Jedro

Ker pritožnica ni izkazala zakonskega pogoja, obstoja verjetnosti, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanih sklepov nastala težko popravljiva škoda, kar velja tudi za ureditveno začasno odredbo, tako že prvi pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, zato tehtanje med prizadetimi koristmi nasprotnih strank in tehtanje javnega interesa v obravnavani zadevi ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva, temu posledično pa se tudi Vrhovno sodišče ne opredeljuje do s tem v zvezi podanimi pritožbenimi navedbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, predlagano v zvezi s tožbo zoper sklepe direktorja Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, št. 4300-20/2016-60, 4300-20/2016-61, 4300-20/2016-62 in 4300-20/2016-63, vsi z dne 25. 10. 2017, v zvezi s sklepi Sveta Zavoda RS za šolstvo št. 4300-20/2016-60-1, 4300-20/2016-61-1, 4300-20/2016-62-1 in 4300-20/2016-63-1, vsi z dne 10. 11. 2017, v 2. točki izreka pa je odločilo, da se odločitev o stroških pridrži do odločitve o glavni stvari. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki prepove razpolaganje z javnimi sredstvi, ki se za sofinanciranje šolskih tekmovanj za šolsko leto 2016/2017 delijo na podlagi Razpisa za sofinanciranje stroškov šolskih tekmovanj v šolskem letu 2015/2016 in v šolskem letu 2016/2017 z dne 9. 5. 2017 in Letnega delovnega, finančnega in kadrovskega načrta za leto 2017, in sicer do izteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v tem upravnem sporu, s katero bo odločeno o tožbenemu zahtevku na odpravo s tožbo izpodbijanih sklepov tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da materialna škoda (katere višino pa tožnik ne navaja in se sklicuje na v preteklem letu predmetnega javnega razpisa prejeta finančna sredstva v višini 19.853,50 EUR) ne more predstavljati težko popravljive škode, saj je vsaka materialna škoda lahko vedno popravljiva. Kot pavšalne navedbe nastanka nenadomestljive škode sodišče prve stopnje ocenjuje tudi tožničine navedbe, da bi ji s tem, ko bi bila vsa sredstva obravnavanega javnega razpisa porabljena, nastala škoda, katere ne bi bilo moč popraviti in ji tudi ne bi bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Ni mogoče niti verjetno zatrjevati, da bi tožnici, če bi bilo naknadno v tem upravnem sporu ugotovljeno, da so bili izpodbijani sklepi nepravilni in nezakoniti in da tožnica izpolnjuje pogoje za sofinanciranje stroškov predmetnih šolskih tekmovanj, ta sredstva ne bi bila izplačana. Pri tem se sklicuje na zakone o izvrševanju proračuna. Pričakovana denarna sredstva na podlagi kandidiranja na javnem razpisu pa ne morejo predstavljati kategorije težko popravljive škode (enako sklep Vrhovnega sodišča RS 1 Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017).

3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) navaja, da je sodišče prve stopnje, ker zatrjevane škode ni presojalo z vidika nepopravljive in z vidika težko popravljive škode, zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je tudi uporabilo dokazni standard, saj kriterijev za izdajo začasne odredbe ni presojalo z vidika standarda verjetnosti, ki skladno s sodno prakso zadošča za izdajo začasne odredbe tudi v upravnem sporu (tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 72/2015 z dne 22. 4. 2015). Sicer drži, da morajo biti kriteriji za izdajo začasne odredbe konkretizirani z navedbami in dokazi, vendar pa ni dopustno prevaliti dokaznega bremena v obsegu, da bi morala stranka kriterije za izdajo začasne odredbe izkazovati z dokazi, ki presegajo standard verjetnosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Treba je poudariti, da je razpis predvideval sofinanciranje za že izvedena tekmovanja in da je tožnik za ta ista tekmovanja na podlagi tega istega razpisa za šolsko leto 2015/2016 pridobil financiranje, zato so bila pričakovanja pritožnice utemeljeno izjemno visoka, če ne že gotova. Ker so bila tekmovanja že izvedena (skladno z zahtevami razpisa), zato tudi ne gre za pričakovana denarna sredstva za prihodnje morebitne projekte, ki bi se izvedli le, če bi se sofinanciranje uspešno pridobilo, kot je bilo temu tako v zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker gre za razdeljevanje javnih sredstev za nazaj, tudi ni pravilno stališče, da je materialna škoda vedno popravljiva. V obravnavani zadevi gre za specifičen primer, ki se zaradi arbitrarnosti in samovoljnega ravnanja tožene stranke in posebnosti javnega razpisa in postopka odločanja tožene stranke v bistvenem razlikuje od ostalih primerov izdaje začasnih odredb v zvezi z javnimi razpisi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Temeljni pogoj za izdajo (ureditvene) začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti (začasno) pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

9. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je predlagano začasno odredbo zavrnilo. Po mnenju Vrhovnega sodišča je celovita in pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. nastanek težko popravljive škode za pritožnico v obravnavani zadevi primeru ni izkazan. V zvezi z obširnimi tožbenimi in pritožbenimi navedbami o nezakonitosti postopanja tožene stranke kot argumenta za izdajo začasne odredbe pa je treba dodati, da je predmet tožbe prav vprašanje zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke, kar pa je predmet (substanca) tega upravnega spora, ne predstavljajo pa tudi predmeta odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

10. Ne drži pritožničino stališče, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe po (morebitno uspešno) zaključenem predmetnem postopku izvršitev sodne odločbe nemogoča, ker bodo že razdeljena vsa razpoložljiva finančna sredstva in tako ta ne bodo več na razpolago. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bo v takšnem primeru izvotlen pomen sodnega varstva, saj bo tožena stranka, kot je pravilno nakazalo že sodišče prve stopnje, v takšnem primeru potrebna finančna sredstva morala zagotoviti iz drugih virov (lahko tudi iz proračuna). Zato predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnica uspela s tožbo v predmetnem upravnem sporu, ta pa tudi ne more predstavljati težko popravljive škode oziroma nepopravljive škode (kot to zatrjuje pritožnica) v smislu 32. člena ZUS-1. 11. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za javni razpis za financiranje projektov iz javnih sredstev, sama udeležba na javnem razpisu pa še ne pomeni (tudi če gre za razdeljevanje sredstev za nazaj) uspeha na javnem razpisu in tako v vsakem primeru predstavlja zgolj pričakovanje. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnica izpada sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo (v vsakem primeru gre za pričakovana denarna sredstva), ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.1 Pri kandidiranju na javnem razpisu je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od izpolnjevanja razpisnih pogojev oziroma kriterijev, zato gre v vsakem primeru za negotovo dejstvo, ki prav zato ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda.2 Zato tudi v danem primeru, ko se javna sredstva delijo za nazaj, ne gre za drugačen primer in za drugačno dejansko stanje, kot to zatrjuje pritožnica, tako pa se tudi pritožbeni ugovor, da upravno sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje, ni aplikativna na obravnavano zadevo, izkaže za neutemeljen.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi ocene, da pritožnici ne grozi nastanek nepopravljive škode (glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri je pogoj za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode), zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo in da je zato hkrati nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da ni upoštevalo standarda verjetnosti, ni utemeljen.

13. To izhaja iz celotnega besedila izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje pritožničine navedbe presojalo z vidika ustaljene sodne prakse, to je z vidika verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Zato navedba sodišča prve stopnje ("druge nepopravljive škode pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal"), na katero se sklicuje pritožnica in s katero sodišče prve stopnje v bistvu odgovarja na pritožničine razloge za izdajo začasne odredbe, ne more v ničemer vplivati na pravilnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Ker pritožnica ni izkazala zakonskega pogoja, obstoja verjetnosti, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanih sklepov nastala težko popravljiva škoda, kar velja tudi za ureditveno začasno odredbo, tako že prvi pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, zato tehtanje med prizadetimi koristmi nasprotnih strank in tehtanje javnega interesa v obravnavani zadevi ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva, temu posledično pa se tudi Vrhovno sodišče ne opredeljuje do s tem v zvezi podanimi pritožbenimi navedbami.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožničino pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16. Stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora. Kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče po načelu končnega uspeha (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) odločilo šele, ko bo znan končni uspeh v tej zadevi. Zato je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržalo za končno odločbo.

1 Isto velja za sredstva, ki jih stranka pričakuje po (morebitno) zanjo uspešno zaključenem upravnem sporu. 2 Prim. npr. sklepa VSRS I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015 in I Up 120/2013 z dne 10. 4. 2013.