Jedro

Če je kupcev več, pridobijo s prodajno pogodbo vsak toliko, kot navaja pogodba; ta je temelj za pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR), ne glede na to, kdo plača kupnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik enosobnega stanovanja v izmeri 42,78 m2, ... z garažo in atrijem, in zahtevek, da mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis 1/2 tega stanovanja nanj. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči ugotavljata, da med strankama ni bilo izvenzakonske skupnosti. Prodajna pogodba z dne 23.9.1992 je podlaga za pridobitev lastninske pravice tožnika in toženke, za vsakega do polovice. Kakšnega drugega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tožnik ni zatrjeval. Navedba, da je sam plačal celo kupnino, pa glede na pogodbeno podlago za pridobitev lastninske pravice ne utemeljuje njegovega lastninskega zahtevka.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo druge stopnje revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožena stranka sklicevala na izvenzakonsko skupnost in ni nikoli trdila, da je pridobila solastninski delež na podlagi pogodbe in da je plačala kupnino. Kupnino je v celoti plačal tožnik, s čimer je izpolnil pogodbo. Prevzel je nepremičnino in postal njen izključni lastnik. Pri tem se sklicuje na 454. in 455. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Odločitev sodišča pomeni, da je toženka postala lastnica brez plačila kupnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženka se je res sklicevala na izvenzakonsko skupnost s tožnikom, vendar je pojasnila, da je s tem mislila na vsebino njunega razmerja. Izrecno pa je trdila, da je plačala polovico kupnine in da je sodelovala pri sklenitvi pogodbe (točka 2 odgovora na tožbo in točka 5 prvega pripravljalnega spisa). Enako je izpovedovala, ko je bila zaslišana kot stranka. Revizijske navedbe, ki poudarjajo nasprotno, zato niso v skladu z vsebino spisa. Kolikor se revizija opira na trditve, ki so v očitnem neskladju s podatki spisa, je neutemeljena že iz tega razloga.

Obe sodbi pravilno ugotavljata, da izvezakonske skupnosti med pravdnima strankama ni moglo biti, ker je bila toženka v obravnavanem obdobju do leta 1994 še poročena s prejšnjim možem. Ne glede na dejansko vsebino razmerja med pravdnima strankama tega namreč pravno ni mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker je obstoj zakonske zveze toženke in njenega moža glede na 20. člen navedenega zakona sam po sebi absolutna ovira za nastanek izvenzakonske skupnosti po 12. členu ZZZDR. Ta ugotovitev je pomembna, ker bi bila v primeru, če bi bilo sporno stanovanje skupno premoženje izvezakonskih partnerjev, lastninska deleža lahko odvisna tudi od finančnega prispevka vsakega od njiju. Ker pa izvenzakonska skupnost ni podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, je dokazovanje okoliščin, na podlagi katerih se po drugem odstavku 59. člena ZZZDR določita deleža na skupnem premoženju, nepotrebno.

Obe sodbi pravilno štejeta kot podlago za pridobitev lastninske pravice pravdnih strank na spornem stanovanju prodajno pogodbo z dne 23.9.1992. S to pogodbo sta pravdni stranki pridobili podlago za pridobitev lastninske pravice vsaka na polovici kupljene nepremičnine. Določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katere se sklicuje revizija, urejejo razmerja med prodajalcem in kupcem, ne urejajo pa notranjih razmerij med dvema ali več kupci. Kupec izpolni svojo obveznost iz prodajne pogodbe nasproti prodajalcu tako, da plača kupnino (454. člen ZOR). Od kod izvira denar za kupnino je za razmerje med prodajalcem in kupcem nepomembno. Če je kupcev več, pridobijo s prodajno pogodbo vsak toliko, kot navaja pogodba; ta je temelj za pridobitev lastninske pravice (33. člen ZTLR). Mogoče je, da tudi kupci med seboj s posebno pogodbo uredijo medsebojna razmerja. Toda tega v obravnavani zadevi ni nihče trdil in dokazoval. Zato v obravnavani zadevi za razmerje med pravdnima strankama velja prodajna pogodba, z njo pa sta na kupljeni nepremičnini pridobili enaka deleža. To razmerje se ni spremenilo, če je eden ali drugi plačal večji del kupnine ali vso kupnino. To je lahko podlaga le za obligacijskopravne zahtevke, ne pa za lastninski zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka. Obe sodbi pravilno poudarjata, da je za utemeljitev lastninskega zahtevka treba navajati in dokazati katerega od načinov za pridobitev lastninske pravice. Zgolj plačilo kupnine, ki presega vrednost s pogodbo določenega kupljenega dela nepremičnine, pa ni podlaga za uveljavljanje lastninskega zahtevka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).