Jedro

Izjava o prenehanju delovnega razmerja je dana pod grožnjo, če se je delavcu grozilo z disciplinskim postopkom za katerega ni bilo zakonite podlage.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 2.12.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in odločbe z dne 29.12.1993 o zavrnitvi ugovora tožnika zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja, posledično pa tudi vse nadaljnje zahtevke iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaprosil za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dnem 1.12.1993, in da se je zavedal kaj podpisuje, zato ni podana napaka volje, čeprav mu je bilo predočeno, da bo sicer zoper njega uveden disciplinski postopek in možne posledice tega postopka.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ni sprejelo tožnikovih zatrjevanj, da je izjavo o odpovedi delovnega razmerja podal zaradi izsiljevanja in grožnje, ampak ugotavlja, da se je za podpis izjave o odpovedi delovnega razmerja odločil povsem po lastni volji in da ne gre verjeti, da ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da njegova izjava o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja ni temeljila na pravi, resnični ter prostovoljni volji, ampak je bila dana pod grožnjo, zaradi izsiljevanja ter v stanju, ko se ni mogel povsem zavedati svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Tožena stranka bi mu naj grozila, da bo razkrita za njega pomembna okoliščina iz njegovega intimnega življenja. Kršene so mu bile tudi ustavne pravice, sodišče pa je tudi zavračalo vse dokaze, ki so mu bili v prid. Izjava, ki je bila pridobljena v zaporu na nezakonit način, ne more predstavljati sporazuma, ki bi naj odražal tožnikovo pravo voljo. Zoper tožnika je bil odrejen pripor zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje po členu 103/I KZ RS, potem se je ugotovilo, da tega dejanja ni storil, in je bil kazenski postopek ustavljen. Zato pa tudi ni bilo razloga za disciplinski postopek in je grožnja z disciplinskim postopkom pomenila nezakonit pritisk na tožnika.

Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik "prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja" dne 1.12.1993, ki sta mu jo v zapor prinesla delavca tožene stranke, podpisal prostovoljno ali zaradi napake volje, in ga zaradi tega ta prošnja ne zavezuje. Tožnik zatrjuje, da je sporno prošnjo podpisal zaradi grožnje z disciplinskim postopkom in posledicami, ki bi naj iz tega sledile, da se bo razvedelo o njegovih spolnih nagnjenjih. Nižji sodišči ugotavljata, da grožnja z disciplinskim postopkom ni nedopustna, zato štejeta, da se je tožnik prostovoljno odločil za podpis, in da se je zavedal, kaj podpisuje. Revizijsko sodišče se strinja, da predočitev disciplinskega postopka, ki bi naj bil uveden, če tožnik ponudene prošnje ne bo podpisal, ni nedopustna. Nedopustna pa je grožnja s postopkom, tudi disciplinskim, če za tak postopek ni zakonite podlage. V danem primeru pa ni ugotovljeno, kakšna disciplinska kršitev se je tožniku očitala, in ali je tožnik očitano kršitev dejansko storil, ker če je ni, potem je bila grožnja z disciplinskim postopkom nedopustna. Nedopustno je bilo tudi prikazovanje posledic disciplinskega postopka, ker bi se za dejanje, ki ga tožena stranka tožniku očita, postopek moral voditi brez navzočnosti javnosti.

Pri tožniku je bil vsekakor prisoten tudi strah. Če je tožnik zaradi utemeljenega strahu podpisal sporno prošnjo, je tudi podana napaka volje. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin da sklepati, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini. Pomembna dobrina je lahko v določenih primerih in okoliščinah tudi dobro ime. Zato se upoštevajo tudi moralne grožnje, na primer, da se bo o stranki razkrila kaka skrivnost, kar bi stranko spravilo v sramoto.

Sama ugotovitev, da se je tožnik zavedal kaj podpisuje, ne izključuje napake volje. Pri ugotavljanju prave volje je zato pomembno oceniti vse okoliščine, v katerih je tožnik podpisal sporno prošnjo. Pri tem tudi ni zanemarljiv način postopanja tožene stranke, obisk tožnika v priporu takoj naslednji dan po priprtju in prinos napisane prošnje. Vprašanje je, ali bi tako lahko postopal vsak delodajalec.

Glede na obrazloženo bo v novem postopku še potrebno ugotoviti, kakšna kršitev delovne discipline se je tožniku očitala, in ali je to kršitev tožnik storil. V ta namen je treba pribaviti tudi kazenski spis, in ugotoviti, zakaj je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).