Jedro

Ne gre za širitev služnosti, če je razvoj prevoznih sredstev terjal drugačno obremenitev služečega zemljišča ali drugačen način izvrševanja te služnosti. V času živinskih vpreg je bila očitno obremenitev služečega zemljišča manjša in tudi drugačna, kot sedaj z vožnjo večjih in hitrejših vozil. Kljub temu pa takšen napredek ne pomeni širitve služnosti v pravem pomenu izraza in prehod iz enega na drugo prevozno sredstvo ne pomeni prekinitve kontinuitete izvrševanja ene in iste stvarne služnosti poti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da pripada tožeči stranki kot lastniku gospodujočih nepremičnin in vsakokratnemu lastniku teh nepremičnin parc. št. *96/0 in parc. št. *289/0, obe k.o. X., stvarna služnostna pravica poti hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po že obstoječi asfaltirani cesti širine 3 metre in dolžine 30 metrov ter utrjeni gramozni cesti širine tri metre in dolžine 30 metrov, katera poteka po parc. št. 536/9, parc. št. *95/1, parc. št. 534/10, vse k.o. X., last prvotoženke, in parc. št. 534/3 in parc. št. *225/0, obe k.o. X., last drugo in tretjetožene stranke, kot služečih nepremičnin, da se ta služnost knjiži v zemljiški knjigi, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v to stvarno služnostno pravico poti in da je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 496,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, da tožnik ne bi zatrjeval prevozov z manjšimi traktorji, gradbeno mehanizacijo in osebnimi avtomobili. To je tožnik zatrjeval že v 2. točki tožbe, to s strani tožene stranke ni bilo prerekano in vse je tudi bilo potrjeno z izpovedbami prič. Ni res, kot nadalje zmotno ugotovi sodišče prve stopnje, da bi tožnik imel dostop z manjšimi vozili po drugi poti. Tožnik je večkrat pojasnil, da te druge poti niso primerne za vožnjo. Z ničemer ni dokazano, da bi se lahko obravnavana pot uporabljala le do preklica, kot to zmotno ugotovi sodišče prve stopnje. Sama širitev poti na račun razvoja prevoznih sredstev ne pomeni širjenja obsega služnosti, kar je potrdila že sodna praksa. Če sodišče smatra, da obravnavana služnost poti ni upravičena v širini treh metrov, bi lahko priznalo ožjo širino, kar bi bilo v okviru tožbenega zahtevka. Tožnik je obravnavano pot uporabljal vse do zapore januarja 2012 korektno in ves čas se je vozilo za vse potrebe njegove domačije. Ni izkoriščal priložnosti za vožnjo, ni je nedopustno širil. Neutemeljeno sodišče dopušča tožencem samopomoč za zaprtje ceste v januarju 2012, ker so takrat onemogočili uporabo celotne poti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na pritožbo zavrača ugovorne navedbe in vztraja pri svojih pritožbenih navedbah.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožbeni zahtevek v tej pravdi tožeča stranka v celoti in zgolj temelji na priposestvovanju obravnavane in v tožbenem zahtevku natančno opredeljene stvarne služnosti poti. Zato so pravno pomembna za odločitev o zahtevku le tista dejstva, ki se nanašajo na vprašanje priposestvovanja te služnosti, katera je materialnopravno urejena v 217. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter v povezavi s to določbo v IX. poglavju SPZ, ki ureja služnost celostno.

7. Pravilno opozarja pritožba, da je tožeča stranka že v II. točki tožbe izrecno zatrjevala (izpostavljala) vožnjo po tu obravnavani poti z vsemi vozili, tudi manjšimi, in je izpodbijana sodba glede ugotovitve, da tožeča stranka tega ni izpostavljala, protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ali ima tožeča stranka možnost dostopa do svoje domačije tudi po drugih poteh, je za odločitev o tožbenem zahtevku, glede na določbo 217. člena SPZ, irelevantno in se je sodišče prve stopnje s tem vprašanjem nepotrebno ubadalo, zlasti pa je ta okoliščina irelevantna za priposestvovanje obravnavane stvarne služnosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je vprašljiva pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da naj bi bila služnost tožeči stranki dovoljena do preklica. Tu je zlasti opozoriti, da se na dovoljeno služnost do preklica sklicuje tožena stranka in na njej je dokazno breme, da to dejstvo, torej služnost poti do preklica, dokaže. Pravilno nadalje pritožba opozarja, da se je sodna praksa že nedvoumno opredelila, da širitev služnosti v smislu obremenitve in načina izvrševanja le-te ni upoštevna pri razvoju prevoznih sredstev, ali povedano drugače, ne gre za širitev služnosti, če je razvoj prevoznih sredstev terjal drugačno obremenitev služečega zemljišča ali drugačen način izvrševanja te služnosti. V času živinskih vpreg je očitno bila obremenitev služečega zemljišča manjša in tudi drugačna, kot sedaj z vožnjo večjih in hitrejših vozil. Kljub temu pa takšen napredek ne pomeni širitve služnosti v pravem pomenu izraza in prehod iz enega na drugo prevozno sredstvo ne pomeni prekinitve kontinuitete izvrševanja ene in iste stvarne služnosti poti. Brez materialnopravne podlage je priznanje samopomoči toženi stranki z zaporo celotne poti v januarju 2012, ker taka samopomoč ni zakonsko varovana (očitek je bil le širitev trase poti in to bi opravičevalo kvečjemu preprečitev širitve poti, ne pa tudi preprečitev uporabe poti v obsegu pred to širitvijo). Zlasti je ponovno opozoriti, da vprašanje zaprtja poti ni relevantno pri ugotavljanju priposestvovanja tu obravnavane služnosti. Nadalje je tudi res, kar prav tako utemeljeno opozarja pritožba, da je pri odločanju o tožbenem zahtevku lahko prisoditi tudi manj kot tožnik s tožbo zahteva, če zahtevek ni utemeljen v celoti. Tožeča stranka tu zahteva ugotovitev služnosti poti v širini treh metrov. Če sodišče ugotovi to služnost v ožji širini, je zahtevku ugoditi v tej dejanski širini in ga je v presežku zavrniti. Ni pa to podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

8. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjenih bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP). Ob ponovnem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu vse zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča, razišče dejansko stanje še v smeri zgoraj nakazanega in materialnopravno pravilno odloči o tožbenem zahtevku, o čemer mora podati tudi razloge, s katerimi se bo pravilnost odločitve lahko preizkusila.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.