Jedro

Če obramba v dokaznem predlogu ne uspe izkazati verjetnosti obstoja dejstev, iz katerih izhaja dvom v prištevnost določene priče, sodišče ni dolžno izvajati dokaza z izvedencem psihiatrom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 52. člena KZ je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 476/2003 z dne 25.11.2004 in mu upoštevaje določeno kazen eno leto in osem mesecev zapora iz pogojne obsodbe in kazen tri leta in šest mesecev zapora iz uvodoma navedene sodbe na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora od 20.7.2006 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojena P. in B. dolžna oškodovancu nerazdelno plačati 200.000,00 SIT, na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je odločilo, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Plačila povprečnine ju je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega P. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe tako, da se ga oprosti obtožbe, podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje, skrajno podrejeno pa predlaga zmanjšanje kazni.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona pomeni po vsebini izpodbijanje dejanskega stanja. Kršitev pravice do obrambe ni podana, saj je sodišče dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra zavrnilo in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Glede izreka o stroških in glede kazni pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu, ki meni, da je njegovo mnenje zmotno in da je njegova zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Kršitev kazenskega zakona, ki jo vlagatelj utemeljuje z navedbami, da ni dokaza za obstoj namena kaznivega dejanja izsiljevanja, da obsojeni ni grozil V.Š. in ga ustrahoval z namenom, da bi mu ta izročil denar in da obsojeni sploh ni vedel za odškodnino, ni podana. Kot je razvidno iz zgornjih navedb pod zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona obsojeni izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Motiv izsiljevanja pa ni zakonski znak tega kaznivega dejanja, zato ga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ugotavljati.

7. Zatrjevana procesna kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da ni pretehtalo zadnje izjave oškodovanca Š., ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.12.2006 je razvidno, da je sodišče dodatno zaslišalo oškodovanca ravno v zvezi z njegovo pisno izjavo, ki jo je v spis vložil dne 4.12.2006. V njej navaja, da obsojenega P. ne more obtoževati, da ga je kdaj fizično napadel, ravno tako pa ne, da mu je po svoji volji odpeljal avtomobil. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je zagovor obsojenega ves čas enak, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je oškodovanec na vprašanje, zakaj se boji obsojenega P., povedal, da se ga boji zaradi njegovih groženj, medtem ko ga udaril ni nikoli. Glede na navedeno je jasno, da izjava oškodovanca, da ga P. ni nikoli udaril, v ničemer ne spreminja dejanske podlage odločanja sodišča, kar pravilno ugotavlja tudi višje sodišče. Izjava oškodovanca, da obsojenemu P. ne more očitati, da je po svoji volji odpeljal njegov avtomobil, pa se ne nanaša na odločilna dejstva, saj tega očitka obsojenemu P. izrek prvostopenjske sodbe niti ne vsebuje.

8. Zahteva nadalje zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz tretjega odstavka 29. člena Ustave RS, saj je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Ker je bil dokazni predlog zavrnjen, je sodišče kršilo 22., 23., in 29. člen Ustave RS, opiranje na neverodostojno pričanje oškodovanca pa predstavlja opiranje na nedovoljen dokaz, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena ZKP.

9. Po ustaljeni ustavnosodni presoji glede dolžnosti izvajanja dokazov, ki jih predlaga obramba, velja (1) da glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tretjega odstavka 29. člena Ustave torej ni mogoče razlagati tako, da je potrebno izvesti prav vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra zavrnilo z obrazložitvijo, da gre po mnenju sodišča zgolj za poskus prikazati oškodovanca kot alkoholika in s tem kot neverodostojno pričo. Pri tem je ugotovilo, da je njegova izpoved glede odločilnih okoliščin kaznivega dejanja ves čas enaka. Da oškodovanec nima težav z uživanjem alkohola, je sodišče ugotovilo tudi iz izjav prič J.Š., T.R. in P.R. Ne gre torej za to, da bi sodišče brez strokovnega znanja napravilo zaključke glede vprašanj, na katera bi moral podati odgovor izvedenec, pač pa za to, da obramba ni uspela izkazati obstoja zatrjevanega dejstva z ustrezno stopnjo verjetnosti. Povsem sprejemljivo in v sodni praksi uveljavljeno je stališče, da izvedenstvo psihiatrične stroke ni potrebno glede obdolženca, glede katerega sodišče ne podvomi v njegovo prištevnost. Enako pa velja glede oškodovancev oziroma prič. Kolikor obramba v dokaznem predlogu ne uspe izkazati verjetnosti obstoja dejstev, iz katerih izhaja dvom v prištevnost določene priče, sodišče ni dolžno izvajati dokaza z izvedencem psihiatrom. Ker je sodišče štelo trditve obrambe o težavah oškodovanca z alkoholom za neizkazane, je dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra utemeljeno zavrnilo in ni kršilo tretjega odstavka 16. člena ZKP ter pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS, ravno tako pa tudi ne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Zato je zmotno tudi stališče zahteve, da sodba temelji na nedovoljenem dokazu in kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP ni podana.

10. Nepravilna odmera kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (41. člen KZ) ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta se lahko vloži samo zaradi kršitve kazenskega zakona, ki bi bila v zvezi z odmero kazni podana, kolikor bi sodišče z odmero kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, taka kršitev pa bi bila podana v primeru odmere kazni izven okvirov splošnega in posebnega minimuma in maksimuma. Glede na to, da je za kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem odstavku 218. člena KZ predpisana kazen od enega do osmih let zapora, sodišče z izrečeno kaznijo v višini treh let in šest mesecev zapora ni prekoračilo svoje pravice in kršitev kazenskega zakona ni podana.

11. Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je prvostopenjsko sodišče sodne stroške odmerilo nepravilno, pa je neobrazložena in kot taka ni sposobna preizkusa.

12. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenega P. zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Vrhovno sodišče je obsojenega, upoštevaje njegovo premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.