Jedro

V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožnici naložil, da mora v osmih dneh po vročitvi sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. 06122-3149/2012 v višini 2.197,07 EUR, sicer se bodo ta sredstva prisilno izterjala. Sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov bo izdan po dejansko opravljeni izvršbi. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo inšpekcijski zavezanki z inšpekcijsko odločbo št. 06122-3140/2012-14 z dne 31. 1. 2014 naloženo, da mora na lastne stroške odstraniti nelegalno rekonstruirano brv čez potok A., to je kovinsko konstrukcijo brvi z lesenim podestom in kovinsko ograjo v dolžini približno 4,2 m in širine 0,67 m2 na zemljišču parc. št. 1682/1, 391/8 in 389/19 vse k.o. ... ter vzpostaviti prejšnje stanje. S sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-3149/2012-18 z dne 8. 8. 2014 je bilo določeno, da mora zavezanka izvršiti odrejeno obveznost do 15. 11. 2014, sicer bo po poteku tega roka izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. Na opravljenem inšpekcijskem ogledu dne 6. 8. 2015 je bilo ugotovljeno, da zavezanka odrejene obveznosti tudi v naknadnem roku ni izpolnila. Zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 297. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločil, da mora inšpekcijska zavezanka založiti znesek za izvršitev inšpekcijskega ukrepa, izrečenega z odločbo z dne 31. 1. 2014 in dovoljenega s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 8. 8. 2014. Znesek 2.197,07 EUR temelji na podlagi predračuna izvajalca, ki bo opravil izvršilna dejanja. Izvajalec je bil v skladu z 162. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izbran na podlagi zakona, ki ureja javna naročila kot najugodnejši ponudnik in je z Inšpektoratom RS za okolje in prostor sklenil Pogodbo o rušenju in odstranjevanju nedovoljenih objektov in posegov v prostor. Zato je znesek po predračunu ustrezen in primerljiv ter ustreza razmeram na trgu.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da v primeru, ko inšpekcijska zavezanka ne izvede naloženega dejanja v roku in na način, ki ga določi pristojna inšpektorica, izvede naloženo dejanje pooblaščeno podjetje na stroške zavezanke. Stroški postopka, nastali z izvršbo, so naloženi v plačilo inšpekcijski zavezanki na podlagi posebnega sklepa. Po opravljeni izvršbi bo opravljen poračun, morebitna presežna sredstva bodo vrnjena zavezanki, v primeru primanjkljaja, pa bo zavezanki izdan sklep o doplačilu razlike med zneskom po izpodbijanem sklepu in polnim zneskom stroškov izvršilnega postopka. Znesek, ki je določen kot predujem glede na vrsto in obseg predvidenih del, razvidnih iz specifikacije posameznih del in ocene stroškov oziroma iz predračuna z dne 15. 4. 2016, je primeren in utemeljen. Inšpekcijska zavezanka bi lahko sama odstranila sporne dele obarvane rekonstruirane brvi in vzpostavila prejšnje stanje ter s tem sama odločala o stroških, ki bi ji nastali. Ker tega ni storila, je prvostopenjski organ upravičeno in zakonito pristopil k prisilni izvršbi po drugi osebi, s čimer so povezani stroški. Izvajalec del B. je bil izbran na podlagi predpisanega razpisnega postopka po zakonu, ki ureja javna naročila in je z njim sklenjena pogodba za odstranjevanje in rušenje objektov po izvršljivih upravnih odločbah, izvršba pa bo izvedena na podlagi dogovorjenih cen, na katere pritožnica nima vpliva.

3. Tožnica v tožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Višina predračuna je pretirana, saj so predvidena nekatera dela, ki so za izvršitev inšpekcijskega ukrepa povsem nepotrebna (na primer prisotnost zakonitega zastopnika podjetja v vrednosti 151,20 EUR), po drugi strani pa nekatera dela, ki bi bila nujno potrebna v predračunu sploh niso zajeta (na primer dvig kovinske konstrukcije brvi z avtodvigalom). Predračun vsebuje tudi postavko mešani gradbeni odpadki (1 kos), ki je ovrednotena na 100 EUR, pri čemer pa ne upošteva, da je material kovinske konstrukcije last tožnice in za njen odvoz na deponijo niti ni potrebe in ne pravne osnove. Iz tega je očitno, da je izvedba izvršbe na način, kot izhaja iz postavk preračuna z dne 15. 4. 2016, v nasprotju s prvim odstavkom 285. člena ZUP, ki določa, da se izvršba opravi na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Po prvem odstavku 36. člena ZUS - 1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Po 5. členu ZUS-1 se lahko v upravnem sporu akti, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Po drugem odstavku tega člena se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

7. V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok A. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. 297 člen ZUP v prvem odstavku določa, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Zavezanca je treba na to poprej opozoriti. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko organ, ki opravlja izvršbo, v primeru iz prvega odstavka, naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv.

8. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. Tudi izrek izpodbijanega sklepa navaja, da bo sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov izdan po dejansko opravljeni izvršbi. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.

9. Ker gre v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

10. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).