razvidne navedbe predloga davčnega organa, opredeljeno dejansko stanje, razlogi, zakaj tožena stranka ni upoštevala predloga davčnega organa ter predpisi in razlogi, ki so narekovali navedeno odločitev. Ker gre v navedenem primeru za posamični akt (in ne splošni akt) tudi ni jasno, kaj pomeni ugotovitev tožene stranke pod točko 3., in sicer, da začne ta sklep veljati z dnem sprejetja. Ker je glede na navedeno izpodbijani akt nezakonit, ga je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS odpravilo. ZUS in ZUP pa je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).