Jedro

Ker je toženec prevzel terjatev izbrisane družbe s posebno izjavo, je dolžan plačati dolg družbe do tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 294,92 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 113/2018 z dne 23. 1. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.837,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.213,26 EUR od 28. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 600,36 EUR od 3. 4. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.945,80 EUR od 17. 3. 2016 dalje do plačila in od zneska 77,65 EUR od 19. 5. 2015 dalje do plačila. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 765,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica zahteva plačilo terjatev, ugotovljenih s sodnima odločbama, sprejetima v gospodarskem sporu opr. št. I Pg 518/15 in v izvršbi opr. št. I 305/2016. Vse tožničine terjatve so bile prvotno uveljavljane zoper družbo, katerih plačilo pa je po njenem izbrisu po skrajšanem postopku brez likvidacije prevzel toženec. Slednji pa je vtoževano plačilo zavračal, ker so po njegovem mnenju terjatve nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad njim (St x/2016) in bi jih tožnica morala uveljaviti (prijaviti) v navedenem stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporna vsebina prej omenjenih pravnomočnih odločb in da ni sporno, da je bila družba po izvedenem skrajšanem postopku brez likvidacije izbrisana dne 24. 6. 2016, da je toženec na podlagi izjave iz 425. člena ZGD-1 kot edini družbenik prevzel nase vse naknadno ugotovljene neplačane obveznosti družbe (prehod terjatve ni sporen). Prav tako ni sporno, da se je zoper toženca dne 5. 2. 2016 začel postopek osebnega stečaja pod opr. št. St x/2016 in da predmetne terjatve tožnica ni uveljavljala v stečajnem postopku. Izbrisana družba in pa tudi toženec pa predmetne terjatve nista plačala. Glede na toženčev ugovor, pa so bila med strankama sporna le vprašanja pravne narave in sicer nastanek terjatve, uveljavljane terjatve v stečaju in pravdna sposobnost toženca. Za sodišče prve stopnje je tako odločilna v tej zadevi ugotovitev, kdaj je v obravnavanem primeru šteti, da je toženec prevzel vtoževani, nesporni dolg družbe nase oziroma je on osebno postal dolžnik namesto izbrisane družbe. Notarsko overjena izjava družbenika o prevzemu dolga učinkuje šele od dneva izbrisa družbe iz registra in ne od dneva podpisa. Izjava pa je bila podpisana na skupščini družbe 1. 12. 2015, ko toženec kot edini družbenik še ni bil v postopku osebnega stečaja. V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije se šteje, da je upnik privolil v prevzem dolga, če ni ugovarjal zoper sklep o prenehanju družbe. Terjatev do družbe je nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja, ista terjatev (po vsebini in višini) do sedanjega toženca pa šele dne 24. 6. 2016, zato ta ni bila predmet stečajnega postopka in za njo ne velja načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP, zato je tožnica ni bila dolžna prijaviti v osebni stečaj toženca. Terjatev tudi ni prenehala oziroma osebni stečaj toženca na njo ni imel nobenega vpliva, kajti pravne posledice začetka stečajnega postopka na strani toženca veljajo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Ker toženec do začetka postopka osebnega stečaja, to je do dne 5. 2. 2016 še ni bil pravni naslednik družbe, ker še ni prevzel njenih obveznosti, še ni bil osebno tožničin dolžnik in tožnica do njega še ni imela terjatve in je ni mogla uveljavljati v postopku osebnega stečaja. Izjava toženca kot družbenika o prevzemu dolga izbrisane družbe je začela učinkovati z izbrisom družbe, ko je toženec dejansko prevzel obveznost po začetku postopka osebnega stečaja in tako ni mogoče šteti, da je ta nastala do začetka tega postopka. Zato je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju in v višini v celoti utemeljen.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je višina terjatve tožeče stranke nepravilno ugotovljena, ker je sodišče višino terjatev ugotovilo v nasprotju z listinami iz katerih izhaja terjatev tožeče stranke. Sklep sodišča z dne 2. 3. 2016 ne more biti podlaga za tožbeni zahtevek, saj je izdan na podlagi sodbe z dne 28. 9. 2015, ki pa teh stroškov ne vsebuje. Po mnenju pritožbe je stališče sodišča materialnopravno zmotno, ko je odločilo, da je ključna ugotovitev, kdaj je v obravnavanem primeru šteti, da je toženec prevzel nesporni dolg družbe nase oz. trenutek kdaj je on osebno postal dolžnik namesto izbrisane družbe. Nepravilno je nadaljnje stališče sodišča, da čas nastanka terjatve ni pomemben in da se v tem sporu uporabljajo zgolj določila Obligacijskega zakonika ter Zakona o gospodarskih družbah, stečajni zakon pa v tem primeru ne pride v poštev, čeprav je bil nad tožnikom uveden stečajni postopek po nastanku terjatve. Glede na to, da je bil toženec v postopku osebnega stečaja seznanjen glede terjatev, se uporabljajo določila stečajnega postopka, še posebej glede terjatev, ki so usmerjene zoper toženca. Na podlagi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP, učinkuje odpust obveznosti za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Vtoževana terjatev pa je nastala pred začetkom stečajnega postopka toženca, torej pred 5. 2. 2016, nad tožencem pa je bil začet postopek osebnega stečaja po tem datumu. Toženec je s svojo izjavo v postopku izbrisa družbe po skrajšanem postopku prevzel terjatev, nastale do družbe do dneva podaje izjave, to je 01. 12. 2015. Zakon o stečajnem postopku pa določa načelo koncentracije, kar pomeni, da morajo vsi upniki prijaviti svoje terjatve v stečajnem postopku in po pravilih stečajnega postopka. Izvenstečajno uveljavljanje terjatev ni dovoljeno. Tožeča stranka bi tako morala prijaviti terjatev v stečajnem postopku. Tožeča stranka je terjatev uveljavljala izven stečaja, kar je v nasprotju z določbo 227. člena ZFPPIPP. Dolžnik s svojim ravnanjem nedvomno po 05. 02. 2016 ni povzročil s svojim ravnanjem nastanka nove terjatve zoper njega. Navaja še, da toženec ni sam sprožil postopka osebnega stečaja in na to ni imel vpliva. Sodba, ki je temelj tega postopka je sprejeta dne 28. 09. 2015 in zaradi načela koncentracije v stečajnem postopku, tožba zoper toženca materialno pravno ni možna. Tožeča stranka bi morala svojo terjatev uveljavljati v stečajnem postopku in nikakor ne izven njega, saj je terjatev nedvomno nastala pred začetkom stečajnega postopka. Tožeča stranka tako svoje pravice ni uveljavljala na predpisan način in je zato tožba tožeče stranke nedopustna. Tudi s tem, ko tožeča stranka zahteva zamudne obresti od 23. 8. 2014, torej pred 5. 2. 2016, s tem potrjuje nastanek terjatve pred stečajnim postopkom toženca, sodišče pa kljub temu veže zapadlost oziroma nastanek terjatve na datum izbrisa družbe iz sodnega registra s tem, da tožeči stranki prizna obresti od nastanka zamude, kar je zmotno in neutemeljeno stališče sodišča glede na okoliščine nastanka terjatve. Stališče sodišča, da je nastala terjatev zoper toženca dne 14. 6. 2016 ne more preseči nespornega dejstva nastanka terjatve, ki je nastala z izdajo sodbe 28. 9. 2015, torej pred nastankom stečajnega postopka nad tožencem. Uveljavljanje terjatve je povezano z njenim nastankom kot to jasno in nedvoumno določa zakon, ne pa z nastankom pravne možnosti terjati toženo stranko zaradi prenehanja družbe po skrajšanem postopku. Tožeča stranka je tožbo vložila na podlagi pravnomočne sodbe z dne 28. 09. 2015, kar je pred začetkom stečajnega postopka zoper toženca. Zmotno je stališče sodišča, da materialnopravno podlago v tem sporu predstavljajo samo določila ZGD-1 in Obligacijskega zakonika. Stečajni dolžnik je namreč odgovarjal za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, s tem, da gre za terjatve, ki nastanejo z aktivnim dejanjem dolžnika, ne pa za terjatve, ki so nastale že pred začetkom stečajnega postopka in na njih dolžnik niti ni imel vpliva. Prav tako ne gre za novi nastanek dolga, ampak zgolj za prenos že nastale terjatve. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke pritožba tožene stranke ni utemeljena, ker tožena stranka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pritožbenih razlogov. Tožena stranka ni utemeljila pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb ZPP. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke po višini neutemeljena in sicer kar se tiče pravdnih stroškov v višini 1.945,80 EUR, ki da znašajo 765,12 EUR in ne 1.945,80 EUR. Tožena stranka namreč vtoževane terjatve po višini v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh nikoli ni prerekala. Zato je prvostopno sodišče v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da med strankama ni sporna vsebina pravnomočne odločbe opr. št. I Pg 518/2015 in s tem tudi ne podlaga in obstoj in višina celotne predmetne terjatve, vključno z obrestmi, česar pa tožena stranka pritožbeno sploh ne izpodbija. Glede na navedeno, gre pri pritožbenem zatrjevanju, da naj bi bila terjatev tožeče stranke po višini neutemeljena, za nedopustno pritožbeno novoto. Tožeči stranki so bili pravdni stroški priznani s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Pg 518/2015 z dne 2. 3. 2016 in so bili dosojeni v višini 1.945,80 EUR. Nadalje je mnenja, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je nesporno, da je terjatev tožeče stranke do družbe nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja tožene stranke, s tem, da pa to za odločanje v tem sporu ni pomembno oziroma upoštevno. Dejstvo je, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala šele dne 24. 6. 2016, ko je bila družba, katere obveznosti se je zavezala poravnati tožena stranka, izbrisana iz sodnega registra. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je tako nastala šele 24. 6. 2016. Tega zaključka sodišča tožena stranka ne izpodbija. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je nastala z dnem izbrisa O. d.o.o., o.p. iz sodnega registra to je dne 24. 6. 2016. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da notarsko overjena izjava družbenika o prevzemu dolga učinkuje šele od dneva izbrisa družbe iz registra, kar se je zgodilo dne 24. 6. 2016 in ne od dneva njenega podpisa. Terjatev je tako nastala po 5. 2. 2016, ko se je začel postopek osebnega stečaja toženca. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP in neutemeljeno zatrjuje, da bi morala tožeča stranka vtoževano terjatev prijaviti v postopku osebnega stečaja tožene stranke in da zato tožba zoper toženca materialnopravno sploh ni možna. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala 24. 6. 2016, to je po uvedbi osebnega stečaja in zoper toženo stranko ni veljalo načelo koncentracije in je tožeča stranka tudi ni bila dolžna prijaviti v postopku osebnega stečaja tožene stranke. Tudi tega zaključka tožena stranka v pritožbi sploh ne izpodbija. Na podlagi 252. člena ZFPPIPP namreč pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo zgolj za terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, kar pa za, v tem sporu obravnavano terjatev nikakor ne velja. Izjava tožene stranke je začela učinkovati šele 24. 6. 2016 z izbrisom O. d.o.o., o.p. iz sodnega registra ne glede na to, da jo je toženec podal že dne 1. 12. 2015. Povsem nepomembno za odločitev o tem sporu je zatrjevanje toženca, da ni sam sprožil postopka osebnega stečaja in da na to ni imel vpliva. Dejstvo je, da je toženec kot edini družbenik O. d.o.o., o.p. začel postopek prenehanja te družbe po skrajšanem postopku in da je v postopku prevzel obveznost poravnave vseh obveznosti navedene družbe. Terjatev tožeče stranke je nastala z dnem 24. 6. 2016, ko je pričel učinkovati sklep o izbrisu družbe. Nato še navaja, da so zamudne obresti bile sestavni del obveznosti O. d.o.o., o.p. do tožeče stranke, s tem ko je tožena stranka prevzela obveznost poravnave te obveznosti, ki je nastala 24. 6. 2016, pozneje izbrisane družbe iz sodnega registra, je prevzela tudi plačilo teh zamudnih obresti. Tožena stranka pa vtoževane terjatve po višini sploh nikoli ni prerekala niti glede vtoževane glavnice niti glede pravdnih stroškov in niti glede obresti. Prav tako med strankama sploh ni sporna vsebina pravnomočnih odločb I Pg 518/2015 in I 305/2016. Prisojene zakonske zamudne obresti v celoti sledijo vsebini teh pravnomočnih odločb. Mnenja je še, da je dejstvo, da je eno terjatev tožeče stranke do kasneje po skrajšanem postopku izbrisane družbe, povsem drugo pa je terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Izjava tožene stranke, da prevzema vse obveznosti do izbrisane družbe je začela učinkovati 24. 6. 2016, ko je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločitvi uporabilo določbe OZ in ZGD-1. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je namreč nastala šele 24. 6. 2016, to je po začetku postopka osebnega stečaja nad tožencem. Mnenja je še, da je tudi povsem nepomembno ali je na nastanek vtoževane terjatve toženec imel kakšen vpliv ali ne. Glede na obrazloženo tožeča stranka predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je pravilno odločilo, da je vtoževana terjatev zoper toženo stranko nastala 24. 6. 2016, ko je bila O. d.o.o., o.p. izbrisana iz sodnega registra, kar pomeni, da postopek osebnega stečaja nad tožencem, ki se je začel dne 5. 2. 2016 nanjo ni imel nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje je glede višine zaključilo, da med strankama ni sporna vsebina pravnomočnih odločb opr. št. I Pg 518/2015 in I 305/2016, s tem tudi ne podlaga obstoja in višina celotne predmetne terjatve. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je nastala šele dne 24. 6. 2016, ko je bila O. d.o.o., o.p. izbrisana iz sodnega registra in na družbenika preidejo obveznosti izbrisane družbe v trenutku njenega izbrisa, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala dne 24. 6. 2016 in zato ta terjatev ne spada v načelo koncentracije stečajnega postopka in je zato tožeča stranka ni bila dolžna prijaviti v postopku osebnega stečaja tožene stranke. Ti dokazni zaključki prvostopnega sodišča predstavljajo pravilno dejansko podlago za njegovo pravilno materialnopravno odločitev. Glede na takšen pravilen zaključek sodišča prve stopnje, je neutemeljena pritožba tožene stranke, ki navaja, da sklep z dne 2. 3. 2016 ne more imeti pravnega učinka glede pravdnih stroškov, kajti le-ti v sodbi I Pg 518/2015 naj ne bi bili določeni. Kot je razvidno iz vseh vlog tožene stranke le-ta vtoževane terjatve po višini v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli prerekala, niti glede vtoževane glavnice niti glede pravdnih stroškov in niti glede obresti. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji izpodbijala le temelj zahtevka, sklicujoč se pri tem na svoj osebni stečaj, zato je prvostopno sodišče v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da med strankama ni sporna vsebina pravnomočnih odločb opr. št. I Pg 518/2015 in I 305/2016 in s tem tudi ne podlaga, to je obstoj in višina celotne predmetne terjatve, vključno z obrestmi. Zato glede na obrazloženo gre pri pritožbenem zatrjevanju, da naj bi bila terjatev tožeče stranke po višini neutemeljena za nedopustno pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 337 ZPP zato pritožbeno ne more upoštevati. Pri tem pa sodišče druge stopnje še sprejema pojasnilo tožeče stranke, da je bila sodba Okrožnega sodišča opr. št. I Pg 518/2015 z dne 28. 9. 2015 razveljavljena v stroškovnem delu s sklepom VSC Cpg 329/2016 z dne 3. 2. 2016. Šele nato so bili tožeči stranki pravdni stroški s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 518/2015 z dne 2. 3. 2016 dosojeni v višini 1.945,80 EUR. Ta sklep je postal pravnomočen in tako nedvomno učinkuje glede pravdnih stroškov, glede katerih je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zato je tožena stranka na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku opr. št. Srg 8882/2016 zavezanec za plačilo obveznosti po njem. Sodišče prve stopnje je tako višino terjatve pravilno ugotovilo in sicer na podlagi citiranih listin, to je odločb sodišča prve stopnje, kar pa kot že obrazloženo glede navedb tožene stranke v njenih vlogah na prvi stopnji ni bilo substancirano prerekano.

6. Neutemeljena je pritožba v delu, ko navaja, da je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za utemeljenost terjatve bistvena okoliščina nastanek terjatve, ne pa okoliščina prevzema terjatve. Vtoževana terjatev je zoper toženca nastala šele po začetku osebnega stečajnega postopka nad njim, ki je bil začet 5. 2. 2016, medtem, ko je terjatev do toženca kot osebnega dolžnika nastala šele dne 24. 6. 2016, ko je bila O. d.o.o., o.p. po izvedenem in skrajšanem postopku brez likvidacije izbrisana. Ker pa je toženec na podlagi izjave iz 425. člena ZGD-1 edini prevzel nase vse naknadno ugotovljene neplačane obveznosti družbe, je s tem postal osebni dolžnik namesto izbrisane družbe, izjava z dne 1. 12. 2015 pa je pričela učinkovati šele z dnevom izbrisa družbe in šele takrat je nastala terjatev zoper toženca kot fizično osebo. V primeru prenehanja družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije se šteje, da je upnik privolil v prevzem dolga, če ni ugovarjal zoper sklep o prenehanju družbe. Šele, ko je v celoti izveden izbris družbe in ko se družba izbriše iz sodnega registra in preneha obstajati, preidejo vse obveznosti izbrisane družbe na družbenike. Edini zakonski pogoj družbenika (toženca) za njegovo osebno odgovornost je dejstvo, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno zaključilo, da pred izbrisom družbe, tožnica ni mogla zahtevati izpolnitve terjatve od toženca kot dolžnika, vse to dodatno potrjuje tudi zakonska opredelitev začetka teka objektivnega 2-letnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 425. člena ZGD-1, ki se nanaša na objavo vpisa izbrisa družbe iz registra. V konkretnem primeru je bil ta rok spoštovan, družba je bila izbrisana dne 24. 6. 2016, tožba pa je bila vložena 28. 3. 2018. Ob začetku postopka osebnega stečaja toženca dne 5. 2. 2016, toženec kot osebni dolžnik še ni bil pravni naslednik družbe, ker še ni prevzel njenih obveznosti in zato tožnica od njega ni mogla zahtevati predmetnega plačila niti pred uvedbo njegovega osebnega stečaja niti v samem postopku izvedbe osebnega stečaja. Izjava je začela učinkovati z izbrisom družbe, ko je toženec dejansko prevzel obveznosti po začetku postopka osebnega stečaja in zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je terjatev nastala do začetka postopka osebnega stečaja.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načelo koncentracije stečajnega postopka. Terjatev do družbe je nedvomno nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja. Ta terjatev do toženca kot osebnega dolžnika pa je nastala šele 24. 6. 2016, zato ni bila predmet stečajnega postopka in za njo ne velja oziroma ni veljalo načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP, zato je tožnica ni bila dolžna prijaviti v postopku osebnega stečaja in tudi zato ni prenehala obstajati. Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo le za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka - 252. člen ZFPPIPP. Tako je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je tožeča stranka nezakonito uveljavljala terjatev izven stečaja. Nepomembne so pritožbene navedbe tožene stranke, da toženec kot dolžnik s svojim ravnanjem po 5. 2. 2016 ni povzročil nastanek nove terjatve zoper njega. Eno je namreč terjatev tožeče stranke do O. d.o.o., o. p., to je terjatev po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, ki je nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja nad toženo stranko, to je pred 5. 2. 2016, saj je nastala s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 518/2015 z dne 28. 9. 2015, drugo pa je sedaj vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke, ki pa je nastala z dnem izbrisa O. d.o.o., o.p. iz sodnega registra, to je z dnem 24. 6. 2016. S tem dnem je nastala terjatev tožeče stranke zoper sedanjo toženo stranko. Tožena stranka pa tudi ne pojasni, kako je na odločitev sodišča prve stopnje vplivalo dejstvo, da ni mogel on osebno vplivati na dolgotrajnost postopka izbrisa odvetniške družbe. Tožena stranka ne pojasni v čem naj bi to vplivalo na zakonitost sedanje sodbe sodišča prve stopnje.

8.Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka od toženca zahteva izpolnitev obveznosti, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, zaradi česar naj bi bila njene tožba nedopustna, ker je zaradi enakega obravnavanja upniku potrebno upoštevati pravilo stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala dne 24. 6. 2016, to je po začetku postopka osebnega stečaja nad tožencem. Tožena stranka pa se neutemeljeno sklicuje, da prisojeni tek zakonskih zamudnih obresti kaže na dejstvo, da je terjatev zoper toženca nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja. Prisojene zakonske zamudne obresti namreč samo sledijo vsebini citiranih pravnomočnih odločb, kar pa ne dokazuje, da naj bi vtoževana terjatev, to je terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastala že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tu pravilno proučilo terjatev, ki je nastala v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 518/2015, drugo pa je terjatev tožeče stranke do kasneje, po skrajšanem postopku izbrisane družbe in posledično nastala terjatev zoper toženca, ki je povezana z izjavo tožene stranke kot edinega družbenika O. d.o.o., o.p., da prevzema tudi vse obveznosti te družbe, ki jo je le-ta podal v postopku prenehanja te družbe po skrajšanem postopku. Ta izjava pa je pričela učinkovati šele dne 24. 6. 2016, ko je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra.

9.Prvostopno sodišče je v točki 8. obrazložitve pravilno navedlo materialno pravno podlago za odločitev v tem sporu. Sodišče je kot materialno pravno podlago uporabilo določbe OZ in ZGD-1. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke, to je terjatev tožeče stranke do izbrisane družbe po predhodno citirani sodbi Okrožnega sodišča v Celju je nastala 24. 6. 2016, to je po začetku postopka osebnega stečaja in zato sodišče prve stopnje pravilno v tej zvezi ni uporabilo določbe 227. člena ZFPPIPP. Terjatev tožeče stranke, ki je predmet tega spora, ni nastala pred začetkom osebnega stečaja nad toženo stranko, ampak je nastala šele z izbrisom družbe, katere obveznosti se je zavezal prevzeti toženec. Pred začetkom osebnega stečaja toženca je obstajala terjatev tožeče stranke do kasneje izbrisane O. d.o.o., o.p. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je vtoževana terjatev zoper toženo stranko nastala 24. 6. 2016, ko je bila O. d.o.o., o.p. izbrisana iz sodnega registra, kar pomeni, da postopek osebnega stečaja nad tožencem, ki se je začel 5. 2. 2016, nanjo ni imel nikakršnega vpliva. Družbeniki namreč prevzamejo obveznosti izbrisane družbe v trenutku njenega izbrisa, zato je terjatev do toženca nastala dne 24. 6. 2016 in zato ni veljalo načelo koncentracije za predmetno terjatev do toženca. Tožnica tako ni bila dolžna terjatve do O. d.o.o, o.p. prijaviti v postopku osebnega stečaja in zaradi uvedbe osebnega stečaja toženca tudi ni prenehala in vpliv osebnega stečaja na terjatev ni imela nobenega vpliva, saj pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo le za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (252. člen ZFPPIPP).

10.Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, tako po temelju kakor tudi po višini. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v točki 8. sodbe citirano materialno pravo. Pritožnik v pritožbi ne pojasni katero in kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je storilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožba v tem delu neobrazložena in zato tudi neutemeljena. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tako glede glavne stvari, kakor glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji (sodišče prve stopnje naj v točki II. izreka sodbe P 113/2018 po določbi člena 328 ZPP, odpraviti očitno pisno pomoto poimenovanja pravdnih strank).

11.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na njeno pritožbo. Tožena stranka je na podlagi Odvetniške tarife (tar. št. 23) pravilno priglasila stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk, za poročilo stranki o drugostopni odločitvi 20 točk ter 2 % materialne stroške (7,9 točk), kar skupaj ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, vse povečano za 22 % DDV, znaša 294,92 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 429, 430 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 227, 252

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.